18. LIFFe: Posvetilo Curtisu

Nadzor (Perspektive)

Film Nadzor, v katerem se v izvrstni debitantski vlogi predstavi mladi novinec Sam Riley, zgodbo problematičnega, a genialnega Iana Curtisa podaja skorajda dokumentarno. V črno-beli tehniki. Z odtenki sive, kakršno je bilo tudi Curtisovo življenje. Režiser se sprehodi prek Curtisove mladosti, ko je bil perspektiven, a odtujen mlad poet, do začetkov skupine Warsaw (Varšava), ki se je kmalu preimenovala v Joy Division.

Skupino je kmalu opazil tudi Tony Wilson, televizijski voditelj in lastnik založbe Factory Records. Curtis, ki se je zelo mlad poročil z ženo Deborah (Samantha Morton), s katero sta imela hčerko, pa je postal žrtev naraščajoče slave, ljubezni do druge ženske, novinarke Annik Honore ter vedno bolj pogostih napadov epilepsije. Tablete, ki jih je jemal, da bi svoje stanje omilil, niso pomagale, prej nasprotno, zato je tik pred morebitnim velikim metom - skupina se je odpravljala na turnejo po ZDA - 18. maja 1980, obupal nad svojim življenjm in naredil samomor.

Nizozemski fotograf in režiser Anton Corbijn, znan po sodelovanju s skupinami Depeche Mode, U2, Metallica in svoj čas tudi Joy Division, je posnel izjemno posvetilo svojemu nekdanjemu kolegu, ki je tekom let postal nekakšen tragični junak rocka. Ta je, klub temu, da je odšel že pri triindvajsetih, pustil globok pečat v postpankovskem obdobju in tako vplival na mnoge prihajajoče glasbenike ter za vedno spremenil podobo rock glasbe.

Corbijn Curtisa prikaže kot izgubljeno dušo, ki se je izgubila na razpotju med ljubeznesko afero, družinskim življenjem, pritiskajočo slavo ter neizprosno boleznijo. Vse skupaj se je kmalu izkazalo za prehud zalogaj, saj se režiser posveti predvsem epilepsiji in tistemu delu njegovega življenja, ki ga ni mogel nadzirati. Prav zdravila, s katerimi so zdravili epileptike v sedemdesetih letih, so povzročala nihanje razpoloženja, kar je v Curtisovem primeru s pomočjo alkohola pripeljalo do nenadnega tragičnega konca. Impresiven izdelek, za vse alternativce, nostalgične ljubitelje skupine in tiste, ki si radi ogledajo dober biografski film.

Viva (Ekstravaganca)

Barbie (Anna Biller) je gospodinja, poročena z deloholikom Rickom, ki mu ni kaj prida mar zanjo in njene potrebe. Važno je, da mu zvečer, ko pride iz službe, pripravi martini, obleče copate, postreže z večerjo in mu nudi spolne usluge. Njena prijateljica Sheila, ki je poročena s snobovskim Markom, pa sanja, da bi postala manekenka in se slikala tako kot lepotice iz Playboya. Ko jima postane vsakdanje življenje predolgočasno, se oblečeta v seksi prosojne oblekice in odpravita novim dogodivščinam naproti. Barbie tako postane Viva, boginja seksa in razvratnosti. Vsakdanje življenje tako zamenjata za nove ljubimce, seznanita se s hipiji, orgijami, drogami in z boemskim življenjem. Toda, ali je to resnično tisto, kar sta v življenju iskali?

Film avtorice Billerjeve je posvetilo seksi filmskim "smetem" iz sedemdesetih, ko je bila spolna revolucija na vrhuncu. Režiserka, scenaristka in igralka se namreč na vse pretege napreza prikazati predstave o ženski premoči nad moškim, njeni zaželenosti in njeni spolni privlačnosti. Kljub vsemu pa film ostaja precej na površju in se ne premakne dlje od pisanih oblek, barvitega pohištva in kričečih ličil. Zgodbo bi se sicer dalo lepo povedati v kratkem filmu, saj sta dve uri malce predolg zalogaj za običajno filmsko publiko.

Za vse ljubitelje Russa Meyerja, ki pa se bodo najbrž strinjali, da kultnega mojstra prsi in neprekosljivih ženskih likov na filmu najbrž še dolgo ne bo nihče presegel.

Paranoid Park (Kralji in kraljice)

Alex (Gabe Nevins) je mlad portlandski rolkar, ki rad zahaja v lokalni "skejterski" park, ki ga vsi imenujejo Paranioid Park. Tam je zbirališče rolkarjev, brezdomcev in lokalnih klošarjev. Pisana druščina tako zganja vragolije v kultnem, a tudi zloglasnem zbirališču, v bližini katerega pa se nekega dne zgodi umor. Kriminalisti preiskujejo skrivnostno smrt paznika parka med mularijo v okolišu in v tamkajšnji šoli. Šestnajstletni Alex je sicer miroljuben fant, ki nikomur noče žalega, dokler se nekega večera ne odloči, da se bo šel "na črno" peljat s tovornim vlakom. Navidezna nedolžnost pa v sebi skriva temno in krvavo skrivnost ...

Poetična študija primera, ko protagonista preganja fobija, da ga bodo ujeli za nekaj, zaradi česar se ne počuti neposredno krivega. In čeprav dobro ve, da pravzaprav ni imel nobenega motiva, da bi nekomu kaj storil, ga to muči in spravlja ob pamet. Zato vse skupaj zaupa papirju, ki seveda prenese vse, njegova krivda in vest pa se porazgubita v ognju.

Gus Van Sant je znova naslikal portret odtujene, sebi prepuščene ameriške mladeži in tako ostaja v podobnih vodah kot v svojih dveh zadnjih filmih Zadnji dnevi (2005) in predvsem Slon (2003). Njegova vrhunca pa nedvomno ostajata Moj mali Idaho (1991) in Drugstore Cowboy (1989).