FOTO: Zaradi smejanja na odru je morala plačati kazen

Mileno Zupančič verjetno vsakdo pozna po upodobitvi Presečnikove Mete iz Klopčičeve priredbe Tavčarjevega romana Cvetje v jeseni, čeprav jih je velika gledališka in filmska dama v svoji štiridesetletni karieri, ki jo je – vsaj uradno – z upokojitvijo (ali kot se je sama izrazila z osvoboditvijo) zaključila lani novembra, nanizala zelo veliko. A kot nam je povedala ob zelo ganljivi predstavitvi monografije s preprostim naslovom Milena, ki jo je oblikoval letošnji Prešernov nagrajenec Matjaž Vipotnik, v sodelovanju z igralko pa jo je uredila dramaturginja Mojca Krajnc, je ponosna na vsako izmed njih in nobene ne bi zaigrala drugače, kot jo je.

"Moram reči, da sem srečna oseba. Seveda je nekaj vlog, na katere bi najraje kar pozabila, a večina je takšnih, ki bi jih, če bi jih še enkrat imela priložnost zaigrati, zaigrala enako, kot sem jih. Absolutno pa ne bi mogla izdvojiti samo ene, na katero sem najbolj ponosna," je za naš portal povedala Zupančičeva, ki je za svoje dosežke prejela najprestižnejše gledališke in filmske nagrade, med drugim številne puljske zlate arene, Borštnikov prstan in Prešernovo nagrado.

Kot pravi, se rada spominja vseh časov. Vsak je namreč prinesel nekaj lepih, a tudi bolj krute stvari. "Hvala bogu naš spomin v glavnem zadrži tiste lepe stvari. Nekatera obdobja so bila še posebej lepa. Dolgo časa sem bila v Mestnem gledališču. Tam sem začela igrati lepe vloge, pa tudi druženje, ansambel in vzdušje v njem je bilo sijajno. Delo smo pogosto združili z zabavo. Imenitno obdobje – žal prekratko – je bilo tudi v Mladinskem gledališču. Bilo je zelo polno in zelo bogato. Pa tudi v Drami so bila leta, ki so bila res fantastična, ko smo bili zelo povezani, tako poslovno kot privatno. Zelo lepo mi je tudi sedaj, ko se po dolgem času sprehajam po različnih gledališčih po različnih krajih, celo po različnih državah. Vsaka stvar prinese nekaj novega. Nikoli vsega ne znaš in ne veš. Radovednost je potrebna – ko jo enkrat izgubiš, je konec," je prepričana Milena.

V vseh teh letih se je igralki pripetilo tudi precej anekdot, od žalostnih do veselih. "V Mestnem gledališču smo denimo delali eno predstavo, ki se nam ni ravno posrečila – Hiengovo Lažno Ivano – in z njo smo vedno imeli posebne hece. Redkokdaj smo predstavo zdržali do konca. Enkrat, ko smo šli na gostovanje v Kočevje, pa nismo zdržali niti do konca prvega dejanja, ker smo se vsi smejali – en je začel in potem je bilo konec. Morali smo spakirati in iti domov ter priti še enkrat. A v tistem času so bile v gledališču še kazni. Za prekrške si moral plačati kazen. In takrat smo kar dobro plačali, je pa bil hec. To se po navadi zgodi pri takšnih predstavah, pri katerih imaš preveč časa za kozlarije, po domače povedano," nam je razkrila igralka.

V monografiji so številni pomembni, manj znani in tudi še neobjavljeni trenutki iz igralkinega poklicnega in osebnega življenja, njena razmišljanja nekoč in danes, odmevni javni govori, avtorska besedila in številne zgodbe, ki razkrivajo, kako je biti Milena Zupančič. Z njo je igralka – kot nam je zaupala – želela občinstvo seznaniti, s čim vse se je poleg igralstva še ukvarjala. Kaj pa bo počela zdaj, ko je v pokoju? "Upokojenci po navadi govorijo, da nimajo nič časa. Jaz ga doslej še nisem imela. Kaj točno bom počela, ne vem. Bomo videli, kaj bo prinesel čas. V življenju se je nabralo toliko stvari, ki jih nisem imela časa početi, tako da tudi, če se nekaj časa ne bi ukvarjala z igralstvom, bi imela veliko stvari za početi. Zaenkrat pa je tega dela še kar dovolj. Je pa dober občutek, ker lahko zdaj končno enkrat odločam o tem, ali bom vlogo sprejela ali ne. Ta svoboda je kar fajn," nam je dejala Milena, ki ostaja aktivna na gledaliških odrih, med drugim v predstavi Vojna in mir režiserja Tomaža Pandurja, ki je nastala v koprodukciji EPK in zagrebškega Hrvaškega narodnega gledališča, ter predstavi Baba Jaga je snijela jaje (Baba Jaga je znesla jajce) režiserja Ivice Buljana v reškem Hrvaškem narodnem gledališču.

Predstavitve monografije se je udeležilo tudi zelo veliko njenih stanovskih kolegov, ki so imeli o igralki povedati same lepe stvari. Še posebno zabavno prisrčni govor o Mileni je imel njen soprog, režiser Dušan Jovanović, ki je skozi svojo pesem  naštel nekatere njene navade in pomanjkljivosti, na koncu pa dodal, da se je nanjo navadil in da je ne bi zamenjal za nobeno drugo, za kar si je prislužil bučen aplavz publike, ki je skorajda povsem napolnila veliko dvorano Drame.

"Milena je sončna, krasna … ne vem, kaj naj rečem, samo dobro. Predvsem je imenitna, čudovita igralka in hvala bogu, da jo imamo zapisano v knjigi, na platnu … kdor je prihajal v teater, ve," nam je o Mileni dejala starosta slovenskega igralstva Štefka Drolc.

Igralka Jerica Mrzel nam je povedala, da jo z Mileno veže veliko lepih spominov. "Z Mileno sva skupaj začenjali na mestnem odru kot zelo mladi igralki. Milena je naredila eno fantastično kariero. To je res redko, tak razpon tako časoven kot glede vlog, to se res malokomu posreči. Vse čestitke, veliko zdravja in vsega dobrega naprej ji želim," nam je dejala Mrzelova.

Jernej Šugman pa zanjo skorajda ni našel besed: "Milena je nekaj vseobsegajočega. Poznam jo od malega, saj so bili prijatelji z mojimi starši. Zame je ona … sploh ne znam povedati … nekaj, kar je od nekdaj krasnega. Nekaj, kar imam zelo rad, kar zelo cenim, kar je na nek način simbol igralstva na naših prostorih, nekaj, brez česar sploh ni igralstva v Sloveniji," je za naš portal povedal igralec in dodal, da ji ob upokojitvi želi, da bi se imela lepo, da bi še čim več igrala in "da bi za vedno ostala del nas vseh, del našega prostora in mene."

Polona Juh pravi, da je Milena velika osebnost našega prostora. "Mislim, da je v življenju na mnogih področjih pokazala veliko humanega odnosa ne samo do umetniških del, ampak tudi do ljudi okrog sebe. Glede na to, da igralci nikoli ne gremo v pokoj, želim tudi Mileni, da bi vse do svojega čim kasnejšega konca res delala v gledališču in na filmu, ker je to njeno življenje in njena duša."

Tudi Radko Polič - Rac je o Mileni govoril v samih presežkih: "Milena je kot ženska enkratna, kot igralka še bolj enkratna, kot človek, ki razmišlja, še bolj enkratna – ona je v vseh ozirih čudež, za katerega moramo v Sloveniji biti hvaležni, da ga imamo. Ob upokojitvi ji ne želim ničesar, saj ona tega ne priznava. Vem, da bo – kakor jaz – delala naprej in igrala, uživala, se razdajala in bila še enkrat enkratna. To je Milena."