Violeta Tomič pristala v vojni dveh zakoncev

Čez nekaj dni prihaja na odrske deske vaša nova predstava z zanimivim naslovom Kuhna. O čem govori zgodba?

Zgodba govori o paru, oba sta zaposlena v kadrovski službi istega podjetja, imata lepo stanovanje, načrte za prihodnost, kredite ... Potem on izgubi službo. Ona je za to vedela in celo svetovala firmi ta korak. Zdaj je finančno odvisen od nje, zato mora svoj del dolga oddelati. Začne prati, kuhati, nabavljati ... toda ona ni nikoli zadovoljna. Med njima izgine vsaka intima, na mesto ljubezni nastopi nov, krut ekonomski odnos. Vname se prava Vojna zakoncev Rose, vojna, v kateri ne more nihče zmagati.

Za kateri gledališki žanr gre?

Gre za črno komedijo. Smejemo se, čeprav so stvari krute in že kar nerealno absurdne.

Baje ste dolgo časa iskali zgodbo o vsakdanjih stiskah današnjega človeka. Bi lahko rekli, da je Kuhna ogledalo marsikatere slovenske družine?

Besedilo imam že kakšnih sedem let, zasledila sem ga na festivalu v Edinburghu in takoj sem vedela, da ga bom enkrat uprizorila. Toda čakati je bilo treba, da kriza, ki jo avtorica Van Badham opisuje v daljni Avstraliji, postane globalni problem. Pritegnil me je odnos moški - ženska in njegova dinamika, ki je nenavadno odvisna tudi od finančne sigurnosti!

Teme o zapletenih družinskih razmerjih so vam očitno blizu. S tem imam v mislih prvi slovensko-romski muzikal Stekleno jabolko, kjer ste se podpisali tudi pod režijo.

Res je, tam smo obravnavali nemogočo uresničitev ljubezni dveh različnih svetov, polnih vzajemnih predsodkov. Naj se delamo še tako tolerantne, nam vsakdan prinese toliko preizkušenj, na katerih pademo.

V Kuhni sicer ne boste režiserka, ampak glavna igralka in producentka. Kdo še sodeluje pri predstavi?

Režijo, lahko rečem celo koreografijo predstave, sem zaupala kolegu Sebastjanu Stariču, saj je predstava zelo dinamična, Starič pa je kot plesalec in koreograf doma v fizičnem teatru. Ker sva samo dva protagonista in je zelo intenziven dialog, sva potrebovala nekoga, da nama pomaga razgibati dogajanje. Ob meni boste videli Draga Milinovića, ki ga poznate iz filmov, kot so Kruh in mleko, Poslednja večerja, Od groba do groba ...

Glasbo ste zaupali Joseju, znanemu slovenskemu raperju in tudi odličnemu igralcu.

Tudi z Josejem sva večkrat sodelovala in reči moram, da je res nekaj posebnega. Česar koli se ta človek loti, vse naredi dobro, pa najsi igra, poje, piše glasbo ali pa študira. Ob vsem gledališkem delu je uspel končati celo pravno fakulteto! Napisal nam je dva super komada, eden je raperski, o novodobnih sužnjih, drugi pa je o sistemu. Mogoče ju bomo kdaj celo posneli, da bosta zaživela samostojno življenje, izven gledališke predstave!

Kateri so vaši drugi projekti oziroma kaj počnete, ko niste v teatru?

To je zdaj moja druga samostojna produkcija, prva je bila monokomedija Hotel Babilon, ki se še vedno uspešno igra in je bila nagrajena z zlato medaljo za najboljšo izvedbo na mednarodnem festivalu v Zemunu, igrala sem jo povsod po Sloveniji in zunaj nje (Avstrijska Koroška, Reka, Ohrid, Sarajevo ...). Sicer sem zelo vesela, če me povabi k sodelovanju kakšno gledališče, tako da sem lahko samo igralka in se mi ni treba ukvarjati s toliko drugimi rečmi. K sreči me zadnje čase precej vabijo tudi zunaj Slovenije, tako da sem igrala v Celovcu, na Dunaju, Trstu, režirala sem eno predstavo v INK Pula, igrala v Zagrebu, ravnokar pa sem se vrnila iz Beograda, kjer sem končala snemanje humoristične nanizanke Kursadžije … Rada delam popolnoma različne stvari, z različnimi sodelavci in rada se potepam. Nikoli mi ni dolgčas, saj vedno najdem kaj novega.

Ljudje, ki so me poznali samo s televizije, so imeli občutek, da me poznajo, toda mene se ne da spoznati, niti “ukalupiti“. Zaenkrat se še vedno izmikam vsemu, kar bi ljudje pričakovali od mene. In presenečam tudi samo sebe. To pa je najlepše, kar se ti lahko zgodi, se vam ne zdi?