Strokovno o seksu

Si predstavljate skupnost, v kateri bi njeni člani neobremenjeno čvekali o seksu in se dajali dol v seriji eksotičnih položajev, pri čemer bi izenačili vero z užitkom ter duhovno nadgradili s telesnim?

Da je takšna skupnost nekoč obstajala, priča Kamasutra, staroindijski priročnik za idealno spolno in ljubezensko življenje, nastal pa naj bi nekje v začetku petega stoletja izpod peresa kronista Vatsjajane, človeka, ki je bil menda povsem brez izkušenj na področju spolnosti.

A Kamasutra kljub temu ni zbirka vlažnih sanj nepotešenega pesnika, marveč drugi najstarejši seksualni priročnik, katerega zametki pa naj bi nastali že pred kakimi 4500 leti. Vatsjajana je spolne prakse takratne dobe prvi zbral, popisal in razčlenil. Za prvi tovrstni priročnik v zgodovini veljajo zapiski Kitajca Huang Tija z vzdevkom "Rumeni osvajalec", ki je v 25. stoletju pred Kristusom izčrpno popisal tradicionalne spolne veščine.

Kamasutra je najprej služila kot inspiracija kiparjem, ki so staroindijske templje v šestem stoletju okrasili s kipi božanstev, združenimi v akrobatskih spolnih položajih in strastnih aktivnostih. Današnji spolni priročniki navržejo kakih 50, 60 seksualnih poz, v Kamasutri pa jih najdete več sto. Kamasutra je bila tako kot Ananga-Ranga oziroma "oder ljubezni" njen dopolnjeni zapis iz 15. stoletja, namenjena moškim, skrbela pa je za potešitev žensk.

Kamasutra moške in ženske razvrsti glede na dolžino oziroma globino spolnih organov ter glede na vzdržljivost in zahtevnost spolne sle. Obenem kakopak svetuje, kateri tipi so najprimernejši za medsebojno kopulacijo in kaj storiti, če se želita dati dol dva popolnoma nasprotna modela.

Če pogledamo na drugi konec sveta, vidimo, da na nenormalnosti nekaterih spolnih praks strogo vztraja samo še Cerkev, pod njenim vplivom pa se v okolje prenaša zgrešeno mišljenje, da je spolnost sama po sebi nemoralna. Ker je vpliv Cerkve še zmeraj zelo močan, se je tega zatohlega mišljenja v skupnosti težko otresti. Po cerkvenih zapovedih je nenormalno vse, kar ni spolni odnos v prokreativnem smislu.

Se pravi, bog naj bi človeku dal vedenje o spolnosti samo zato, da bi nadaljeval vrsto. Če bi vsemogočni bog v resnici hotel to, nam ne bi dal spolnega poželenja, erogenih con in užitka v telesnosti. Da je Cerkev pri vžiganju ideje o samoumevni grešnosti golega človeškega telesa v zavest zahodne civilizacije temeljito opravila svoje delo, se ne odraža samo v demoniziranju pornografije kot legitimnega žanrskega izraza.

Fobija pred eksplicitno seksualnostjo obvladuje tudi poljudno znanstvene tekste kot so spolni priročniki in oblike umetniškega izražanja, namenjene širšim krogom. Ste se kdaj vprašali, zakaj večina spolnih priročnikov ne vsebuje nazornih fotografij spolnih organov in spolnega akta, marveč so teksti največkrat opremljeni z risbami? Sliši se neverjetno, ampak je resnično: ker bi v tem primeru ne glede na strokovno raven teksta knjiga končala med pornografsko literaturo.

Si lahko predstavljate absurdnost te situacije? Priročniki, ki naj bi prispevali k svobodnejšemu pogledu na človekovo spolnost in boljšemu razumevanju funckcije njegovih spolovil, predmeta svojega pisanja sploh ne smejo pokazati v izvirni verziji. Ali bolje, o praktični uporabi penisa in vagine se lahko razpišejo po dolgem in počez, samo da ju ne pokažejo takih, kot sta v resnici. Takšnih, kot ju je ustvaril bog, če že hočete, da bi služila svojemu namenu.

Ko listamo vodiče po labirintih človekove seksualnosti, ki so se pojavili v slovenskem prevodu, bomo videli, da je spolni akt vedno narisan, ne glede na njegovo eksplicitnost. Začaran krog: predsodke se še zmeraj poskuša preganjati z drugimi predsodki.

Drugače pa smo Slovenci tradicionalno dobri kupci priročnikov o spolnosti, kar dokazuje že bežen sprehod po knjigarnah. Naslovov je sicer veliko, a podobno kot pri kuharicah, na policah v glavnem ostajajo nezanimive in občutno predrage knjige, medtem ko tiste s praktično uporabno vrednostjo, konkretnim didaktičnim potencialom in slovenskemu žepu primerno ceno poidejo kot sveže žemlje.