17. LIFFe: Jordan, von Trier, Žižek

Zajtrk na Plutonu (Obzorja)

Zgodba, postavljena v šestdeseta prejšnjega stoletja, ko Patrick Braden (Cillian Murphy) ostane brez stašev. Očeta nikoli ni poznal, mati pa ga je zapustila, ko je bil še otrok. Najprej zanj skrbi duhovnik, oče Liam (Liam Neeson), ki ga kmalu da v rejo družini. Patrick že v mladih letih spozna, da ga ne zanimajo fantovske stvari in da bi bil rajši deklica. Ko pride v puberteto se začne zavedati, da se je rodil v napačnem telesu, saj ga zanimajo zgolj ženska oblačila, šminkanje in perverzno obnašanje. Kljub temu, da ima zaradi svojega obnašanja in specifične narave same probleme, se ne vda in nekako preživi v okolju, ki je vse prej kot lahko za odraščanje moškega, ki čuti kakor ženska. Patrick se namreč odločno upira, da bi se odpovedal svojemu notranjemu (ženskemu) glasu.

Ker bi si rad izpolnil življenjsko željo in poiskal svojo pravo mater, jo zato mahne v London, kjer stopi na sceno kot pod nadimkom Kitten. Kmalu sreča Billyja Hatchetta (Gavin Friday), ki nastopa s skupino The Mohawks, v katerega se zaljubi, Billy pa mu za nekaj časa celo ponudi, da zanj poje spremljevalne vokale. Toda usoda Patricu in Billyju ni naklonjena, saj ima Billy neporavnane račune z irsko republikansko armado. Kitten še naprej išče mater, ko pa se zaposli v nekem nočnem klubu, ga obišče oče Liam, ki mu razkrije, kdo sta njegova prava oče in mati.

Film na nekaterih točkah grozljivo spominja na sodobne probleme s terorizmom, samo da je vlogo španke ETE ali IRE na Irskem v resničnosti pač prevezela Al Kaida. V bistvu pa gre za isto stvar - pobijanje nedolžnih ljudi v imenu vere oz. politike. Neil Jordan, ki je imel scenarij že nekaj let v predalu, je tako film posnel kot nekakšen opomin po londonskem terorističnem napadu.

Režiser prikaže seksualno osvobojeni London v sedemdesetih, filmoljubce pa bo zagotovo prepričal izvrstni Cillian Murphy, ki se je do konca vživel v vlogo Kitten, saj jo igra z vso potrebno predrznostjo in žensko zapeljivostjo. V filmu zaigrata tudi stalni Jordanov igralec Stephen Rea, tisti z nosom za glasbene goste v filmih pa ne bodo mogli mimo epizodne vloge Bryana Ferryja, nekdaj člana legendarne zasedbe Roxy Music.

Glavni šef (Predpremiere)

Podjetnik Ravn (Peter Gantzler) ima računalniško podjetje, v katerem zaposleni še nikoli niso srečali svojega šefa, saj si ga je izmislil in nanj tekom let obešal vse osebju neljube poslovne odločitve. Ker se je zdaj odločil podjetje prodati islandskemu kupcu, bi se ta rad s šefom pogovoril, zato najame brezposelnega igralca Kristofferja (Jens Albinus), ki mu naroči, da bi odigral direktorja. Temu je najprej nerodno, saj se je znašel v precej nezavidljivi situaciji, obenem pa ga je strah, da ga ne bodo takoj odkrili, da ni, za kar se izdaja. Kmalu mu vloga postane všeč, za povrhu pa začne spoznavati usode posameznih zaposlenih, ki bodo, ne da bi to vedeli, s prihodom novega lastnika, na pragu brezposelnosti. Ko že vse izgleda, da se bo rešilo po najboljši možni poti, pa se zgodi nepričakovani preobrat.

Režiser Lars von Trier je za film razvil novo tehniko snemanja Automavision, z namenom, da bi omejil človeški vpliv. Ker je filme dolgo časa snemal s kamero "iz roke", je sedaj vse skupaj prepustil računalniku. Kar pa ima najbrž tudi svoje prednosti in slabosti. Nekaterim se bo film zdel zanimiv tehnični in avtorski eksperiment, drugim pa bodo šle te zadeve zaradi prekinjanja poteka zgodbe pošteno na živce.

Von Trier se tokrat predstavi v presenetljivo lahkotnem slogu, saj je bistvo filma predvsem zabavati, kar mu v večji meri tudi uspe. Zanimiva ideja daje izdelku posebno dinamiko, ki jo zanimivo izpeljejo stari znanci Jens Albinus (Idioti), Jean-Marc Barr (Evropa, Velika modrina) in Iben Hjejle (Mifune, Zvestoba do groba).

In čeprav zna kdo von Trierju zameriti Automavision, kjer ne manjka čudno nastavljene svetlobe, prizorov z odsekanimi glavami in preskakujoče montaže, velikemu mojstru ne gre oporekati talenta. Vse skupaj deluje kot nekakšen oddih pred tretjim delom njegove ameriške trilogije. Tretji del Wasington, po Dogvillu (2003) in Manderlayju (2005), v katerem bo zaigral Udo Kier, pričakujemo prihodnje leto.

Rdeča cesta (Obzorja)

Jackie (Kate Dickie) je nadzornica varnostnih kamer, kjer lahko dan za dnem, noč za nočjo, spremlja dogajanje v Glasgowu. Pravzaprav opazuje majhen delček mesta, kjer je velikanski stanovanjski blok in kjer se vedno nekaj dogaja. Nekega dne opazi na ekranu moškega, za katerega je mislila, da ga ne bo nikoli več videla, saj je neposredno povezan z njeno življenjsko usodo.

Kljub temu, da je bil zaradi povzročitve hude prometne nesreče in smrti dveh nedolžnih ljudi, obsojen na zaporno kazen, je očitno že spet na prostosti. Jackie zato nima miru in se hoče z njim soočiti, čeprav je on sploh ne prepozna. Kmalu mu začne slediti, spozna njegove prijatelje, nazadnje pa se dobi tudi z njim, na štiri oči, med štirimi stenami. Bo želja po maščevanju lahko pomirila njenega nemirnega duha in do konca užaloščeno srce?

Impresiven prvenec Andree Arnold, ki je pred leti prejela oskarja za kratki film Wasp. Film ponudi dobre igralske predstave in zaplet, čeprav je potek zgodbe zaradi režiserkinega sloga nekoliko počasen. Vmes imamo tako čas o zadevah razmisliti, zaradi počasnega ritma pa tudi šokantna razkritja niso tako efektna kot bi sicer lahko bila. Mogoče tudi zato, ker moramo na poanto in namig za razumevanje celotne slike čakati skoraj tričetrt filma, ki bi bil sicer lahko za pol ure krajši.

Rdeča cesta je prvi film, narejen kot del britansko-danskega projekta Advance Party na pobudo Larsa Von Trierja. V vseh treh filmih bo istih devet igralcev igralo iste like. Prvi film tako svoje poslanstvo opravi solidno, čeprav nekoliko razvlečeno.

Zver v srcu (Obzorja)

Sabina (Giovanna Mezzogiorno) se preživlja s sinhroniziranjem televizijskih filmov in živi s svojim fantom, brezposelnim gledališkim igralcem Francom (Alessio Boni). S svojim delom je sicer zadovoljna, a ko nekoč sinhronizira glas žrtve posilstva, jo začnejo tlačiti nočne more, obenem pa izve tudi, da je noseča. V sanjah jo preganjajo podobe mlade deklice, ki se plazi proti očetovi delovni sobi. Iz samozavestne mlade ženske se tako čez noč spremeni v histerično in ljubosumno prepirljivko. Franco nato dobi delo pri zdravniški televizijski nadaljevanki, kjer se vanj zagleda mlada soigralka, Sabina pa se odpravi v ZDA k bratu Danielu, da bi rada poiskala odgovore in vprašanja, kaj se jima je dogajalo v preteklosti. Oba namreč v sebi skrivata skrivnost. Kajti samo spoznanje preteklosti in prave resnice, lahko odreši "zver, ki jo nosi v srcu".

Giovanna Mezzogiorni tudi po izgledu spominja na italijansko različico Jodie Foster, ki jo v mislih ves čas preganja Hannibal Lecter. Še več, zdi se, kot da je Lecter njen oče. Potek filma pa jasno pokaže, da slednja trditev niti ni tako iz trte izvita, saj je za izgubljeno mladost in psihične težave nje in brata kriv prav taisti oče, ki je neposredno odgovoren za njune življenjske travme.

Pretresljiva drama Cristine Comencini ponuja poglobljen vpogled v zahrbten vpliv, ki ga lahko ima zloraba otrok. Film je študija dveh trpinčenih duš, ki dogodke iz mladosti dolga leta držita v sebi, a ju ti razjedajo kot divja zver. Ko zver izpustita iz kletke, pride olajšanje, ki ju še bolj zbliža in osvobodi njuni ranjeni srci.

Sprevrženčev filmski vodnik (Dokumentarni)

Sophie Fiennes, sestra bratov Ralpha in Josepha ter sestre, prav tako režiserke Marthe, je za svoj dokumentarec privabila svetovno priznanega filozofa in psihoanalitika Slavoja Žižka, ki gledalce popelje na vznemirljivo vožnjo skozi nekatere najboljše prizore iz vodilnih filmov vseh časov.

Žižek se na svoj tipično karizmatičen način s privlačnim in strastnim pristopom k razmišljanju zatopi v skriti filmski jezik in razodeva, kaj nam filmi govorijo o človeški naravi, o nas samih. Dokumentarec nam tako ponudi njegova edinstvena razmišljanja in poglede o izmišljenem, resničnosti, pa tudi o seksualnosti, subjektivnosti, poželenju in materialnosti.

Režiserka nam skoži Žižkovo prizmo razuma in nepogrešljivega smisla za humor predstavi dela Alfreda Hitchcocka (Psiho, Vrtoglavica, Ptiči), zapleteni univerzum Davida Lyncha (Modri žamet, Divji v srcu, Izgubljena cesta, Mullholland Drive), Tarkovskega (Stalker, Solaris), Coppole (Prisluškovanje), Kubricka (Oči široko zaprte) in drugih. Da ne ošvrkne le filmov starejšega datuma, pa dokaže z vmesnimi medklici kot so tretja epizoda Vojne zvezd in Matrica.

Fiennesova je Žižka dobro vkomponirala v dokumentarec, ki psihoanalizo prikaže kot ključ do nečesa, kar potrebujemo tudi v vsakdanjem življenju. Žižek tako po njenem mnjenju o filmu pove veliko zanimivega, saj vse razlaga iz praktičnega vidika, tako teorijo kot samo filozofijo.

Mala šola za razumevanje ključnih filmskih prizorov iz več kot štirideset skrbno izbranih filmov iz filmske zgodovine, ki ne more hladnega pustiti nobenega pravega ljubitelja filmov.