Cannes: Nekateri šokirali

Že zdavnaj so mimo časi, ko je režiser William Friedkin navduševal publiko in kritike po vsem svetu s filmi, kot sta Francoska zveza in Izganjalec hudiča. Ta nekdaj zelo priljubljeni filmar in oskarjevec danes režira povprečne ali podpovprečne filme, ki so daleč od priljubljenosti njegovih nekdanjih del. Kot kaže, bo podobna usoda doletela tudi njegov najnovejši film Bug (Hrošč), ki so ga v Cannesu prikazali v spremljevalnem programu.

Film je sicer zastavljen kot napeta psihološka drama, a se po pol ure spremeni v razvlečeno in ponavljajočo se zgodbo o dveh ljudeh, ki si zamišljata, da ju napadajo bolham podobni insekti, ki se jima zajedajo v kri in v telo. Ta paranoična nočna mora je ekranizacija gledališke predstave, kar se tudi jasno vidi, saj je skoraj v celoti posneta v enem prostoru, z veliko dialoga in gledališke igre.

Film naj bi imel tudi političen podton, saj je glavni lik nekdanji vojak iz Zalivske vojne, na katerem so 'izvajali poskuse'. Za vse ljubitelje grozljivk pa velja omeniti, da je v novem Friedkinovem filmu tudi nekaj precej odvratnih prizorov, npr. ko si vojni veteran s kleščami puli zobe, ker naj bi se mu v zalivkah skrivalo polno majhnih insektov. Pa dober tek!

Paris, je t’aime

''V čem je Pariz tako poseben'', se sprašuje dvajseterica režiserjev, ki so svoje 5-minutne filmčke, posnete v Parizu, prispevali za omnibus Paris je t'aime. Med njimi so tudi znana imena kot Joel in Ethan Coen, Wes Craven, Alexander Payne, Walter Salles, Gus Van Sant, Tom Tykwer in Alfonso Cuaron. Film uspešno združuje različne poglede na romantiko in mesto, saj je pravo filmsko ljubezensko pismo 'Mestu luči', ki se bere z lahkoto in užitkom.

Šokantna Princesa

Daleč od lahkotnosti pa je danski film Princess, v katerem se mešajo igrani in animirani prizori, polni nasilja in šoka ntnosti, tako v fizičnem kot v psihičnem smislu. Zgodba o 32-letnem Augustu, ki doživlja smrt svoje sestre porno zvezde ponuja niz brutalnih in provokativnih prizorov, po katerih lahko sklepamo, zakaj to ni mogel biti samo igrani film, temveč v večjem delu stilizirana animacija v kombinaciji z znanim danskim „Dogma 95 “ pristopom snemanja s kamero iz roke. Porno industrija, pedofilija, fizični in psihični sadizem nad otroki, nasilje, krvavi in okrutni umori je samo nekaj razlogov za tragičen konec v katerem ponavadi najbolj trpijo nedolžni. Režiser Anders Morgenthaler se je dobro potrudil, da njegovega filma ne bomo pozabili.

Bizarni madžarski izdelek

Naslov nepozabnega filma dneva (in najbrž tudi festivala) pa si zasluži Taxidermia madžarskega režiserja Gyorgya Palfija. Film, ki govori o treh generacijah moških, je težko opisati z besedami. Imamo deda (ki je obstal v času druge svetovne vojne), očeta (prvaka v 'športni' disciplini hitrega basanja s hrano v času komunistične Madžarske) in sina (vrhunskega secirnega mojstra na Madžarskem danes).

Zgodbe pravzaprav ni – gre za omnibus treh ohlapno povezanih celot. Avtorjev namen pa je bil ekstremni slog in ekstremni šok kar mu v popolnosti uspeva. Gledalec se neprestano nahaja v precepu med smehom in gnusom, nekaj prizorov pa zagotovo ni za tiste s slabimi želodci. Američani bi ta film krstili za 'body horror', glede na količino črnega humorja, morbidnih prizorov, eksplicitnega seksa, bruhanja, prenajedanja in ostalih telesnih odvratnosti pa bi v filmu zagotovo uživali kak David Cronenberg in skupina Monty Python, s katerimi ima Palfi veliko skupnega. Penis iz katerega šviga ognjeni plamen, sodomija z razkosano(!) svinjo, novorojenček s svinjskim repkom, dolgotrajni prizori prenažiranja debelih moških in za konec še prvo človeško samoseciranje je res treba videti, da bi verjeli.

Film je idealen za festivalske polnočne projekcije, kjer ponavadi prikazujejo bizarne izdelke, ki imajo težave z redno kino distribucijo.