Igralec Timon Šturbej ni bil pretirano problematičen najstnik, "bad boye" pa zato zelo rad uprizarja pred kamero. Sicer je njegova največja strast gledališče, a ga za igralski poklic ni navdušil oče, igralec Branko Šturbej, igralstvo mu je pod kožo zlezlo šele v srednji šoli, ko je stal na odrskih deskah med črnimi stenami Prvega odra mariborske Prve gimnazije. Pot ga je naprej peljala na Akademijo za gledališče, radio film in televizijo, kjer je lani diplomiral. Od takrat pa se rad preizkuša v različnih vlogah, tako gledaliških kot filmskih, saj mu obe veji igralske umetnosti predstavljata "poseben izziv". Kot Miho Medveda ga lahko skoraj vsak dan spremljamo v seriji Reka ljubezni, za eno leto pa je podpisal tudi pogodbo z SNG Maribor, kjer je pravkar začel vaje za predstavo Fant, dekle in sivolasi gospod, ki si jo bo mogoče ogledati februarja. Kljub napornemu tempu Timon rad najde čas za sprostitev s prijatelji ali se odpravi na kak izlet, zaupal pa nam je tudi, da rad dobro je in se preizkuša v različnih vlogah – tokrat je bil naš intervjuvanec.
Kako shajaš s snemalnim tempom? Je naporno?
Odvisno od minutaže. Jaz osebno nimam tako napornih snemalnih dni kot drugi, a skupaj z vsemi obveznostmi in teatri se tudi meni nabere. Je pa veliko čakanja.
In kako se kratkočasiš med čakanjem?
Tekst ponavljam, kaj pojem, pa cigarete kadim. To je to.
Sta se z očetom na avdicijo za Reko ljubezni podala skupaj?
Ne. V bistvu sploh nisva vedela drug za drugega ... Jaz sem najprej šel na avdicijo za vlogo, ki jo igra Voranc Boh. Mislim, da takrat Miha še sploh ni bil zares spisan, saj scenarij nastaja sproti. In sem na avdiciji v bistvu govoril Blažev tekst. Potem so me pa poklicali in rekli, da me ne bi vzeli za vlogo Blaža, ampak za vlogo Mihe. Je bilo v bistvu kar naključje. Šele po tem, ko sem že opravil avdicijo, pa sva se pogovarjala z očetom in mi je rekel: 'Ej, jaz sem tudi bil na tej avdiciji!'
Sta že kdaj prej sodelovala pri kakšnem projektu?
Sva. Mislim, da prvič pri filmu Stekle lisice, kjer sva z Jernejem Šugmanom igrala policista, oče pa župana. Ampak takrat nisva zares sodelovala, samo isti projekt je bil. Potem pa pri Pandurjevem Faustu, ko smo imeli gostovanje v Seulu, tam sva prvič skupaj stala na odru.
In kak je bil občutek. Si imel težavo s preklapljanjem odnosa?
Niti ne, jemal sem ga povsem kot soigralca. Čeprav zdaj, pri seriji Reka ljubezni, so pa določene stvari še malo lažje pri nekaterih prizorih, ker je mogoče veliko lažje biti oseben z nekom, s komer si dejansko zelo oseben in povezan.
Se lahko v seriji, kjer prav tako igrata očeta in sina, veliko nanašaš na izkušnje iz resničnega življenja ali je povsem drugače?
Je drugače, seveda, doma ravno ne meriva s puškami drug v drugega. Je pa včasih kakšna situacija čisto življenjska, tako da se lahko navežeš.
V seriji si se moral pomladiti za 7 let, spomini so verjetno še sveži. Pa bi rekel, da si bil kot najstnik tudi tak upornik kot Miha, lik, ki ga igraš?
Kaj pa vem. Pretirano uporniški nisem bil. Mogoče klasično tečen najstnik, to ja. Moram pa reči, da je Miha kar bolj naporen in tečen in nesramen.
Ali besedilo kdaj vadita skupaj z očetom?
Ne, ni časa, se kar hitro odvija. Besedilo dobimo v začetku meseca, potem nekajkrat preberem doma in si kar veliko zapomnim, nato pa na samem setu, če imamo čas, gremo s soigralci še nekajkrat čez.
Ti da oče, ki je že igralska legenda, tudi kak nasvet?
V bistvu niti ne, nekajkrat je mogoče rekel: 'Sem gledal, fajn, fajn.' Sicer pa ne, me pusti kar na miru.
Načeloma ne, kar težko gledam samega sebe, pogledal sem pa par prizorov, da sem videl, če je prebavljivo ali ne, da se bom lahko navezal, če bo kdo od poznanih gledal in kaj komentiral. Pa sem ugotovil, da je.
Tvoje oboževalke bi ta skromnost najbrž še podžgala. Slišala sem, da jih imaš kar veliko …
(Smeh.)
Priljubljen si zlasti med najstnicami ...
Mogoče bolj med najstnicami, ja. Mislim pa, da pri puncah mojih let nisem zaradi tega nič bolj priljubljen, nimam nobenih prednosti.
Dobivaš že kakšna sporočila prek Facebooka?
Ja, tudi dobivam, zato sem si moral spremeniti ime na Facebooku.
Kaj pa pišejo? Si dobil že kakšno nespodobno povabilo?
To na srečo še ne.Sem pa zadnjič prejel neko fotografijo, selfi ene punce, a mi je potem napisala, da ga je poslala po pomoti.
Te ustavljajo tudi na ulici?
Tudi to se je začelo dogajati. Včasih, ko sem zunaj, me kdo ustavi, za kogar si res ne bi mislil, da gleda Reko ljubezni, pa me prepozna.
Kako si se odločil za igralski poklic?
Zgodilo se je v srednji šoli, ko sem si res močno želel igrati električno kitaro. In potem mi je očim rekel, da mi kupi za rojstni dan kitaro, a le pod pogojem, da se za en letnik vpišem v gledališko šolo, ki jo je imela na Prvem odru Prve gimnazije njegova prijateljica. Res sem se vpisal v gledališko šolo in dobil kitaro, ki sem jo potem po enem letu nehal igrati, me je pa zato zelo prevzelo gledališče. Tako da je bilo res naključje.
Ali usoda?
Mogoče. Res je, da sem že kot majhen zelo spremljal teater, rad sem hodil v gledališče, tudi nastopal nekaj malega, ko sem bil še v osnovni šoli, ampak nikoli nisem tega jemal kot nekaj, kar bi počel v življenju.
In potem si moral to novico razodeti tudi očetu ...
Ja, seveda. Pogovarjala sva se, kaj bom vpisal po srednji šoli, pa sem mu povedal. Najprej sem imel sicer idejo za filmsko režijo, potem sem se pa odločil za igro.
Kako pa je sprejel tvojo odločitev?
Najprej je rekel, če sem prepričan, pa malo pogodrnjal v smislu 'saj veš, kako težko je v tem poklicu'. Potem pa, ko je videl, kako sem zagnan in da imam res gorečo željo, pa je rekel 'v redu'.
Te je potem spremljal tudi na sprejemnem izpitu na akademiji?
Ne, tisto leto se je seveda izločil iz komisije, ki odloča o tem. Slišala sva se šele po sprejemcih in je bil po moje še bolj živčen kot jaz.
Očeta si velikokrat videl stati tudi na odru. Se ti je katera vloga še posebej vtisnila v spomin?
Ja, zagotovo. Na primer njegov Peer Gynt, Rihard III. ...
V redu. Zadnje čase še bolj, odkar sem v tem poklicu, se mi zdi, da ga kar malo bolj razumem na trenutke. To naju je na nek način zelo povezalo, lahko imava razne pogovore in debate.
Imaš tudi brata. Se bo on prav tako spustil v igralske vode?
Imam brata Svita, ki budno sledi in spremlja serijo Reka ljubezni. Star je 10 let in zadnje čase že namiguje, da tudi njega zanima igralski poklic. Kaj se bo razvilo iz tega, bomo pa videli.
Kaj ti je najbolj zanimivo pri igralskem poklicu?
To, da je večplasten, da se pogosto giblje na meji, a prav to je zanimivo, to je največji izziv.
Pa si že kdaj prestopil to mejo?
Ne, moram reči, da do zdaj nisem imel težav s preklapljanjem in odklapljanjem, je pa nekatere kolege že potegnilo.
Ti je ljubše igrati pred kamero ali stati na odru?
Oboje mi je v užitek delati, oboje ima svoj čar. Mogoče me osebno bolj izpolnjuje gledališče, mi je pa zelo zanimivo tudi snemati filme oziroma stati pred kamero, ker je popolnoma drugačna izkušnja. Po eni strani je podobno, po drugi pa je drugačen medij in moraš zraven misliti še na kup drugih stvari, na katere ti na odru ni treba. Tako da je popolnoma drugače.
Kje pa je prisotne več treme? Verjetno v teatru, kjer ne moreš ponavljati?
Mogoče je na začetku res prisotne več treme, ampak ko se predstava enkrat začne, se kolesje požene in imaš avtomatsko zgrajeno neko kontinuiteto, dramaturški lok speljan v enem kosu, medtem ko je pri kameri bolj razdrobljen. Lahko namreč najprej snemaš nekaj, kar se zgodi čisto na koncu, šele potem pa začetek, kar je tudi svojevrsten izziv.
Se pred snemanjem tudi psihično pripravljaš?
Zdaj sem že tako utečen in kar zaupam, da bo na setu v situaciji prišlo do neke emocije. Sem se pa na začetku trudil z raznimi psihičnimi pripravami, a sem ugotovil, da to ne deluje, sploh ker je na snemanju vedno zelo sproščeno vzdušje, se zafrkavamo in si potem naenkrat na vrsti za snemanje.
Kateri filmski žanr ti je sicer najljubši?
Raje imam resne žanre, drame, socialne drame.
Kako pa se sproščaš, ko nisi na snemanju ali nimaš obveznosti v teatru?
V družbi s prijatelji, na pivu. Če imam malo več časa, grem rad na kak izlet po Sloveniji in kaj dobrega pojest. Če imam še več časa, pa se rad odpravim tudi kam v tujino.
Katero skrito željo bi si izpolnil, če bi imel v rokah čarobno paličico?
Blazno rad bi šel živet kam v tujino za nekaj časa. Mogoče bi si želel kakšne mednarodne filmske izkušnje … Bi pa tudi kaj povsem tretjega, bil na primer tesar za eno leto ali izdeloval srfe kje na Baliju in srfal.
Omenil si filmsko izkušnjo v tujini. Razmišljaš o karieri v filmski meki, Hollywoodu, ali na Broadwayu?
Če bi bila možnost, če ne bi bilo jezikovne bariere, bi tudi v teatru z veseljem nastopil kje drugje. Recimo v Nemčiji, to bi bilo super. Pa tudi pri filmu, seveda! Zelo bi me zanimalo delati s kakšnimi priznanimi režiserji, da bi sodeloval na kakšnem večjem setu, doživel, kako tam poteka delo.
Imaš postavljen kak okvir, kdaj želiš to doseči?
Nimam okvirja, je pa zmeraj prisotna ta želja nekje zadaj v glavi. Imam idejo, da bi šel za začetek na kakšno delavnico v tujino, a mi za zdaj čas ne dopušča. Bomo videli, kam me bo peljala pot.
Na kateri dosežek si najbolj ponosen v svoji dosedanji karieri?
Ne vem, če bi kaj posebej izpostavil ... Absolutno sem se trudil za vse, kar sem do zdaj delal, verjetno sem bil pri nekaterih stvareh bolj uspešen, pri drugih malo manj, a sodbo o tem najraje prepustim drugim. Je pa vedno prisotno osebno zadovoljstvo, ko mi nekaj dobro uspe.
Pri gledališču te občinstvo na koncu za dobro igro nagradi z aplavzom, kako pa je pri seriji. Kdaj veš, da si nekaj dobro naredil?
Res je, pri poklonu je vedno prisotno zadovoljstvo. Pri seriji pa ne vem, mogoče po odzivih, če kateri od kolegov pogleda kak odlomek in pohvali: 'Bravo, dobro delate!' Njim pač najbolj verjameš.
Brez česa si ne moreš predstavljati življenja?
(dolg razmislek) Brez hrane. Zelo rad dobro jem!
In katera je tvoja najljubša jed?
Več stvari imam rad. Kak dober steak, včasih pa paše tudi kaj domačega, čufti in pire krompir.
Kako pa je s hrano med snemanjem, je okusna?
To, kar jemo med snemanjem, je predvsem – mrzlo, velikokrat tudi pogojno užitno. In potem je 'super', če imaš tri prizore, v katerih ješ, nato pa šele pravo kosilo, ki bi ga z veseljem pojedel, a si že sit.
Si že prebral kak trač o sebi, ki te je nasmejal?
Za zdaj še ne. Samo intervju z očetom, ki so mi ga prijatelji prilepili na zid na Facebooku in se smejali. Zelo jih je zabaval naslov Ste vedeli, da sta v sorodu?
Bi rekel, da si Mariborčan ali Ljubljančan?
Mariborčan! V Ljubljani sem bil štiri leta med študijem, tukaj sem si ustvaril krog ljudi, ki so večinoma v podobnih poklicih, imamo zelo podobne interese in nas to močno povezuje. Zelo rad pa se vračam v Maribor, tam imam kar nekaj prijateljev, še iz srednje šole, in sem zelo vesel, ko se pogovarjamo še o čem drugem kot samo o teatru in filmih.
V seriji skoraj ni slišati štajerskega naglasa …
Ja, sem tekom faksa kar veliko delal na tem.
V Maribor se zdaj vračaš tudi na odrske deske …
Res je, v SNG Maribor začenjam vaje za predstavo, ki bo krstno uprizoritev doživela enkrat februarja. Igral bom v drami Vinka Möderndorferja Fant, dekle in sivolasi gospod, ob Kristjanu Ostanku, Lizi Mariji Grašič, režiserka pa bo Mateja Kokol.
Te bomo lahko videli tudi na velikem platnu?
V kratkem bosta prišla ven dva filma. Darko Štante je režiral film Posledice – o problematičnih najstnikih oziroma mladih v prevzgojnem zavodu. To je bila zelo zanimiva snemalna izkušnja in svojevrsten izziv. Potem pa sem odigral še nekoliko manjšo vlogo v filmu Urše Menart Ne bom več luzerka, ampak je bilo nekaj čisto drugačnega, je bil velik kontrast med vlogama.
V filmu Posledice si se spet znašel v vlogi problematičnega mladostnika? Kako si se soočil s tem?
Drži, ampak ta najstnik je res problematičen, ne tako kot v Reki ljubezni. Najbrž so mi veliko pripomogle izkušnje iz odraščanja v Mariboru. Sem pa rahlo vesel tega 'imidža', ki se me je prijel in mi omogočil, da sem se znašel v slovenskem filmskem prostoru.
