Ravnodušni do spolnosti

Obstajajo ljudje, ki še nikoli niso imeli spolnih odnosov. Ljudje, ki jih seks ne zanima. Ljudje, ki ne čutijo spolne privlačnosti ne do nasprotnega ne do istega spola. Ljudje, ki ne hodijo na randije, ne poznajo poljubljanja, se ne marajo dotikati in ne razumejo, kaj vsi ostali vidijo v obredu parjenja. Skratka, ljudje, ki sami sebe imenujejo aseksualci.

Seksualna revolucija, nadgrajena z individualnimi izkušnjami, nas je naučila, da je odkrivanje lastne spolnosti popolnoma normalen in čudovit proces, ki vodi do sreče in zadovoljstva v osebnem življenju. Spolni nagon smo se resda naučili brzdati, vendar daleč od tega, da bi ga zanikali, kaj šele zatirali, na čemer temeljita osovražena koncepta abstinence in celibata. Še več, celo pri verouku utegnete kdaj pa kdaj slišati, da je spolnost dana od boga in potemtakem neločljiva od človeške identitete, zato se do nje obnašajmo karseda spoštljivo in dostojanstveno, ne prodajajmo je in še manj tja v tri dni razdajajmo.

V akademskih krogih se je o aseksualnosti do nedavnega govorilo samo v zvezi z nižje razvitimi bitji, kakimi enoceličarji, rastlinamspominjam nekega inženirja, ki bi pogojno ustrezal tem teorijam, toda ta 'aseksualni' človek je včasih ponoči tudi po štirikrat, petkrat masturbiral.«

No, aseksualcem po njihovih lastnih besedah nič ne manjka. Ne počutijo se prikrajšani, kaj šele frustrirani. Do pospešenih procesov seksualizacije družbe so popolnoma indiferentni. Če gledajo pornič ali erotične fotografije, sicer čutijo določene impulze, vendar se z njimi ne identificirajo. Imajo erekcijo in celo masturbirajo, toda izključno v smislu potešitve fizične potrebe, nikoli z mislijo, da bi kaj takega počeli z drugo osebo. Otroka bi sicer imeli, a bi izbrali umetno oploditev. Mnogi aseksualci so mladi, visoko izobraženi in po splošnih estetskih kriterijih lepi, družbeno osveščeni posamezniki in posameznice, ki že s svojo pojavo odvračajo sum, da ne seksajo. »Seks me nikoli v življenju ni niti malo privlačil. Podobno kot pri algebri: razumem smisel, vendar me ne zanima,« je na enem od forumov zapisala štiridesetletna ameriška pisateljica.

Elizabeth Abbott z univerze v Torontu je leta 1999 napisala knjigo z naslovom Zgodovina celibata (A History of Celibacy) in takoj po njenem izidu začela prejemati pisma od ljudi, ki so trdili, da podobno kot celibaterji še nikoli niso imeli spolnih odnosov, s to razliko, da pri njih ni šlo za vprašanje izbire, marveč za pomanjkanje interesa in želje. »Manjšina se takrat očitno še ni želela izpostavljati, ker živimo v družbi, ki je na vsakem koraku prežeta s seksualnostjo, in lahko si prestavljate, kako pokroviteljsko bi se tako okolje odzvalo na posameznike, ki si ne želijo spolnosti in ne vidijo nobenega problema, če je niso deležni v zadostni meri.«

Odkar obstaja internet, se sorodne duše hitreje najdejo in tudi aseksualci so se začeli organizirati s pomočjo spletnih forumov, na katerih se lahko najbolj neposredno prepričajo, da v s spolnostjo prepojenem univerzumu niso sami. »Če si aseksualec, je največji problem to, kako druge prepričati, da s tabo ni nič narobe in da se odlično počutiš,« pravi idejni vodja pred petimi leti ustanovljenega foruma AVEN (Asexual Visibility and Education Network; Mreža za osveščanje in izobraževanje o aseksualnosti), ki na svoji spletni strani ponuja kopico konstruktivnih pogovorov in izobilje izčrpnih podatkov na to temo.

V strokovnih vrstah so definiciji aseksualnosti kot pozameznikove spolne usmerjenosti naklonjeni, saj raziskave kažejo, da ne gre zgolj za prehodno modno muho. Prevladuje tudi mnenje, da aseksualno gibanje družbene sredine ne bo zaznamovalo tako intenzivno, kot ga je denimo gejevsko pred njim, saj gre za precej nekontroverzno stvar, ki ni v nasprotju s konservativnimi moralnimi dogmami.