Prepovedan užitek

Nobena skrivnost ni, da so najboljše stvari v življenju prepovedane, nemoralne ali pa redijo. No, z razvojem civilizacije in razvejanostjo versko pogojenega puritanstva se je s časom na seznamu tabujev znašlo tudi človeško telo kot objekt poželenja in nizkih nagonov. Telo, po definiciji meseno in šibko, naj bi oklepalo čisto dušo, ki teži k nravnosti in se ne zmeni za tako banalne stvari kot je spolnost v službi užitka namesto reprodukcije.

Po tej poti smo počasi prišli do pornografije, do žanrsko definirane oblike zabave za odgovorne odrasle osebe, ki jo nekateri imenujejo bodisi vulgarizacija bodisi komercializacija spolnosti. Pornografijo kot nazorno prikazovanje spolnosti in spolnih fantazij je svet pobliže spoznal konec šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je v Skandinaviji izbruhnila seksualna revolucija in začasno pometla z marsikaterimi tabuji, povezanimi s telesom in užitkom. Zahod je takrat po skandinavskem vzoru zajel duh liberalizacije, ki se je odražala tudi v popolni legalizaciji pornografskega slikovnega materiala. O spolnosti se je začelo odkrito in brez sramu pogovarjati ter jo sprejemati kot nekaj naravnega. To pa so bili tudi časi, ko je v ostali polovici sveta vladal svinčeni socializem, ki je to sproščenost uporabil v svoj prid in jo razlagal kot dokaz dekadentne družbe na robu propada in živčnega zloma.

Pornografija je bila v komunističnih državah smatrana kot kaznivo dejanje grobe žalitve javnega okusa in morale in je podlegla zakonskim sankcijam. Državljani, ki naj bi bili racionalni in moralni, kot je zapovedoval tudi naš nekdanji samoupravno socialistični sistem, pa so v tem videli samo še dodatni čar: pornografija je komunistični režim namreč vzburjala kot nekaj prepovedanega (danes bi temu rekli greh) in kot nekaj nelegalnega. Nič čudnega torej, da se je dalo takrat s pornografskim materialom, ki ga je bilo treba najprej pretihotapiti mimo inkvizitorskih carinikov, za železno zaveso zaslužiti do štirikrat več kot na Zahodu. Slovenski turisti, ki so takrat potovali v države vzhodnega bloka so povedali, da so jim na meji pobrali celo tako nedolžne revije kot Antena, Stop in Jana. Bile naj bi moralno oporečne.

Da v deželah bivše Jugoslavije takrat ni bilo dosti drugače, priča opis, ki ga je bilo pod geslom “pornografija” moč najti v Enciklopediji Leksikografskega zavoda, izdani leta 1968 v Zagrebu: “Pornografija je podrobno in naturalistično opisovanje ter prikazovanje obscenih, lascivnih situacij, kar v zahodnih državah predstavlja industrijo na meji žalitve javne morale in okusa." Omenjena Enciklopedija je hkrati začrtala razliko med erotiko in pornografijo: prva naj bi bila telesna in duhovna stran ljubezni v umetnosti, slednja pa vztrajanje na golem spolnem odnosu z vsemi fiziološkimi detajli in perverzijami, uporabljala pa naj bi se predvsem za zaslužek in uspeh. Užitek in kakršnokoli zadovoljevanje frustracij nista nikjer omenjena.

Zgodovina teh arhivskih definicij sega že v leto 1910, ko so Pariško konvencijo o omejevanju širjenja in razpečevanja pornografskega materiala podpisale skoraj vse takratne države. Leta 1947 so bili sklepi te konvencije v okviru OZN dopolnjeni in natančneje razdelani, Jugoslavija pa jih je ratificirala leta 1950. Od tega leta dalje je Kazenski zakonik Jugoslavije brez kakšnih večjih sprememb in odstopanj smatral proizvodnjo in razpečevanje pornografskega materiala za kaznivo dejanje, ki mu sledi kazen do treh let zapora. To dejanje pa zagreši tisti, ki proizvaja, prodaja, razpečuje, javno izobeša in zaradi prodaje nabavlja in poseduje pornografski material, kot so to filmi, knjige, revije in brošure, s katerimi se grobo žali javno moralo.

Do leta 1976 so posameznika, pri katerem so našli več kot eno porno revijo, teoretično lahko strpali v zapor za tri leta.

PRIHODNJIČ: Slovenija spozna pornografijo