20.LIFFe: Antikrist in Zlomljeni objemi

Antikrist (režija: Lars Von Trier, 2009)

Po hudem obdobju zaradi depresije po tragični smrti otroka se mati (Charlotte Gainsbourg) vrne domov v oskrbo svojega moža (Willem Dafoe), ki je profesionalni psihoterapevt. Da bi njun zakon zdržal in da si zakrpata strti srci, se zato umakneta v 'raj', samotno hišico sredi gozda. Sredi narave pa kljub želji in pričakovanjem ne doživita katarze, saj se zadeve le še poslabšajo. Znajdeta se v peklu psihičnega in fizičnega nasilja, ki presega vse meje človeškega dostojanstva in dobrega okusa.

Kontroverzni Lars Von Trier je za tokratni film priznal, da je bil pred njegovim nastankom v hudi depresiji, ker ni mogel delati. Nato je za šalo napisal scenarij, a le "s polovico svojih sposobnosti". Rezultat je film, ki na več mestih nepričakovano šokira in postreže z nekaj najgnusnejšimi prizori, kar jih je kdaj ujela kamera. Med to Von Trierjevo filmsko terapijo, s katero si skuša očistiti in spoznati lastno dušo, pa je ves čas čutiti tesnobo in prisotnost zla, ki na večih koncih udarja na plano. Kot da bi hotel lastni obup prenesti na gledalce. Ki pa to lahko sprejmejo s skrajno grozo, spet drugi pa kot neverjetno morečo in pretenciozno izkušnjo, ki šokira le zaradi efekta samega.

Zlomljeni objemi (režija: Pedro Almodovar, 2009)

Mateo Blanco (Lluís Homar) je pred štirinajstimi leti na otoku Lanzarote doživel strahovito prometno nesrečo. V nesreči ni izgubil zgolj vida, ampak tudi Leno, ljubezen svojega življenja. Sicer pa uporablja tudi šaljiv psevdonim Harry Caine, s katerim podpisuje svoja knjižna dela, zgodbe in scenarije, svojega pravega pa uporablja za filme, ki jih režira. Kljub temu, da je slep, pa še vedno dela, piše in ljubi, tudi naključne ženske, in skuša uživati, kar mu je od življenja še ostalo. Ko ga nekega dne obišče mlad nadebuden režiser, se spomni, kaj se je zgodilo pred 15 leti med snemanjem enega od njegovih filmov. In preteklost se prelije v sedanjost.

Kultni Pedro Almodovar je v teku svoje bogate filmske kariere že zdavnaj odrasel, saj so njegovi zadnji filmi prave poslastice. Obenem pa je sam izjavil, da ima film kot film v njegovih delih pomembno vlogo. V pričujočem, ki ga imamo lahko za melodramo, komedijo ali film noir, se prelivajo ljubosumje, zlorabe moči, izdajstva, obenem pa je tudi ganljiva in boleča zgodba. In seveda v njem zopet blesti Penélope Cruz, za katero ni težko ugotoviti, da je 'zmagovalna' prav v Almodovarjevih filmih.

Ubil sem svojo mamo (režija: Xavier Dolan, 2009)

Zagotovo ga ni najstnika, ki mu lastni starši vsaj v nekem obdobju odraščanja ne bi bili velik trn v peti. Še huje. Mnogim gredo kdaj pošteno na živce, celo toliko, da bi jih kar ...

Tudi mlademu Hubertu njegova mati samohranilka že močno preseda. Kako zelo, gledalcem izda preko monologov s 'skrito' kamero, s pomočjo katere tudi izvemo, da bi svojo mamo najraje kar ubil. Moti ga njeno prežvekovanje, drobtinice od kruha na njenih ustnicah, kičasta oblačila, oprema stanovanja, njena obsedenost z osladnimi nadaljevankami in predvsem to, da ga posluša samo 'z enim ušesom' ... Vse kaj drugega je, kot mama njegovega homoseksualnega prijatelja Antonina.

Režiser in scenarist filma (ter glavni igralec – dvajsetletni Xavier Dolan) nam na izjemno spreten in tekoč način podaja njun zapleten odnos, saj se pod gladino na videz preproste zgodbe skriva razburkana komunikacija, ki z več različnih zornih kotov odpira številne problematike.

A mame take pač so. Po eni strani nam gredo na živce, po drugi pa ne moremo brez njih. In Xavier je to 'sovraštvo' enkratno zlil v simpatičen filmček poln zbadljivih in predvsem presenetljivih dialogov med izjemno bistrim najstnikom in mamo, ki lasten 'joie de vivre' ne črpa iz knjig, ampak ga živi predvsem iz lastne življenjske izkušnje.