Ljubezen. Filozofi, pesniki, literati in psihologi so si edini, da je ljubezen eksplozivna dvokomponentna zmes, ki nastane iz telesnih in duševnih prvin.
Kraljuje seveda tista resnična ljubezen, ki poganja iz vsestranskega medsebojnega prilagajanja. Človek, ki resnično ljubi, se bo odpovedal marsičemu in storil marsikaj, da bo ljubljen. Iz česar sledi, da so ljudje, ki jih obhaja strah, da bodo v življenju v dvoje ob svoj ego, po definiciji ljubezni nezmožni nevrotiki.
Na las so jim podobni ljudje, ki zanikajo in omalovažujejo fiziološki princip ljubezni. Ti so iz strahu pred razočaranjem podvrženi tako imenovani ljubezni na daljavo ali bolje platonični ljubezni iz nuje, ki se kaže v poveličevanju posvetnih in religioznih avtoritet. Ljubezen pač, ki na lestvici fetišizma zavzema prav posebno mesto. Ta ljubezen po mnenju stroke razkriva infantilne korenine iz časov, ko je otrok imel svoje starše za bogove in se jim ni upal zoperstaviti. Menda se ji še posebej rade predajajo ženske, ki so iz tega ali onega razloga nezmožne spolnega stika in ta manko vzneseno kompenzirajo tako, da iščejo le nedostopne, nenevarne, nespolne ljubezni.
Da znanosti ne bi očitali spolne diskriminacije, so psihoanalitiki navrgli še nekaj izsledkov o tem, da tudi moški nosimo svoj križ. Vse premnogokrat se predajamo umišljenim ljubeznim, ki ne izvirajo iz prave potrebe po ljubezni, marveč iz želje po prikrivanju. Umišljena ljubezen običajno zagori v moškem, ki je utrpel neko ljubezensko razočaranje, kar podzavestno načne njegovo osebnost in povzroči, da se zaljubi iz trme. Po možnosti v najmanj kompatibilno osebo.
Potem je tu še svobodna ljubezen, ki se ji v čezmerni razuzdanosti bojda prepuščajo tisti posamezniki, pri katerih je osebna svoboda kakorkoli potlačena in udari na površje v obliki zadovoljevanja nizkih, a sproščujočih nagonov. Stroka opozarja, da ne z osebnega ne z družbenega aspekta nikoli ni obstajala popolnoma svobodna ljubezen. Ljubezen je navsezadnje zmeraj podrejena biološkim in psihološkim dejavnikom, ki določajo in omejujejo možne izkušnje. Svobodna ljubezen je mit, ki se v zgodovini nikoli ni realiziral, je pa znatno pripomogel k sesuvanju okostenelih družbenih in religioznih zapovedi, s katerimi si skušajo določene avtoritete zagotoviti monopol nad čustvenimi in seksualnimi odnosi.
Giovanni Giacomo Casanova (1725-1798) je tipičen simbol take svobodne ljubezni, ki ga je sproducirala prav togost institucij. Mladi Casanova se je šolal za duhovnika, a so ga nagnali zaradi preveč razuzdanega obnašanja. Za spolno zrelega mladeniča pač ni bolj nenaravne stvari, kot je hišni red semenišča. Pravila pač zlahka prekršiš in po hitrem postopku te stigmatizirajo z grešnikom. Ugovori, da v božjih očeh nisi grešil, ne zaležejo. Prav, če sem grešnik, bom pač grešil, si je mislil Casanova, ki je stigmo vzel dobesedno. Vrgel se je v posvetnejše dejavnosti in postal uspešen diplomat, amaterski filozof in sočen pripovednik, ki je v dramatizirani avtobiografiji Spomini podrobno popisal posteljne pustolovščine s preko 2000 ženskami.
Da so Spomini postali uspešnica, verjetno ni treba posebej razlagati, brati pa jih je bilo moč tudi kot kritiko takratnega časa in njegovih slabosti. Zaradi skrajno bahavega stila so mnogi dvomili v verodostojnost Spominov. Smatrali so, da je razvratnost teksta le plod avtorjeve domišljije in oblika maščevanja, na kakršno pri odnosu do avtoritet naletimo tudi pri Markizu de Sadu. »Casanova je užival v uživanju, ne v ženskah, ki jih je imel,« je Spomine komentiral seksolog Havelock Ellis. »Človek tako visokih moralnih norm, kot si jih pripisuje Casanova, nikoli ne bi mogel ljubiti toliko žensk, kot običajen moški pa jih nikoli ne bi tako zelo osrečil.«
