Zgodba slovenske modne legende: torbice so njen zrak

Oblikovalko torbic Marjeto Grošelj je od nekdaj zelo zanimala moda, še posebno oblikovanje. Za torbice se je nekako odločila avtomatično, saj je bila z njimi obkrožena vse od svojega rojstva. Njen oče in njegov brat sta bila namreč do leta 1946 solastnika znamenite domžalske tovarne Toko. O kakšni drugačni karieri tako sploh nikoli ni razmišljala. Pri tem je imela polno podporo domačih, a tudi, če je ne bi imela, bi se zagotovo odločila za pot oblikovanja. Starši so bili tudi njeni vzorniki. Cenili so materiale in ustvarjanje, to pa so prenesli tudi nanjo. Bili so sicer precej strogi, a tudi zelo napredni. Sploh za tiste čase. Hčerko so namreč pri 18 letih za leto dni poslali na izobraževanje v London. Marjeta ima še starejšega brata Tonija, ki je zdravnik v Nemčiji, in mlajšo sestro Boženo, ki je zelo pedantna, ukvarjala pa se je tudi z modo. Od nekdaj so bili navajeni trdo delati. Tudi zato ji zdaj ni nič težko. Delovne navade je privzgojila tudi svojim trem sinovom Mateju, Luki in Gašperju, ki jih je dobila v razmiku treh let.

Svojo prvo torbico je naredila na Šoli za oblikovanje na oddelku za modno oblikovanje, kjer je študirala. Izdelala jo je za zaključno delo. Pri tem ji je pomagal tudi oče. Kljub temu, da je od takrat preteklo že veliko vode, pa se je še vedno zelo dobro spomni. Odločila se je za okroglo torbico iz semiša, pokrov pa je ročno poslikala s tušem. Žal ji je, da je nima več, saj bi bila še vedno zelo zanimiva in moderna, a takrat ni niti pomislila, da bi ji prav prišla čez 50 let.

Začela je v drugih časih, v časih, ko nisi mogel kar tako v tujino. Za to si namreč moral vložiti prošnjo za vizo. Na začetku tudi ni mogla uvažati materialov. Morala se je znajti. Šla je v tovarne, ki sicer niso imele veliko raznovrstnih materialov, a ker je iz tega znala narediti nekaj drugačnega, kar je izstopalo v poplavi takratne sivine, je bila že od vsega začetka zelo zanimiva.

Koliko torbic je oblikovala v vseh teh letih, ne ve, kljub temu pa se spomni čisto vsake. Najljubše nima. Vse so namreč kot njeni otroci. V vsaki je del nje. Nekatere ji uspejo bolj, nekatere manj, ob ustvarjanju pa da vedno vse od sebe. Najde se tudi kakšna, za katero v določenem obdobju sploh ne more verjeti, da jo je ustvarila, saj se ji zdi grozna. Ko jo pogleda čez nekaj časa, pa ugotovi, da ni tako hudo oziroma ji postane celo všeč. Navdih zanje najde povsod: v umetnosti, v vsakdanjem življenju, tudi ob stikih s strankami. Ves čas tudi spremlja modo. Torbice od vsega začetka izdeluje iz najboljšega možnega materiala. Iz slabšega ne bi mogla, zato tudi nima cenejših linij. Takšna pač je. Ko dobi navdih za torbico, jo na hitro skicira, potem pa skico dopolnjuje in razvija. Najprej se osredotoči na dizajn – ta ji je najbolj pomemben - potem pa na praktičnost.

Da iz papirja nastane torbica, je ključen pravi material. Tega nabavlja na sejmih, na katerih tudi vedno raziskuje, kaj bi bilo drugačno, novejše. Material izbira vizualno in na otip. Mora ga začutiti. Torbice ne kreira z mislijo na določeno osebo, ko jo naredi, pa ve, kdo bi jo lahko nosil. Čas, ki preteče od skice do torbice je različno dolg. Nanj nikoli ne gleda. Želi si le, da je zadovoljna s končnim izdelkom. Zgodi se tudi, da da kakšno na stran in se posveti drugi, dokler ne najde rešitve za prvo. Po naročilu pa torbic ne izdeluje. Čeprav je skreirala tudi nekaj torb za moške, pa kolekcije za močnejši spol ne namerava ustvariti. Preveč je namreč osredotočena na ženske.

Njene torbice so modne, a tudi trajne. Kot njena trgovina na Tavčarjevi ulici 4, ki je na isti lokaciji že 50 let. Odprla jo je pri 21 letih. V trgovini pa tudi ustvarja. Vsak dan. To je njeno življenje. Tudi ko ne bo več delala, pravi, da bo tam. Pristni stik s stranko namreč postavlja na prvo mesto. Kar je pri oblikovalcih kar precedens. Noben svetovno uveljavljen kreator namreč osebno ne svetuje strankam, ona pa to počne od prvega dne. Stranka je tako res lahko prepričana, da je nasvet kredibilen, saj ji ga daje oseba, ki je to tudi oblikovala.

Da ji ne gre zgolj za prodajo, priča dejstvo, da strankam naravnost pove svoje mnenje. Večkrat se zgodi, da jim odsvetuje nakup določene torbice, če se ji zdi, da ta zanje ni primerna. Končno odločitev pa seveda prepusti njim. V trgovino občasno zavije tudi kakšen moški, ki želi s torbico osrečiti svojo lepšo polovico. Če vidi, da ne ve točno, katero izbrati, mu svetuje, da jo pripelje zraven, ne glede na presenečenje, saj ne želi, da bi bila razočarana, če bi izbral kakšno, ki ji ne bi bila všeč. Gre torej bolj za odnos, za druženje in umetniški pristop kot za klasično prodajo. In tudi zato se stranke rade vračajo k njej. Ima primere, ko je pri njej torbico kupila babica, zdaj pa je prišla še vnukinja. Njene torbice prehajajo tudi iz roda v rod, česar so še posebno vesele ljubiteljice 'vintage' mode.

Čeprav oblikuje torbice za ženske, pa jih je nekaj prodala tudi moškim. Njene torbice nosijo tudi številne znane osebe, o njihovih imenih pa ne želi govoriti. Nad njenimi kreacijami so zelo navdušeni tudi tujci, ki zavijejo v njeno trgovino. Zdi se jim zelo čudno, da jih ne prodaja preko interneta in v tujini. A tega ne želi, ker bi v tem primeru izostala osebna nota. Njene torbe ne ostanejo neopažene niti v modnih prestolnicah. Vedno jo sprašujejo, čigavo torbo nosi, saj se jim zdi čudno, da je nimajo na modnih policah, ko pa naj bi imeli vse. In ponudb za to, da bi jih imeli, ji ne manjka. Koliko torbic ima sama, ne ve, se ji pa omara pridno polni. Ne nosi pa vedno le najnovejših modelov. Večkrat iz omare vzame tudi kakšno starejšega datuma. V torbici prenaša običajne stvari – takšne, kot jih druge ženske. Vedno pa nosi le svoje torbice. Torbic druge znamke nima. Če bi imela 'nesvojo' torbico, bi se ji namreč zdelo, da ima uniformo, ona pa ima rada bolj ekstra in ekskluzivne stvari, zato ima kar svoje. To pa seveda ne pomeni, da drugih ne spoštuje. Spoštuje namreč vse.

Tujina je nikoli ni zamikala. Predvsem zaradi družine, na katero je bila zelo navezana, pa tudi zato, ker se je tu dobro počutila.

Dan začne s telesno vadbo, potem pa pride v trgovino. Najprej gre v atelje, ki je za trgovino, kjer se loti skiciranja. V njem je tudi, kadar nima stranke. Med 12.30 in 15.30 trgovino zapre. Ko so bili njeni trije sinovi manjši, je v tem času vedno prišla domov in jim skuhala, ko so bili dojenčki, pa podojila. Matej pravi, da ker so jo videli trikrat na dan – sploh niso imeli občutka, da ni z njimi, čeprav je vse dneve delala. Na delo se je vrnila že šest tednov po porodu, na otroke pa so v  času njene odsotnosti pazili mama, teta in drugi družinski člani. Od 15:30 do 19.00 ure se vrne v trgovino, zvečer pa sledi telovadba ali pa kaj drugega. Velikokrat tudi zvečer še kaj kreira. Matej pravi, da nikoli ne more biti na miru. Sama priznava, da bi ji bilo brez dela grozno. Oblikovanje ni samo njeno delo. Je veliko več kot zgolj to. V tem poslu uživa. Z njim živi. Je tudi njen hobi, njen zrak. Če ne bi bilo tega, je mogoče ne bi bilo več, pravi oblikovalka. Nedelje pa so rezervirane za družinsko kosilo, ki ga vedno pripravi ona. In po besedah njenega sina Mateja kuha bolje od vseh njih. Sama je bolj skromna. Pravi, da pač pripravi tisto, kar zna. Med sabo so zelo povezani in tudi, če se zgodi, da se ne slišijo vsak dan, se čutijo.

Naslednika oziroma naslednice (še) nima. O tem niti ne razmišlja, saj se počuti, kot da bo lahko to počela še 50 let. Ima sicer pet let staro vnukinjo, ki vedno rada gleda njene torbe. Je pa Marjeta daleč od tipične babice (poleg vnukinje ima še dva vnuka: en ima devet, en pa sedem let). Z vnuki se druži ob nedeljskih kosilih, včasih jo obiščejo tudi v trgovini. Če je treba, pa jih gre tudi iskat v šolo.

Dopust bo oblikovalka tudi letos preživela tam, kamor hodi že vrsto let. A tudi na njem ne da vseh štirih od sebe. Tudi tam namreč kuha in snuje nove torbice. In slednje je tudi vse, kar si želi početi.