Kinodvorana v berlinski četrti Wedding je polna do zadnjega kotička. Veliko mladoletnikov turškega porekla se udobno namesti na sedeže. Na platnu turški junak na severu Iraka razstreli hišo ameriškega poveljnika. Prijatelji mu čestitajo: "Turčija je ponosna nate." Fantje v kinu ploskajo od navdušenja. Kar nekaj tednov so morali čakati, da so si lahko ogledali najdražjo turško filmsko produkcijo vseh časov, vredno deset milijonov dolarjev.
Film, ki podžiga 'spopad civilizacij'
V Turčiji si ga je v treh dneh ogledalo milijonov gledalcev. Distributerji pričakujejo, da si bo film samo na domačih tleh v naslednjih tednih ogledalo pet milijonov gledalcev, nekaj milijonov pa jih pričakujejo tudi v kinodvoranah drugod po EU, kjer živijo Turki. Od minulega četrtka si je film Dolina volkov samo v Nemčiji ogledalo 130 tisoč gledalcev. Gre za čast in nacionalni ponos, maščevanje in antiamerikanizem. "Skrajno enostranski film o iraški vojni, ki podžiga spopad civilizacij", pišejo nemški kritiki.
Film se začne z resničnimi dogodkom, 4. julija 2003, ko obstaja bojazen, da se bodo vojaški spopadi na severu Iraka razširili čez mejo na območje južne Turčije. Prizorišče: tajna turška vojaška postojanka v severnoiraškem mestu Süleymaniye.
Protiameriška in antisemitska sporočila
Nenadoma se prikažejo ameriški vojaki, aretirajo Turka, mu čez obraz nadenejo vrečo in ga odpeljejo s seboj. Sledijo slike, ki jih je bilo takrat mogoče videti v turških medijih; ponosni turški vojaki, ki jih je ameriški partner iz vojaške zveze Nato ponižal s tem, ko jih je nagnal iz Iraka. V dialogih se pojavi sporočilo: 'Arogantni Američani so poteptali naš nacionalni ponos.' Turški vojaki ameriško akcijo ocenijo kot kazen, ker je turški parlament tri mesece prej glasoval proti uporabi vojaških baz Nato v Turčiji, ki bi ZDA omogočile odprtje druge fronte proti Sadamu Huseinu. Poveljnik turških vojakov zaradi onečaščenega ponosa naredi samomor.
Ponižanju pa ni konca, saj ameriški vojaki v filmu mučijo svoje turške ujetnike, moškim trgajo oblačila, jih zmečejo na kup in jih pretepejo. V enem od prizorov še tako prizanesljivemu kritiku kmalu postane jasno, da gre ustvarjalcem filma za zavestno ščuvanje kulturnega boja, saj se na prizorišču pojavi židovski zdravnik, ki s kirurško natančnostjo v slogu nacističnega zdravnika dr. Mengeleja ameriškim žrtvam odstranjuje notranje organe. V ozadju kadra je videti hladilne torbe za prevoz organov z napisi: Tel Aviv - Izrael in London - Velika Britanija.
Ameriški križarski pohod proti islamu
Ameriški poveljnik Sam je prikazan kot krščanski fundamentalist, ki kleči pred razpelom in moli na glas z besedami, da želi na iraških tleh vzpostaviti 'Kristusovo kraljestvo'. Sledijo filmski kadri, ko ameriški vojaki iz neke iraške vasi preženejo prebivalce turkmenistanskega porekla. Odhod vaščanov spremljajo solze, jokajoča glasba in verzi iz korana. Sporočilo: vojna v Iraku je zgolj ameriški križarski pohod proti islamu.
Ponižanju ni konca in kraja, dokler se ne zgodi dramaturški zasuk s prizori krvavega turškega maščevanja, ki prikazujejo, kako visoko je pojmovanje časti na lestvici moških vrednot v islamskem svetu. Turški filmski junak, tajni agent Polat Alemdar, odpotuje v Irak z nalogo, da maščuje ponižanje turški vojakov. Po načelu, da Turka ni mogoče ponižati brez kazni, ubije poveljnika Sama. V srce mu zabije kol.
S sporočilom filma je mogoče zmagati na volitvah
V Turčiji so kritike filma deljene. Nekateri hvalijo film, češ da so Američani v času hladne vojne snemali protisovjetske filme, prav tako naj bi bili enostranski filmi o vietnamski vojni. Slišati pa je tudi kritike, ki menijo, da bo film samo še bolj podžgal nacionalistična in verska čustva. Vodilni turški časnik Hürriyet je zapisal celo, da bo "tista stranka, ki po posvojila sporočilo filma, velika zmagovalka prihodnjih parlamentarnih volitev".
Po pisanju nemškega tednika Der Spiegel mnogi med njimi filma ne bodo razumeli kot čisto fikcijo, temveč kot obliko kulturnega boja v slogu: 'Mi proti njim.' Do takšnega zaključka je mogoče priti na podlagi reakcij mladoletnih Turkov, ki si film ogledujejo v berlinskih kinodvoranah. Mnogi med njimi očitno niso sposobni razlikovati med fikcijo in realnostjo - med predvajanjem filma namreč stoje vzklikajo: "Alah je velik!"
