Značaji ženskih spolovil

V viktorijanski Angliji, obdobju javnih vrlin in privatnih grehov, je nastala kopica literarnih del, ki so med sodobniki veljala za prvovrstno packarijo, dandanes pa imajo status klasične književnosti.

Poglejmo razvpiti roman Moje skrivno življenje, ki ga je napisal Anonymus oziroma Henry Spencer Ashbee. Moje skrivno življenje v obliki romana analizira ženska spolovila in to ne zgolj po velikosti, obliki in barvi, marveč bralca pripelje do zaključka, da se vulve razlikujejo tudi po značaju. In kdo bi o tem vedel več kot avtor, ki samozavestno trdi, da je v življenju videl, okusil in penetriral v okoli 1400 vulv.

Srž patriarhalnega odnosa do žensk izvira iz dvojnosti njenega spolovila, pravi Anonymus in piše, da so "ženske tako graciozne, če z nogami skupaj ležijo gole na postelji, ko občudujete njihov mehki trikotni kožušček, a brž ko razprejo noge, uzrete srhljivo podobo njihovega spola. Nagovorijo vas razprte, nazobčane male ustnice, ki poganjajo pod nabreklim ščegetavčkom in objemajo razpoko, ki se zdi kot široka, razdrapana cesta".

Anonymus pravi, da moramo biti pri ženskah še posebej pozorni na barvne nianse njihovih vulv. "Koralno rdeča barva sramnih ustnic je mamljiva barva mladih devic, medtem ko so ustnice zrelih žensk razširjene od česte uporabe, ohlapne ter nič kaj zapeljivo modrikasto obarvane." Avtor svoje intimno raziskovalno delo strne v zaključek, da je "ženska špranja" kljub vsemu "dragulj, tulec neprecenljive vrednosti", in tudi ko se zdi vulva "neizrekljivo grda, vselej ima svoj čar, vselej je vredna poželenja in zasluži, da se ji posvetimo".

Nad obliko vulve je bil naravnost fasciniran tudi italijanski slikar naivec Antonio Ligabue. Smatral je, da je oblika vulve ena od najbolj primarnih manifestacij narave. Oziroma oblika, ki jo ima narava shranjeno v svoji podzavesti. Ko se je Ligabue sprehajal po nasipih ob reki Pad, je z nožem zarezoval v skorjo topolov in skrbno gledal, kako čas širi zareze, razsloji in naguba njihove robove in kako mah oblikuje poraščenost ženskega mednožja. Opazoval je, kako se te drevesne vulve spreminjajo glede na letni čas, in se čudil, kako neverjetno spominjajo na pravo stvar.

Upodabljajočim umetnostim se za razliko od literature simbolika vulve nikoli ni zdela posebej intrigantna tema, kar seveda priča o konzervativnosti tradicionalnih vizualnih umetnosti. Popularna seksologija, ki se je razmahnila po udarnem valu seksualne revolucije, kiparstvu in slikarstvu zadnjih stoletij pripisuje celo ponarejanje ženske anatomije v smislu prilizovanja politični korektnosti ter malomeščanski mentaliteti.

Prav ta "zakon molka", kot ga imenuje francoska Nova enciklopedija seksualnosti iz leta 1962, naj bi ogromno prispeval k odsotnosti resnega preučevanja ženskih spolovil, ki se razlikujejo glede na "lego, geometrično konfiguracijo, pigmentacijo, dimenzije nožnične odprtine, relief venerinega griča ter relief velikih sramnih ustnic" in se spreminjajo v skladu s štirimi evolucijskimi obdobji: predpubertetnim, pubertetnim, postkoitalnim in menopavzalnim. "Fizionomija vulve po pestrosti spominja na fizionomijo obraza; niso redki primeri, ko se za neizrazitim obrazom skriva izrazito elegantna in harmonična vulva,&171; sklene Enciklopedija.

Privlačnosti svoje intimne anatomije so se ženske začele množično zavedati dokaj pozno, šele konec 17. stoletja, ko so se ji začele tudi občutno bolj posvečati. Z razčesavanjem, redčenjem in negovanjem sramnih dlak so se sprva ukvarjale le kurtizane in plemkinje. Britja venerinega grička si niso izmislile Američanke, ampak je bilo med damami, ki so poudarjale svojo spolno privlačnost, v Evropi razširjeno že od druge polovice 19. stoletja.