Trdožive najlonske obsesije

Kot je znano, pri moških fetišistih prednjačijo najlonske nogavice, ponavadi samostoječe, najraje črne in v kombinaciji s čevlji ali škornji z visoko peto. V tem slogu naj bi glavnino moškega spola onkraj razuma vzburjala še perilo iz neobičajnih materialov kot sta usnje in lateks, izzivalni mejkap, opolzke in dominantne besede ter telesne tekočine.

Leta 1930 je režiser Josef Von Sternberg posnel film z naslovom Plavi angel. Čista klasika. V vlogi barske plesalke je nastopila Marlene Dietrich in razglasili so jo za žensko z najlepšimi nogami na svetu. Da bi bile res najlepše, jih je Marlene oblekla v svilene nogavice s podvezicami. Šele takrat so postale magnet za moške poglede, ki se mu je nemogoče upreti. Če je Marlene slekla nogavice, je to storila s točno določenim namenom: da zmeša glavo profesorju, ki ga je igral Emil Jannings. Ko se profesor kot v transu dotakne njenih svilenih nogavic in ko mu Marlene dovoli, da jih lastnoročno natakne na najlepše noge na svetu, Jannings postane dobesedno njen suženj. Nič čudnega, statistično je ugotovljeno, da moški ocenjevanje ženske običajno začenjamo spodaj. S pogledom skočimo v korak, ga sukamo med oblinami njenih nog, potujemo čez rit, kjer se z užitkom zadržimo nekaj trenutkov, nato pa objamemo boke, na dolgo preletimo njeno oprsje in se čisto na koncu zazremo še v obraz.

Svilo so medtem več kot uspešno zamenjala najlonska vlakna, a fetiš je ostal. Ameriški fotograf Elmer Batters, ki se že dobrih petintrideset let uvršča med virtuoze fetišistične fotografije, je v uvodu izjemne fotografske monografije z zgovornim naslovom From the Tip of the Toes To the Top of the Hose opisal, kaj je tisto, kar iz ženskih nog naredi fetiš: "Stegna ne smejo biti koščena, kolena morajo biti ljubka, meča pa izrazita in dobro razvita. Peta mora biti zaobljena, lok stopala, ki naj počiva v čevljih z visoko peto, pa dolg in mogočen. Prsti naj bodo upogljivi in nagajivi. Šele takrat bo črna najlonska nogavica dosegla svoj maksimalni učinek, ki se mu ni mogoče upreti." Elmer Batters se je v lov na modele odpravil že okoli leta 1947 in življenje posvetil fotografiranju ženskih nog in stopal, odetih v najlonske nogavice. Podnevi je slikal, ponoči razvijal. Ker nobena od mainstreamovskih moških revij ni hotela objaviti njegovih fotografij, se je v zgodnjih šestdesetih sam vrgel v založništvo. Redki so razumeli in cenili njegovo obsesijo.

Do konca šestdesetih in v prvi polovici sedemdesetih je z lastnim fotoarhivom za različne založnike ustanovil še revije kot Black Silk Stockings, Sheer Delight, Leg-O-Rama, Nylon Doubletake, Tip Top in Thigh High, ki so si kmalu ustvarile krog zvestih kupcev in rednih bralcev. Revija, ki jo je sam izdajal, se je imenovala Leg Art in tako kot vse ostale se je morala najprej spopadati z nizkim proračunom, potem pa še s cenzuro. Zato se je Batters upokojil, vendar samo do leta 1981, ko je Dian Hanson v reviji Leg Show ponatisnila njegova zgodnja dela. Elmerjev fetišistični pogled na ženske noge v najlonkah je postal zakon. In mi njegovi verniki. Za utrjevanje v veri pa poleg Battersovih fotografskih monografij nemške založbe Taschen priporočamo še Flyntov mesečnik Leg World.