17. LIFFe: Berlusconi in kampiranje

Gostitelj (Ekstravaganca)

Ameriški vojaški zdravnik svojemu pomočniku ukaže, naj v odtok, ki vodi v reko Han, zlije vso zalogo starega formaldehida. Čez nekaj let pa se v reki začno dogajati čudne reči. Ko ljudje uživajo v lepem dnevu ob rečnem bregu iz vode skoči velikanska pošast, nekakšen mutant, ki nekaj ljudi ubije, med drugim pa ugrabi tudi mlado dekle. Mesto zajame panika, ameriška in lokalna vojska pa uvedeta karanteno, saj sumijo, da je bitje okuženo z nevarnim virusom, ki se ne sme razširiti.

Toda dekličina družina je prepričana, da je dekle še živo, saj je njen oče prejel čuden telefonski klic. Ker hočejo družino, ki se je s čudnim stvorom srečala od blizu, izolirati, jih dajo v poseben oddelek v bolnišnico. A ti se odločijo za pobeg, se oborožijo in odpravijo na iskalno akcijo za izginulim dekletom, pa čeprav se bodo morali spopasti s pošastjo.

Režiser Bong Joon-Ho nam ne servira zgolj film s pošastjo, temveč gre še precej dlje, saj so tu družinske vrednoste, hudomušne asociacije na ptičjo gripo in ameriški bojni plin "oranžni agent", ki tu postane "rumeni agent", s katerim želijo uničiti pošast. Film poganja prepričljiva dinamika in črni humor, saj nas ves čas drži na robu sedežev, pa naj gre za smešne ali šokantne prizore.

Prava poslastica za festivalsko publiko, ki je niso spregledali niti v Cannesu niti v Torontu. Še en južnokorejski film, ki začara z mešanico srhljivke, komedije, družinske drame, politične satire in grozljivke. Za tiste, ki si upajo in jim možgani dopuščajo dovolj prostora za fantazijo.

Taxidermija (Ekstravaganca)

Pripoved o treh generacijah ene družine, kjer je ded pohotni vojaški častnik, njegov sin, ki se je rodil s prašičjim repkom, postane eden od boljših tekmovalnih jedcev na Madžarskem, vnuk pa je suhljat poba, ki sicer ni nič posebnega, preživlja pa se z gačenjem živali.

Z očetom, ki je sedaj nenormalno debel in se s svojo kilažo ne more niti premakniti, se ne razumeta preveč. Debeluh, ki ni nikoli v resnici uspel postati prvak, čeprav je upal na olimpiado, je sedaj skoval načrt, kako bo postal slaven. Zato trenira svoje mačke, da bodo lahko tekmovale na mačjih tekmovanjih v basanju s hrano. Ko je sinu vsega dovolj, očeta prepusti žalostni usodi, sam pa se podvrže posebnemu postopku ...

Film s svojimi odvratnimi prizori šokira, medtem ko z drugimi zabava, nikoli pa ni dolgočasen. Z lahkoto se da trditi, je film eden bolj fascinantnih izdelkov na letošnjem LIFFu. Edinstven primer v madžarski kinematografiji in krepek zalogaj za ljudi z močnim želodcem, ki premorejo dovolj ironije, da vse skupaj lahko vzamejo kot dober hec. Tako nasilje kot seks sta postavljena v kontekst, saj sta tu z namenom. Vse skupaj pa je kronano z izvrstno kamero in dobrimi igralskimi predstavami.

Še zanimivost: György Pálfi, je za film, ki je bil še v predprodukciji, leta 2004 dobil nagrado deset tisoč ameriških dolarjev na festivalu Sundance in tako posnel odbitek, ki je zagotovo eden od mejnikov v madžarski filmski zgodovini.

Divje kampiranje (Fokus)

Divja najstnica, 17-letna Camille (Isild Le Besco) je s starši in dedkom na počitnicah na morju, kjer kampirajo. Camille prijateljuje s Fredom, ki dela v baru na plaži, a se kljub temu na smrt dolgočasi. Ko v kamp pride Blaise (Denis Levant) kot novi učitelj jadranja za otroke, se vanj strastno in fanatično zatreska.

Kmalu njena naklonjenost do precej starejšega moškega, ki ga imajo vsi za izobčenca, saj izgleda kot nasilni robustnež, pride na ušesa tudi njenim staršem in vodji kampa Eddieju. Čeprav se med njima še ni zgodilo nič, ga vsi opozarjajo, naj pazi, kaj počne. Blaise je sicer poročen in ima majhnega otroka, a družine ne zmore preživljati.

Kmalu pa postane jasno, da skupaj s Camille gojita podobno čustvo, ki se kaže v globokem nezadovoljstvu. Ko njega vsi zasovražijo, ker se druži s Camille, ga izženejo iz kampa. Toda želja in strast ga še vedno žene h Camille, zato pride ponjo in jo na njeno željo ugrabi. To pa je tudi začetek njune skupne eskapade, ki jo posnameta na kamero in kmalu vsem v posmeh odkorakata svoji usodi naproti.

Režiserja sta kamp postavila kot prispodobo zverinjaka vseh človeških slojev in različnih vedenj. Ima svoje predpise, zakone, mite in osebnosti. Ozračje je tako po eni strani družinsko in toplo, po drugi pa strašno zadušljivo, saj se vsi vmešavajo v življenje vseh, vsakodnevne nevšečnosti pa se množijo.

Film kljub temu, da se težko izogne nekaterim počitniškim klišejem, popolnoma nosita glavna protagonista, čutna, lepa in divje neugnana Isild le Besco in Denis Levant, ki bi ga lahko opisali kot francosko različico Klausa Kinskija. Živalska privlačnost je nekaj, kar žene njuni življenjski biti, ne glede na ostali svet in morebitne posledice. Ljubezen in strast, ki se jima brezpogojno vdajata, ju namreč dviga nad življenje samo in nad vsakdanje težave in zablode. A vse skupaj ne traja dolgo, saj je svet po pristanku na trdih tleh neznosno krut in umazan. Sijajen prvenec Christopheja Alija in Nicolasa Bonilaurija, ki se usede globoko v podzavest.

Zbogom, Berlusconi! (Perspektive)

Pomladi leta 2005 mlada filmska skupina iz Genove načrtuje resen politični film o ugrabitvi Silvia Berlusconija. Cilj ugrabiteljev je, da mu zagotovijo pošteno in neodvisno sojenje, ki bo končno podalo sodbo, ki se ji sicer sam že nekaj let spretno izmika. Film naj bi bil poziv italijanskim volivcem, da se končno prebudijo in na volitvah aprila 2006 svojega ministrskega predsednika spodijo iz njegove pisarne.

Že takoj prvi dan snemanja pa se ekipa zave, da si je zastavila preveč ambiciozen načrt. Italijo tako poimenujejo Račjigrad, Berlusconija pa Miki Miška, saj so se s tem zaščitili pred mogočimi posledicami, obenem pa dokazali, da gre za satiro oz. lažni igrani dokumentarec.

V Italiji je očitno nemogoče posneti film, ki bi bil kritičen do Berlusconija. To je režiser Jan Henrik Stahlberg s svojo satiro tudi dokazal, saj je v Genovi z ekipo italijanskih igralcev skušal posneti tak film in ob tem naletel na številne fizične in sodne težave, kar je na posnetkih jasno opaziti. Ker bi Berlusconi moral dati svoje dovoljenje, so pač stvar skušali izpeljati tako, da ne bo opazil, da govori o njem.

Čeprav so zadeve zelo očitne. Berlusconi je po zaslugi Maurizia Antoninija, ki je izrezani dvojnik, nedvomno prepoznaven in tako na dober način predstavi italijansko politično farso. Film bo glede na število Berlusconijevih kritikov po Evropi najbrž naletel na pozitivne odzive, saj je neposreden v svoji politični kritiki in satiri. Kako pa bodo naj gledali v Italiji, pa lahko le ugibamo.