Berlin: Kitajci, De Niro, Eastwood

Enostavna, minimalistična zgodba o vsakdanjiku tradicionalnega življenja pastirja v mongolski puščavi, ki še vedno kljubuje vplivom modernega sveta, je uspešna mešanica zanimive zgodbe, humorja in drame. Film odlikuje špartansko skopa režija in minimalistična igra nepotvorjenih in grobih obrazov natuščkov. Poleg njih je v filmu tudi kitajska igralka Yu Nan, ki sočno in čustveno igra Tuyo, mlado in energično žensko, ki se je prisiljena ločiti od svojega invalidnega moža in najti novega, ki bo skrbel zanjo in njene otroke. A le po enim pogojem: da novi moški pod streho vzame tudi njenega bišega moža! V filmu je čutiti tudi politično-ekološko noto o industralizaciji, ki vpliva na življenje staroselskega pastirja. Glavni lik pa, kot rečeno, tolmači Kitajka Yu Nan, ki bi si jo brez problemov lahko predstavljali tudi v kakšni ameriški romantični komediji ali v povsem drugačnem življenjskem kontekstu. Kombinacija zgodbe o zakonu ljubezni, goli eksistenci in kruti življenjski stvarnosti nasproti "eksotičnemu" načinu življenja Zahoda deluje, ne glede na manjko večjega dramatskega naboja, ki je minimalen, zaplet pa je podan zgolj bežno.

Največ pozornosti sta v Berlinu zadnje dni pritegnila filma ameriških veteranov Roberta De Nira (The Good Shepherd) in Clinta Eastwooda (Pisma z Iwo Jime). V obeh primerih je rezultat povprečen. De Nirova skoraj triurna drama o začetkih CIE, hladni vojni in politično-vohunskem spopadu velikih sil za prevlado v svetu, je komplesna, zahtevna in široka tema, ki jo je režiser zakopal pod površino, zato nekega hudega efekta ni. Fascinanten material, ki bi bil morda bolj primeren za miniserijo (De Niro je v Berlinu izjavil, da bi z velikim zadovoljstvom režiral trilogijo), je zapakiran v suhoparno zrežiran film, ki se ves čas trajanja bori z iskanjem pravega ritma. Poleg zanimive teme, ki odslikava del vznemirljivega dela zgodovine modernega sveta, se v filmu pojavi cela plejada zvednikov (Matt Damon, Angelina Jolie, Alec Baldwin, William Hurt, v manjši vlogi pa tudi sam De Niro). Cela zgodba pa težko zadrži pozornost gledalca. Film je okoren in počasen, k čemur pripomorejo mehanični preskoki iz enega časovnega obdobja v drugega, skozi štiri desetletja hladne vojne, brez močnejših pripovednih povezav. Problem nastane zaradi primanjkljaja pričakovane politične provokativnosti, saj je film v svoji osnovi pravzaprav intimna drama o človeku (igra ga Damon), ki postaja sinonim domovine in višjih ciljev, tako da izgublja vse ostalo v življenju: ljubezen, prijateljstvo, družino. Na žalost primanjkljaj osnovnih čustev in emocij ter nedorečeni odnosi med glavnimi liki (še posebej zakonski in starševski) gledalcu onemogočajo globljo povezanost in ga puščajo hladnega ter nezainteresiranega za tisto, kar je v bistvu bolj zanimivo kot tragedija intimnosti in posameznikov, torej portret političnega časa, ki se zrcali tudi v današnjem svetu.

Na podobno zavitem političnem terenu se znajde tudi Eastwood s svojim vojnim spektaklom Pisma z Iwo Jime, a z mnogo boljšim rezultatom. Druga plat medalje Eastwoodovega predhodnega filma Flags of our Fathers prikazuje slavno bitko iz druge svetovne vojne za otoček na Pacifiku z očmi Japoncev. Film je zato v japonščini z japonskimi igralci, ki so vsi po vrsti izvrstni, s Kenom Vatanabejem in mladim Kazunarijem Ninomijom na čelu. Čeprav je po stilu podoben predhodniku, z bledimi in izpranimi barvami, kar ga naredi še bolj črno-belega, gre za čustveno pripoved o povsem drugačnem potovanju. Enako velja tudi za like in avtorja. Eastwood v glavnem uspešno krmili med epsko širino vojnega spektakla in usod posameznikov, kar ustvarja enostavno in iskreno zgodbo o herojstvih in človeških obrazih v vihri vojne ne glede na to, ali pripada rumeni ali beli rasi. Po drugi strani pa gre za obrtniško zelo dodelan film, ki je mestoma težak zaradi ponavljajočih se krvavih vojnih prizorov, kar po nekaj časa postane precej moreče. Podobno kot v filmu Ridleyja Scotta Sestreljeni Črni jastreb ali v Reševanju vojaka Ryana Stevena Spielberga. Film je v posameznih trenutkih počasen, a Eastwood večkrat opozori s sporočili o nesmiselnosti in absurdnosti vojne. Ne glede na nekatere pomanjkljivosti pa je Eastwood pošteno opravil svoj posel in nam dal film, ki zaradi svojih vrlin obrtniške spretnosti in dejstva, da Hollywood zelo redko poda pogled z druge strani, zasluži vso pozornost.