Berlinale pred zaključkom

Nemški film Yella v režiji Christiana Petzolda, ki so ga prikazali na 57. Berlinalu, je zanimiva kombinacija drame, metafizičnega trilerja in suspenza, ki razočara samo s svojim predvidljivim razpletom. Zgodba o mladi in ambiciozni poslovni ženski (izvrstno jo upodablja Nina Hoss), ki se bori z lastnimi demoni in briše mejo med stvarnostjo in domišljijo, na črnohumoren način prikaže moderen poslovni svet "steklenih pisarn in dizajnerskih oblek", ki je dobro razširjen tudi v razviti Nemčiji, obenem pa režiser odkrito koketira s Hollywoodom.

Zelo dober odziv kritikov je izzval tudi film Irina Palm Belgijca Sama Garbarskega, v katerem naslovno vlogo igra glasbena ikona Marianne Faithfull. Ta upodablja 50-letno vdovo, ki je prisiljena sprejeti službo v nekem nočnem klubu in nuditi seksualne usluge, da bi zaslužila denar za zdravljenje svojega vnuka. Čeprav niti sam režiser ni prepričan, ali bi posnel komedijo ali dramo, ki stopica v turobnem vsakdanu malega človeka, mu uspe prikazati čustveno in toplo človeško zgodbo.

Antonio Banderas je prijetno presenetil s svojim drugim režiserskim izdelkom El camino de los Ingleses, ki so ga prikazali v spremljevalnem programu Panorama. Zgodba o odraščanju v južni Španiji v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v času Francove diktature je prepletena z avtobiografskimi elementi, ki imajo korenine v Malagi. Banderas projicira slike iz svoje duše in srca, saj nam prikazuje lastne spomine, ki so obenem tudi del španske nacionalne zavesti. Prekrasno posnet, poetičen in topel film o sanjah ter upanju, je čustveno popotovanje v preteklost, ki je nabito z erotiko, glasbo in mladostniško energijo.

Nekaj povsem drugega je odštekani film Zobje (Teeth) Američana Mitchella Lichtensteina, ki so ga prav tako prikazali v Panorami. Filmu je zelo težko določiti zvrst, saj gre tako za seksualno najstniško dramo, grozljivko, črno komedijo, fantastiko, itn. Sicer pa se Lichtenstein v filmu poigrava z mitologijo o vagini dentati skozi zgodbo o srednješkolki, ki anatomsko odkriva svoje edinstveno telo. Spoznanje je šokantno, še toliko bolje pa je presenečenje za njene šosolce in sošolke, da ginekologa, ki ostane brez prstov, niti ne gre omenjati! Film ponudi nekaj nepozabnih prizorov, ki bodo za vedno ostali v spominu vsakega moškega, sicer pa je sočasno poln črnega humorja in na pameten način zabava in spregovori o odkritju seksualnosti, erotike in moški ranljivosti v ringu matriarhata.

Nagrada "teddy bear", ki jo vsako leto v Berlinu podelijo filmu, ki se zavzema za pravice homoseksualcev in lezbijk, bi letos mirno lahko pristala v rokah Zacka Snyderja, za hollywoodsko digitalno ekstravaganco 300, o mitskem srečanju maloštevilčnih, a hrabrih Špartancev proti milijonski vojski Perzijcev. Homoerotični, sadomazo podkontekst (s kopico polgolih preznojenih moških nabildanih teles, veliko kože in zakovic, bicepsev, krvi ter feminiziranih dečkov in našminkanih polbogov), je mogoče najti samo še med kakimi specializiranimi gay video naslovi! Čeprav je film bolj kot po zgodbi zanimiv po tehnični plati - razen igralcev je vse v filmu narejeno z računalnikom - gre za vizualni akcijski spektakel, ki se z lahkoto gleda, a tudi hitro spet pozabi. Ekranizacija stripa slavnega Franka Millerja (Mesto greha) je ekstremno nasilna kvazizgodovinska lekcija, začinjena z elementi fantastike, ki provocira s svojo (neo)fašistično glorifikacijo prozahodnjaške moči, modrosti in plemenitosti, v nasprotju z "divjim, primitivnim in terorističnim" Srednjim vzhodom.