Križanje pornografije

Predsednik Richard Nixon je na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja ustanovil strokovno komisijo za obscenost in pornografijo. Komisija naj bi znanstveno raziskala in utemeljila povezavo med pornografijo in stopnjo kriminala. Dve leti in dva milijona dolarjev kasneje je komisija predsedniku predložila dokončno poročilo, v katerem je pisalo, da “niso našli nikakršnih verodostojnih dokazov o tem, da bi izpostavljenost materialu z eksplicitno seksualno vsebino vodila v delinkivenco in spodbujala seksualno nasilje.” Pornografija je preživela, predsednika Nixona pa je odplavila afera Watergate.

Na polovici osemdesetih let je predsednik Ronald Reagan ustanovil strokovno komisijo, ki naj bi znanstveno raziskala in utemeljila povezavo med pornografijo, kriminalom in razpadom moralnih vrednot. Leto in pol ter 4,5 milijona dolarjev kasneje je komisija predsedniku predložila dokončno poročilo, v katerem je pisalo, da “niso našli nikakršnih verodostojnih dokazov o tem, da bi izpostavljenost materialu z eksplicitno seksualno vsebino vodila v delinkivenco, spodbujala seksualno nasilje in povzročala razkroj moralnih vrednot.” Pornografija je preživela, predsednika Reagana pa je odplavila afera Irangate.

Leta 1995 je demokratični predsednik Bill Clinton na čelu dušebrižniške gruče pajacev iz vrst zaskrbljene moralne večine podpisal akt o spodobnosti medijev, ki naj bi preprečil, da pornografija, kriminal in razpad moralnih vrednot, krajše svetovni splet, dokončno korumpira nedolžne ume in čiste duše ameriškega podmladka. In čeprav tri leta in nekaj milijonov dolarjev (v obliki prostovoljnih prispevkov za boj z računalniškim zlom) pozneje še zmeraj ni nikakršnih verodostojnih dokazov o tem, da bi zasvojenost z internetom ter izpostavljenost elektronskemu materialu z eksplicitno seksualno vsebino vodila v delinkivenco, spodbujala seksualno nasilje, povzročala razkroj moralnih vrednot ter korumpirala nedolžne ume in čiste duše ameriškega podmladka, se gonja proti mediju vseh medijev nadaljuje. Pornografija je preživela, predsednika Clintona pa je – kako ironično – odplavila afera Sexgate. Kdor se iz zgodovine ničesar ne nauči in ob tem še naseda puritanskim paranoikom, je obsojen na njeno ponavljanje. Potentni Bill je na lastni koži občutil, da se interneta za razliko od filmov, videa, revij, CD-romov in kabelskih postaj ne da cenzurirati. Okej, na območju določene države lahko prepoveš vsakršno prikazovanje eksplicitne seksualnosti, toda na svetu obstaja še najmanj sto držav, kjer tvoji zakoni ne veljajo. In če ste morebiti pozabili, internet ni prostor, ki bi ga omejevale državne meje.

Clintonov akt, zadnji poskus organiziranega “discipliniranja” pornografije pred fašistoidnim predsedovanjem Georga Busha mlajšega, je padel, še preden je v resnici zaživel. Celo Bill Gates je takrat zapisal, da pornografija in nacionalistični ekstremisti niso nekaj, zaradi česar bi omejevali svobodo komuniciranja in izražanja, ki jo omogoča internet. Sledili so dokazi, da najrazličnejši filtri, ki naj bi otrokom preprečevali dostop do pornografskih spletnih strani, povzročajo več škode kot koristi, saj med drugim blokirajo tudi vse strokovne prispevke o varni spolnosti. Britanska zveza zagovornikov svobodnega mišljenja, je bila zelo kategorična: Internet je edino in najmočnejše orožje, ki ga navaden državljan premore v boju proti globalnemu procesu zatiranja svobodne misli. In če je cena za to svobodo nekaj ilegalne pornografije, ki se skriva po mračnih kotih mreže, potem naj tako tudi ostane. “Boj proti svobodi govora in izražanja na svetovnem spletu zgleda tako, kot bi vam nepismeni svetovali, kaj berite. O tem, kaj je svetovni splet, bajajo politiki, ki se nanj ne znajo priklopiti, in senatorji, ki nimajo pojma, kaj je elektronska pošta,” so dodali ameriški liberalci. “Ti ljudje si z našo ustavo brišejo rit in cenzuro zavijajo v celofan spodobnosti. Domišljajo si, da lahko odločajo v imenu odgovornih odraslih Američanov, ki so že priključeni na internet! Aroganca brez primere. Politika, ki podpira cenzuro in zajebava ljudi na mreži, s tem podpisuje svojo smrtno obsodbo.” Zanimivo, tudi v Sloveniji bi pornografijo v elektronskih medijih radi regulirali tisti, ki o pornografiji - z izjemo predsodkov - ne vedo nič.