19. LIFFe: Poezija po Bachu in rdeči balon

Tišina pred Bachom

V filmskem kolažu, s katerim nas režiser Pere Portabella popelje v svet legendarnega skladatelja J. S. Bacha, se lahko naužijemo podob kot je Bach, ki sina Christopha poučuje igranja na klavir, voznik tovornjaka pobere štoparja, ki obvlada Bachovo glasbo na orglicah, prek mehaničnega pianina, ki noro igra in igra, do gospoda, ki v vlogi Bacha z lasuljo in v polni opravi vodi turiste po Leipzigu, do Mendelssohnovega odkritja Pasijona po Mateju prek odpisane notne pole, v katero je bil zavit kos mesa. Pred očmi gledalcev se odvije cela paleta zanimivih vinjet, ki nas na poetičen način spomnijo na velikega skladatelja, ki ga poznajo po vsem svetu.

Gre za kinematografski biser o lepoti v njenih najbolj čistih oblikah - Bachova glasba, tišina, pogovor med ljudmi, človeško telo, glasbeni instrumenti. Vse seveda z dobršno mero dobrega okusa. Nadrealistični poskus s poantami, ki jih vsak lahko razume po svoje.

Potovanje rdečega balona

Suzanne (vselej odlična Juliette Binoche) dela v lutkovnem gledališču, kjer s svojim glasom oživlja lutke, obenem pa je živčna in čustveno labilna mati samohranilka, ujeta v neizprosni ritem vsakdana v velikem mestu. Kmalu ji začne zmanjkovati tal pod nogami, zato kot varuško za sina Simona najame tajvansko študentko filma Song. Suzanne ima kup problemov, od Simonovega očeta, ki noče plačevati preživnine do tečnih sosedov. Simon pa se z varuško sprehaja po pariških ulicah in parkih, oba pa spremlja skrivnostni rdeči balon. Song očara do te mere, da sklene o njem in Simonu posneti film.

Juliette Binoche v svojih vlogah, kakršnekoli že so, nikoli ne razočara. Film je poetična študija osamljenosti v naglici sodobnega urbanega okolja, obenem pa smo priče vizualnemi liriki, ki nas zdaj očara, naslednji trenutek pa zasuje z informacijami. Čeprav je Simon ob vseh aktivnostih, ki mu jih je naložila mama, na videz svoboden, pa režiser meni, da resnica ni povsem taka.