Ročna dela in drugi grehi

Predsodki, v prvi vrsti povezani s samozadovoljevanjem, so dediščina srednjega veka, ko sta bili Cerkev in država pač eno. Na žalost pa Cerkev ni bila edina, ki je v masturbaciji videla nemoralen pojav ter ga leta 1710 tudi javno obsodila. Negativno publiciteto so v 18. stoletju brez vsakršne znanstvene osnove največkrat širili zdravniki. »Prva posledica navade Onanovih bratov je vidno upadanje telesne teže. Potem pride bledica, včasih lahko rumenkasta, močno hiranje in nenavadna občutljivost; utrujenost v očeh, upadel obraz, vidno pešanje vseh duševnih moči in predvsem spomina,« je postmasturbacijske simptome leta 1758 opisal švicarski zdravnik in higienik Simon André Tissot, papežev svetovalec za preprečevanje epidemij. Za zdravljenje te hude anomalije je predpisoval najrazličnejša mehanska sredstva, ki naj bi dečkom v cvetu mladosti preprečila masturbiranje: od spalnih srajc v obliki vreče, ki so v veliki meri spominjale na današnje prisilne jopiče, do tesnih usnjenih vrečk in bližnjih sorodnikov deviškega pasu, nekakšnih žičnatih košaric.

Tissot se je dobesedno držal določil katoliške cerkve. Za škodljive je razglasil kar vse spolne aktivnosti, češ da povzročijo naval krvi v glavo, posledica tega pa sta kap in norost. Masturbatorjem pa grozijo še slepota, gnojne bradavice, trajna in neozdravljiva melanholija, grbavost, tresavica, zlata žila, neplodnost in sušenje roke, s katero se dotika spolovila. Da, najverjetneje kar vse naenkrat. Vraža, da se fantom, ki se samozadovoljujejo, skisajo možgani, je tipičen primer mešanja vzroka in posledice. Tissot in somišljeniki so pri preučevanju vedenja duševno zaostalih opazili, da se ti pogosto javno samozadovoljujejo. Idioti pač ne poznajo občutka sramu. Padarji so staknili glave in na veselje cerkvenih krogov gromoglasno zaključili, da je masturbiranje pot k bebavosti. Če je bilo treba, so kot dokaz priobčili katerega od tistih revčkov. Dokaz je kajpada zalegel.

Prepričanje, da masturbatorji znorijo, se je zagrizlo še v pozno 19. stoletje. Starši iz pretežno klerikalnega okolja so kakopak storili vse, da bi svojega nadebudneža obvarovali pred nezaslišanim zlom in kruto usodo. Fantkom so ponoči vezali roke, natikali železne pasove in jim skozi prepucij vlekli žico, s katero so k stegnu pritrdili penis in tako preprečili erekcijo. Učinek je bil pogosto ravno nasproten. Iz tega ukrepa se je razvil tako imenovani »princ Albert«, oblika izjemno priljubljenega intimnega nakita. Nič manj domišljije niso katoliški mazači pokazali, ko je bilo treba masturbacijo preprečiti puncam. Poleg posebej tesnih deviških pasov so deklicam izžigali in rezali klitorise ali pa s srebrno žico zašili sramne ustnice. Šele ko je bog nesrečnico združil v svetem zakonu z izbrancem, ki so ji ga skrbni starši ponavadi vnaprej določili, je ta lahko dekletu pobral šive.

No, masturbacija je kljub temu preživela. Še dobro. Kinseyjeve raziskave so namreč dokazale, da represija nad spolnostjo v puberteti in v adolescenci, kamor se uvršča tudi preprečevanje samozadovoljevanja, neizogibno vodi v okrnjen razvoj spolne identitete. Posledice se pri ženskah kažejo v frigidnosti in nezmožnosti doživljanja orgazma, pri moških pa v težavah pri navezovanju stikov z nasprotnim spolom, prezgodnji ejakulaciji in privrženosti ekstremnejšim oblikam spolnosti, kot so sadizem, mazohizem in fetišizem.

Dobrih deset let po smrti seksologa Alfreda Kinseyja (1894-1956) je v Skandinaviji izbruhnila seksualna revolucija. V mnogočem se je napajala prav iz empiričnih dognanj, ki jih je Kinsey objavil v Spolnem vedenju moškega (1948) in Spolnem vedenju ženske (1956). Tabuji, povezani s spolnostjo, so v veliki večini liberalnega sveta padali v pozabo. Pornografija je dobila zeleno luč, seksologija je pridobivala na vplivu. Mračnjakov, ki so v samozadovoljevanju (in spolnosti nasploh) videli greh, nihče več ni jemal resno. Novejše raziskave tudi kažejo, da je samozadovoljevanje vitalnega pomena pri vzdrževanju napetosti mišic, ki sodelujejo pri spolnem aktu. Z njihovo napetostjo se namreč podaljšuje užitek v seksu in povečuje intenzivnost orgazmov. Skratka, tudi zadovoljstvo v spolnosti si mora človek najprej ustvariti sam. Šele potem ga lahko pravično deli in sprejema.