Dolga zgodovina seksi igračk

Ko listate po Svetem pismu, odprite tam, kjer prerok Ezekijel govori o zgodovini Jeruzalema v prispodobi, in sicer pri odstavku XVI/17: “Vzela si svoje krasne dragotine iz zlata in iz srebra, ki sem ti ga dal, naredila si iz njega malikovalske moške podobe ter nečistovala z njimi.” Spolni pripomočki so torej stari kot svet. Antične hotnice svojim potrebam resda niso mogle streči z baterijskimi vibratorji, toda izumov za uspešno samozadovoljevanje kljub temu ni primanjkovalo. Na umetne penise naletimo tako na babilonskih templjih kot v davnih indijskih in kitajskih zapisih. O učinkih umetnih falusov so govorili budistični menihi, ki so tovrstno robo za kitajske vladarke v cesarskem mestu tihotapili prek Indije in Tibeta. Tibetanci so mongolske osvajalce zalagali s tako imenovanimi prstani sreče, ki so jih izdelovali iz kozjih vek. Zaklani kozi so veke izrezali s trepalnicami vred, jih naprej skrbno posušili, nato pa zložili v bambusove košare in jih za dvanajst ur preparirali v parni kopeli. Pred spolnim odnosom so si tak elastični obroček namestili na vzravnani penis tik pod glavico in med koitusom žensko prežgačkali do sedmih nebes.

Dandanes so na voljo prstani sreče iz umetnih materialov, ki niso nič manj učinkoviti. Ravno nasprotno. Na Kitajskem in Japonskem ni bila nič manj priljubljena posebna srebrna sponka, tako imenovani ljubezenski prstan, ki si ga je moški pritrdil na koren penisa, da bi preprečil upad krvi v korenjaku in si tako podaljšal erekcijo. Sodobna varianta ljubezenskega oziroma erekcijskega prstana je narejena iz mehke, elastične gume, prodaja pa jo sleherna trgovina z erotičnim blagom, ki da kaj nase. Na začetku 18. stoletja so evropske aristokratinje padale na umetelno oblikovane tiče iz beneškega stekla, podobne tistim, ki jih je med svojimi živimi šovi pogosto uporabljala Cicciolina, le da so bili njeni iz pleksi stekla in tako dosti bolj trdni in varni. Glede stekla velja biti pri spolnih igricah precej pozoren, kajti vaginalno mišičevje lahko v orgazmičnem krču mimogrede zdrobi klasičen dvodecilitrski kozarec. Steve Ritchie, izumitelj in obrtnik s Floride, je ta podatek vzel skrajno resno. Lotil se je izdelave steklenih dildov, ki jih lahko perete v pomivalnem stroju. Dame, ki so bile v dvomih, je Ritchie utrdil v veri z dvema video posnetkoma: na prvem je čez svoj izum zapeljal z avtomobilom, na drugem pa je z enim od steklenih dildov zabijal žeblje v tram.

V prvi polovici 18. stoletja so se po nekaterih virih odprla tudi vrata predhodnika današnjih erotičnih butikov, odprla pa jih je ženska, gospa Phillips, ki je v trgovini blizu londonskega Leicester Squara začela prodajati robo, “ki se nikjer drugje na svetu ne prodaja javno. Stvari, ki jih izdelujejo samo v Londonu in Parizu. Stvari, ki podžigajo pregreho in narekujejo razvrat.” Tako so zapisali zgroženi sostanovalci. Ni dileme, vrata 'štacune' gospe Phillips so se zaprla tako hitro, kot so se odprla.

Če nič drugega, je seksualna revolucija odkrito pometla s kupom predsodkov v zvezi s spolnostjo ter med ostalim opredelila samozadovoljevanje kot enakovredno spolno prakso oziroma povsem naravno spolno dejanje, ki ne zmanjšuje zmožnosti za uspešno spolno življenje in je, ne glede na pogostost, popolnoma neškodljivo telesnemu ali mentalnemu razvoju posameznika. Z legalizacijo pornografije, ki je akt masturbiranja tako ali drugače povzdignila na raven umetnosti, se je nekako zabrisala tudi prvobitna namembnost spolnih pripomočkov. Niso bili več izhod v sili, ampak popestritev. Okej, morda pornografija res še ni povsem demistificirala ženske seksualnosti, je pa za prepoznavanje moških fantazij naredila več kot kateri koli sociološki fenomen pred njo. Iz tistega, kar pornografija pokaže, še bolj pa iz tistega, česar ne, je moč izvedeti mnoge podrobnosti o naravi moške seksualnosti. Pornografija po evropskih in ameriških anketah sodeč ostaja najbolj priljubljen spolni pripomoček.