Vpeljevanje v skušnjavo

Katoliška cerkev je o grehu vedno govorila na dolgo in široko, tako da pogledu s strani še dandanes ni povsem jasno, ali si je katoliška cerkev izmislila greh ali si je morda greh izmislil katoliško cerkev. Kaj dobimo, če dvatisočletno zgodovino ekscesov pod streho katoliške cerkve zreduciramo na skupni imenovalec? Lenobo, napuh, pohlep, zavist, požrešnost, pohoto in jezo.

Znamenitih sedem smrtnih grehov, ki so v prvi vrsti najbolj načeli prav ugled in idealizirano podobo institucije, ki nas želi pred njimi obvarovati. Reducirajmo še naprej. Kaj dobimo, če na skupni imenovalec vržemo sedem smrtnih grehov? Drži, spolnost. Natančneje povedano, znamenja motene, neurejene, zavrte oziroma zatrte spolnosti.

V začetku devetdesetih so bili v ZDA prvič objavljeni izsledki anonimne ankete med 1600 cerkvenimi uslužbenci. Rezultati so pokazali, da je bilo kar 77 odstotkov redovnic tako ali drugače spolno nadlegovanih, v vsakem drugem primeru s strani njihovih bratov redovnikov. 40 odstotkov dušnih pastirjev je priznalo, da so bili udeleženi v neprimernih spolnih aktivnostih, od katerih jih je velika večina temeljila na zlorabi poklica in položaja. Skratka, dvakrat več spolnih zlorab, kot so jih denimo zabeležili v zdravstvu na relaciji zdravnik-pacient.

Jason Berry, avtor knjige Lead Us Not Into Temptation (Ne vpelji nas v skušnjavo), se ukvarja s kronologijo otroških zlorab, ki so jih v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja zagrešili duhovniki, njihovi nadrejeni pa so krivdo za afere skušali prevaliti kar na žrtve posilstev ter na njihovo lahkomiselnost in brezbrižnost.

Jason Berry na podlagi pogovorov z izvedenci psihoanalitične stroke ugotavlja, da gre razloge pri devetih od desetih spolnih zlorab s strani cerkvenih uslužbencev pripisati instituciji celibata, ki vse občutneje vpliva na upad zanimanja za duhovniški poklic, s čimer se razumljivo oži krog usposobljenih in čustveno stabilnih kandidatov za opravljanje božje službe.

Richard Sipe, bivši duhovnik in psiholog, avtor ene izmed obširnejših študij na temo celibata, piše, da se z vztrajanjem na tej instituciji izdatno maskulinizira pogled na svet, kar prispeva k spolni nezrelosti v povezavi s pedofilijo in vzpodbuja prezir do žensk. Prav slednje pa je bržčas edina stična točka katoliške cerkve z ostalimi religioznimi ustanovami in institucijami: poudarjena patriarhalna drža, ki na ženske ne gleda kot na sebi enake, ampak kot na moralno oporečne zapeljivke in dežurne grešnice.

Katekizem katoliške cerkve čistost definira kot nravno krepost, kot božji dar, milost, sad delovanja Duha. »Sveti duh daje, da Kristusovo čistost lahko posnema tisti, ki ga je prerodila krstna voda.«

Zoper čistost se lahko pregrešimo na več načinov, denimo tako, da postanemo nečisti, nečisti pa postanemo takoj, ko se prepustimo neurejeni želji po spolni nasladi ali pa spolno naslado konzumiramo ločeno od namenov roditve in združitve.

Naprej se pot vije strmo navzdol, naši nedolžnosti pa grozijo še masturbacija, nečistovanje, pornografija, prostitucija in posilstvo. Ni odveč poudariti, da po teži zavrženosti prednjači pornografija, ki je po katoliški doktrini očitno večji greh kot posilstvo.

Posilstvo je pač zlo dejanje, ki krši pravičnost in ljubezen, pri pornografiji pa je eksplicitno navedeno, da gre za velik greh, zato se edino tu nagovarja civilne oblasti, da so dolžne preprečiti proizvodnjo in razpečevanje pornografskih materialov.

Med dejanja, ki naj bi bila notranje neurejena, spada tudi homoseksualnost, ki bojda nasprotuje naravni postavi. Gre pač za početje, ki spolno dejanje zapira darovanju življenja.