Cannes: Šifra ni navdušila

Svetovna uspešnica Dana Browna 'Da Vincijeva šifra' je precenjena knjiga, njena hollywoodska ekranizacija pa je še slabša. To seveda ne bo preprečilo filmu, da ne bi postal eden največjih blockbusterjev letošnjega leta.

Ustvarjalci so uporabili že preizkušeno formulo. Tako so za režiserja povabili vrhunskega mojstra in dokazanega hollywoodskega 'štrebarja' Rona Howarda (Čudoviti um, Cinderella Man), ziheraša, ki nam redno servira vizualno kultivirane in režiserko kompetentne, vendar nevznemirljive filme, ki so tudi brez domišljije.

Izbor igralcev sledi producentski logiki. Superzvezda Tom Hanks kot strokovnjak za simbologijo Robert Langdon ter francoska in mednarodna zvezda Audrey Tatou sta igralska aduta, proti katerima bodo godrnjali le največji čistuni.

In medtem ko v knjigi kar mrgoli informacij o 'velikih' odkritjih in stokovno dokumentiranih teorijah o tajnih temeljih krščanskega sveta, je film zreduciran na tiste najosnovnejše. Rezultat pa je še bolj porazen: gledalec se duši v neskončnem nizanju detajlov, simbolov, pojasnjevanj in odkritij, ki ubijajo čustva in vznemirjenje ter vse skupaj spremijajo v neprepričljivo areno kvaziakademskega samopotrjevanja.

Hanks in Tautoujeva puščata vtis dveh domišljavcev, ki sta se naučila scenarija, vendar nimata pojma o čem govorita in kaj počneta.

Roman, ki so ga prodali v 50 milijonih primerkov, ni mogel uiti očem hollywoodskih 'računovodij', zato je ekranizacija bila samo še vprašanje časa. Gnev Cerkve in njenih organizacij, kot je prosluli Opus Dei, je knjigi le pomagal postati svetovna uspešnica, njihov poziv k bojkotu ekranizacije pa je samo dodatna, zlata vredna brezplačna reklama.

Odpor Cerkve ne čudi. Čeprav enako konzervativen kot cerkveni krogi, Hollywood ni mogel uiti osnovni premisi Brownovega romana: zaplet o skrivnosti, ki bi lahko uničila temelje krščanstva in naše civilizacije z razkritjem, da Jezus Kristus ni božji sin, pač pa navaden človek, ki ni vstal od mrtvih in čigar soproga Marija Magdalena je nosila njegovega otroka, katerega potomci še danes živijo; kot tudi razkritje 'pravega' pomena Svetega grala.

Film blaži nekatere provokativne teze, navedene v knjigi, pa tudi dejstvo, da ga reklamirajo kot žanrski proizvod, triler z veliko skrivnostjo, govori o tem, da so vseeno pazili, da ne bi preveč dregnili v milijone kristjanov po vsem svetu.

Svetovno promocijo filma v Cannesu je podprla kompletna igralska zasedba – poleg Hanksa in Tautoujeve so prišli tudi Ian McKellen, Alfred Mollina, Paul Bettany Jean Reno in režiser Ron Howard.

Čeprav je bil Tom Hanks zvezda tiskovne konference, pa je najbolj duhovito izjavo dal Mc Kellen. Na vprašanje, ali verjme v teorijo, ki jo v knjigi navaja avtor, je odgovoril: "Vsi vemo, kaj cerkev meni o homoseksualnosti. Če nič drugega, bi Brownova teorija lahko bila jasna potrditev da Jezus ni bil gej. Mislim, da se ta del Cerkvi dopade." Sledil je seveda izbruh smeha med prisotnimi. Izjava je še toliko bolj lucidna, če vemo, da je slavni igralec že zdavnaj priznal, da je homoseksualec.

Večina vprašanj je bila seveda namenjena Tomu Hanksu:

Je nastop v filmu, nastalem na podlagi kontroverzne knjige, za vas pomenil izziv?

Robert Langdon je zame filmski lik, kot katerikoli drugi, ki me je pritegnil. Nisem razmišljal o kontroverznosti. Všeč mi je, ker gre za zelo izobraženega strokovnjaka, ki uživa ugled. In to je čudovita stvar, ki jo nudi moj poklic. Nisem strokovnjak za simbole, v filmu pa sem lahko. Lepo in enostavno.

Torej za vas film ni niti malo kontroverzen?

Za nekatere bo morda prizor, v katerem Langdon spozna, da je ob njem že ves čas zadnji potomec Jezusa Kristusa, kontroverzen, za nekatere pa le del filmske fikcije in 'entertainmenta'. Vse je le vprašanje konteksta. Zame je to odnos dveh filmskih likov, ki imata svoje funkcije v filmski zgodbi.

Ali so katere od krščanskih skupnosti v ZDA pritiskale na vas, da ne bi sprejeli vloge?

Ne, nobenih tovrstnih pritiskov ni bilo. Pa tudi, če bi bili, bi bili popolnoma nekoristni. Krščanska dediščina moje družine in mene samega je tkšna, da so naši grehi oprani, ne pa tudi naši možgani. Material sem dobro preučil in mislim, da nikogar ne žali, ker gre za teorijo, literarno in filmsko fikcijo. Nismo snemali dokumentarca, ki bi prikazoval dokazana dejstva. Tisti, ki pa mislijo, da gre za bogokletnost, ker le 'oni' poznajo resnico, in tisti, ki menijo, da je to resnica, vse drugo pa laž, so bolj nevarni od nas, ki se ukvarjamo z zabavniško fikcijo za široke množice.

Leonardo da Vinci je svoje največjo mojstrovino ustvaril v 51. letu življenja, ki ga boste vi dopolnili prihodnje leto. Ali tudi vi delate na svoji življenjski mojstrovini?

Imam še leto dni časa, vendar sem se dobro pripravil. Kupil sem pravice za snemanje tretjega dela filma 'Scooby-Doo' in če mi ga bo uspelo posneti do konca leta – voila! – bo to mojstrovina za vse čase. (smeh)

Je 'Da Vincijeva šifra' film, ki bi si ga z veseljem tudi sami ogledali v kinu?

Kot nekomu, ki rad gleda filme, je zame bistveno dvoje: rad imam zabavne filme, torej filme, ki omogočajo vznemirjenje in pobeg iz realnosti. Po drugi strani pa imam rad tudi filme, ki imajo kaj za povedati in sporočiti, filme, ki izzivajo in gledalca silijo k razmišljanju, da bi potem, ko je filma konec, imeli o čem govoriti.

Vam godi, ko vas mediji označujejo za 'blockbuster zvezdnika' ali vam gre to na živce?

Če govorimo o rekordih in številkah na blagajnah in upoštevajoč inflacijo, bi se verjetno uvrstil nekam med Mickeya Rooney in Francis – govorečo mulo. Mislim, da to pove dovolj. (smeh)