Kastracija kot zdravilo

Kastracija se je skozi zgodovino človeštva najpogosteje izvajala kot akt maščevanja nad poraženim sovražnikom, s posegom pa premagancem po večini niso odstranjevali zgolj spolnih žlez, marveč tudi penis. V starem Egiptu in Perziji so s kastriranjem kaznovali moške, ki so bodisi ugrabili bodisi posilili žensko ali otroka. V Angliji so sprva kastrirali celo ponarejevalce denarja in lopove. Krščanstvo, ki se je potrdilo kot neizčrpen vir telesnih tortur, je v svojem zgodnjem obdobju kastracijo zagovarjalo kot dokončno znamenje predanosti veri in kot vrhunec boja proti skušnjavam, ki divjajo v našem grešnem mesu. Verski fanatizem je denimo botroval sekti skopcev, ki je bila ustanovljena v carski Rusiji okoli leta 1770 in se je obdržala vse do začetka dvajsetega stoletja. Pripadniki ločine so moškim obredno rezali ali sežigali moda in spolovilo, ženskam pa dojke, ščegetavček in male sramne ustnice. Cilj pohabljanja je bil kaj drugega kot doseganje duhovne popolnosti.

Konec dvajsetega stoletja je prišla kastracija ponovno v ospredje. Ne sicer tista sadistična kastracija, ampak prostovoljna kastracija. V zadnjem desetletju dvajsetega stoletja je medicinska statistika v ZDA in še posebej v sončni državi Kaliforniji med moško populacijo zabeležila občuten porast primerov prostovoljne kastracije. Primerov moških, ki so trdno sklenili, da se poslovijo od družinskih draguljev in so poiskali strokovno pomoč tako na klinikah kot na urgenci, potem ko se je poseg pri amaterskih kirurgih zakompliciral ali pa so z interneta površno prebrali navodila, kako se skopiš sam, resda ni bilo toliko, da bi govorili o masovnem trendu, vendar pa je bilo prostovoljnih kastracij glede na prejšnje desetletje skoraj petdeset odstotkov več.

Kaj je tisto, kar moškega privede do situacije, da v svoji moškosti prepozna sovražnika, s katerim mora enkrat za vselej skrajno okrutno obračunati? Psihiatrična stroka je zaslutila odgovor v dejstvu, da se je patriarhalni ustroj družbe s tradicionalnimi vrednotami vred znašel pod vprašajem oziroma že kar na robu živčnega zloma. Razlike med spoloma se namreč postopoma brišejo. Moški poklici se pospešeno feminizirajo. Filmi se deseksualizirajo. Seks se spiritualizira. Popularna glasba in pop kultura nasploh se nezadržno pedofilizira. Mačizem se deplasira. Šport se manekenizira. Homoseksualna skupnost se izenačuje s heteroseksualno. Plodne ženske brez partnerja lahko zanosijo po biomedicinski poti. Razlogov za moško paniko je na pretek. Biti moški nima več nobenega smisla. Ali točneje: kaj imaš od tega, da si moški? Nič, kvečjemu probleme.

Dan Kapelovitz, novinar provokativnega ameriškega mesečnika Hustler, ki ga vsa ta leta ureja notorični Larry Flynt, se je pred časom odpravil po sledeh sodobnih evnuhov in dognal, da se za prostovoljno kastracijo v glavnem odloča pet skrajnih skupin moških: prvič, neuspešni moški, ki niso kos nalogam in dolžnostim, ki jih v skladu s tradicijo patriarhalna sredina nalaga njihovemu spolu. Drugič, moški s šibkim libidom, ki ne zmorejo zadovoljiti svojih partnerk. Tretjič, moški, ki jih nadpovprečno izražen spolni nagon peha v kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost. Četrtič, geji, ki v partnerskem odnosu igrajo pasivno žensko vlogo. In petič, ekstremni mazohisti, ki zahtevajo, da jim domina na vrhuncu naslade odreže ali zmaliči genitalije.