Teorijo, da je pornografija strupena protiženska propaganda, ki laže in pači podobo ženske in njene seksualnosti, pri življenju ohranjajo tisti, ki običajno sploh ne gledajo pornografskih filmov, kaj šele da bi kdaj prisostvovali snemanju pornografskega filma ali pa spregovorili z ekipo, ki pornografske filme ustvarja. Vztrajanje na vnaprej izdelanih predsodkih je vsekakor udobnejše. Ameriški publicist T. George Harris je pred leti ponudil racionalen pogled na antipornografsko gonjo samozvanih varuhov javne morale: »Ne bo odveč, če se spomnimo na špansko inkvizicijo in na to, kako so njeni mučitelji prirejali priznanja tako imenovanih krivovercev, ki so jih nato scvrli na grmadi. Ko je učinek izsiljenih priznanj zbledel, so si pač izmislili nova, še strašnejša, še bolj pokvarjena in umazana, da bi osupnili javnost in jo prepričali v upravičenost svojega početja. Poleg tega moralisti in antipornografski aktivisti, ki jih menda skrbi za javno mentalno higieno, pozabljajo na pomembno stvar: da z vsiljevanjem svojih enostranskih, radikalnih stališč kratkomalo spodbujajo obnašanje, ki ga želijo preprečiti. S tem, ko pornografijo stigmatizirajo kot prepovedan sadež, ljudi naravnost spodbujajo, naj začnejo segati po njem.«
Leta 2002 je francoska porno diva Ovidie, univerzitetno izobražena spolna delavka, objavila svoj knjižni prvenec Pornomanifest, obvezno čtivo za bralce, ki želijo in hočejo razčistiti s stereotipi, ki jih je na pornografsko filmsko industrijo nanizalo ljudsko izročilo. Knjige, ki jo imamo tudi v slovenskem prevodu, naj se izogibajo le tisti, ki imajo o pornografiji že izoblikovano mnenje in ga nočejo ali ne smejo spreminjati. Ost Pornomanifesta je namreč najbolj naperjena proti antipornografskim križarjem. Napadi altruizma pri posameznikih in skupinah, ki čutijo neustavljivo potrebo, da bi pomagali seksualnim delavkam, so po mnenju Ovidie naravnost smešni, njihovi poskusi, da bi iz krempljev izkoriščevalske industrije iztrgali ponižana in popredmetena telesa, pa kratkomalo patetični. Kaj, če bi za mnenje o tem enkrat za spremembo vprašali tudi njih, spolne delavke osebno, zaključi Ovidie.
Na vprašanje, kaj jo je gnalo v ta družbeno stigmatizirani poklic, odgovarja, da je šlo v prvi vrsti za željo, da bi si nekoč izoblikovala jasno, čisto in trdno podobo o lastnem telesu in spolu. Delo pornografske igralke v shizofreni zahodni družbi ni ravno lahko in cena, ki jo mora plačati, ni ravno nizka. Ženske so bolj kot v kateremkoli drugem poklicu vpletene po telesni in intimni plati. So pod velikim socialnim pritiskom in v stalnem konfliktu s svojimi družinami, saj velja, da po pornografski karieri težko najdejo ‘resno’ delo. Ne morejo v javnost, da jih ne bi kdo oblajal ali celo napadel. Njihovo zasebno življenje v dvoje je nenehno na preizkušnji.
Vendar pa za nič od tega ne gre kriviti porno industrije, poudarja Ovidie, še najmanj za družbeni prezir, ki ga mora prenašati pornografska starleta. Gre za stranske učinke predsodkov in okolja, ki jih vneto goji. Okolja, ki sebi brez grešnih kozlov ne upa pogledati v obraz. Pa čeprav vse več javnih medijev izključno v komercialne namene prevzema pornografsko ikonografijo. Pa čeprav riti in joški skačejo tako rekoč iz vsakega oglasa in večine naslovnic tako imenovanih družbeno sprejemljivih trendovskih revij.
Skratka, če želite izvedeti kaj konkretnega o pornografiji, potem se je priporočljivo najprej obrniti na osebje, ki tako ali drugače združuje delo v tej demonizirani veji šovbiznisa. »Ženske v nasprotju z uveljavljenim prepričanjem v pornografiji ne uživajo nič manj kot moški. O pornografiji le manj govorijo in razpravljajo,« trdi tudi ameriška publicistka Jennifer Matlack.
