Fobije zaradi pornografije

Paranoične strahove, ki že 40 let spremljajo industrijo za odrasle, lahko strnemo v tri ustaljene predstave, ki med nasprotniki pornografskega šovbiznisa ostajajo najbolj zakoreninjene. Prvi stereotip je nedvomno ta, da za industrijo za odrasle stoji mafija. To seveda ne drži, drži pa, da je v javnosti to še zmeraj najbolj razširjena pravljica, ponavljajo pa jo v glavnem tisti, ki jih pornografija po svoje zanima, vendar si je zaradi tega ali onega ne upajo ali ne smejo privoščiti. Grozdje, po katerem ne morejo seči, razglasijo za kislo. Razvoj tehnike omogoča, da pornografske filme producira in snema kdor koli želi, zato ponudba že dolgo presega povpraševanje. Mafija se običajno ukvarja s proizvodi, pri katerih povpraševanje presega ponudbo. Urbane legende o mafiji tako prihajajo z istega naslova kot dognanja, da je pornografija moralno oporečna in celo zdravju nevarna, izvirajo pa iz obdobja pred seksualno revolucijo, ki je ovrgla mnoge tabuje, povezane s telesnostjo in spolnostjo. In ne nazadnje, dosti več je mafijcev, ki ob nedeljah hodijo k maši, kot tistih, ki snemajo pornofilme, toda kljub temu še nikjer nismo zasledili zapisov o moralni oporečnosti Cerkve, kaj šele pobude, da bi morali zaradi tega zapahniti njene na široko odprte duri.

Drugi stereotip je, da se igralke v filmih za odrasle novači med marginalkami in prostitutkami. Tudi to je daleč od resnice. Profesionalnim podjetjem, ki se ukvarjajo s pornografskim šovbiznisom, ni treba nikogar novačiti. Modeli pridejo sami. Konkurenca je dvignila standarde in zaostrila kriterije za igranje v filmih za odrasle, zato se studii nadobudnih igralk in igralcev kvečjemu otepajo. Zasebna in amaterska produkcija ponujata več možnosti, a tudi manjši zaslužek in večno anonimnost. In v tem grmu tiči zajec. Kdor po duši ni vsaj malo ekshibicionist, v pornofilmu ne bo nastopil za noben denar. V njem nastopiš edino, če se vzpostavi ugodno razmerje med ekshibicionizmom, zaslužkom in begom iz anonimnosti. Prostitutke običajno niso ekshibicionistke in ne hlepijo po slavi, saj je v strankinem interesu, da storitev opravijo čim bolj diskretno. Marginalke, take ali drugačne, pa se bodo prej poskušale potrditi skozi umetnost kot skozi žanr. Pornostarleta, ki v nasprotju s prostitutko ne prodaja svojega telesa, ampak obraz, podobno kot hollywoodska zvezda živi od pogledov svojih oboževalcev, pri čemer stopnja izkoriščanja osebnosti ne presega tiste, ki se dogaja na modnih pistah.

Tretji sterotip, ki ne drži, pravi, da je industrija za odrasle žarišče spolnih bolezni in aidsa. Pomislite, koliko studiev bi v teh paranoičnih časih še stalo in obstalo, če bi to držalo? Vodilni studii igralcem, s katerimi podpišejo ekskluzivno pogodbo o sodelovanju, poleg drugih ugodnosti ponujajo tudi zdravstveno zavarovanje in redne brezplačne preglede v koncesijskih zdravstvenih zavodih. Pregledi so seveda obvezni. Debitante in debitantke kljub zdravstvenemu potrdilu ponovno testirajo še v lastnih laboratorijih. Pri mednarodnih koprodukcijah štejejo izvidi, ki niso starejši od dveh dnevov, kajti kondomov se v pornofilmih navadno ne uporablja. Sicer pa se igralci iz prve lige med sabo tako ali tako vsi poznajo. Uživanje alkohola in drugih opojnih substanc na snemanju ni dovoljeno. Pornozvezdniki iz devetdesetih v primerjavi s svojimi kolegi iz divjih sedemdesetih in razpuščenih osemdesetih tudi drugače občutno bolje skrbijo za svoje telo in zdravje. Osnovnih sredstev, s katerimi si služiš kruh, pač ne gre kar tako uničevati. Žarišče spolnih bolezni in aidsa še naprej ostaja nauk, da so nekateri deli človeškega telesa grešni in namenjeni izključno reprodukciji.