Po prvem tednu 58. Belinala lahko rečemo, da zaenkrat še ni bilo večjih presenečenj, nekaj filmov pa gre nedvomno pohvaliti. Precej sta razočarala Gardens of the Night Damiana Harrisa in Fireflies in the Garden Dennisa Leeja) iz ZDA, a sta v Berlinu tudi dva ameriška filma, ki sta bila letos med boljšimi. Epska drama Paula Thomasa Andersona There Will Be Blood, o začetkih ameriškega naftnega posla, ki je nominirana za osem oskarjev, je tudi tu doživela odličen sprejem.
V osnovi brutalen, na zunaj pa prelep in poetičen Andersonov film lahko v Berlinu računa na nagrade, še posebej pa se po težko našel tisti, ki bo kdo vzel medveda za glavno moško vlogo briljantnemu Danielu Day-Lewisu. Presenetljivo dober odziv je doživel tudi film Elegy pod katerega se je podpisala španska režiserka Isabel Coixet, saj gre za ekranizacijo še enega dela Philipa Rotha, s katerimi do sedaj v glavnem ni bilo sreče. Na srečo pa je Coixetova njegov roman The Dying Animal priredila v inteligentno in čustveno dramo z nekaj zelo zabavnimi trenutki. V središču zgodbe je ljubezenska afera med ostarelim profesorjem (Ben Kingsley) in njegovo precej mlajšo študentko (Penelope Cruz), ki je od vsega začetka obsojena na propad. Čeprav sta na prvi pogled ljubimca "nekompatibilna", sta Kingsley in Cruzova zelo prepričljiva v tej meditaciji o seksu, strasti, staranju, umrljivosti in zapletenosti ljubezenskih in družinskih odnosov. Penelope Cruz je nedvomno ustvarila svojo najboljšo ameriško vlogo, pohvaliti pa velja tudi oskarjevca Kingsleyja in njegove prizore (s še eno legendo) Dennisom Hopperjem, ki igra njegovega prijatelja.
Med boljšimi filmi na tokratnem festivalu je tudi izvrstna britanska humorna drama Happy-Go-Lucky pod katero se je podpisal veteran Mike Leigh. Poznan po svojih resnih socialnih dramah (Skrivnosti in laži) in trikratni nominaciji za prejšnji film Vera Drake, se je Leigh odločil popustiti zavoro v tej veseli drami o predšolski učiteljici. Poppy vse probleme rešuje z nasmehom in veselim adolescentnim pristopom, pod to masko pa se skriva samozavestna ženska, ki ve, kako se soočiti z vsakodnevnimi problemi. Leighjev film se gleda z užitkom, je zelo tekoč, ne manjka pa niti komičnih vložkov.
Brazilski film Tropa de Elite Joseja Padilhe pa je nekaj povsem drugega. Gre za brutalen, oster in enostaven film z dobim zapletom, razigrano režijo, in vsem, kar se od njega pričakuje. Velik hit v svoji domovini je provokativna urbana drama o korupciji v policijskih in političnih vrstah, ki so povezane s trgovino z mamili in lokalnimi dilerji v revnih in nevarnih četrtih, kjer vse nadzoruje oborožena in brutalna civilna policija. Film, ki se ga ne bi sramoval niti Martin Scorsese, je v Braziliji ne le postal "blockbuster" , temveč tudi socialni fenomen, ki je sprožil razprave o nasilju in korupciji, ki najedajo to 180-milijonsko državo.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.