Spala s kuščarji

Start. Z avtomobilom do letališča v Munchenu, naprej z letalom Quatar airways, do Quatarja, Singapurja in končno do Indonezijskega otoka Bali. Najin prvi cilj.

Načrtovanje poti se je začelo že pol leta prej, ko sva se odločala med Indijo in Indonezijo. Pri odločitvi in seznanjanju z obema državama in načini potovanja nama je pomagalo kar nekaj prijateljev.

Odločila sva se za Indonezijo, ker sva oba ugotovila, da se bolj navdušujeva nad eksotiko, kulturno in zgodovinsko raznolikostjo. Ker sva imela na razpolago le dobrih 20 dni, sva najprej odpotovala na nekakšno najino sredinsko točko potovanja, to je Bali. Bali je otok, ki obsega četrtino Slovenije, ima pa kar slabih pet miiljonov prebivalcev.
Vizo sva naredila na samem letališču, kjer te že pričakajo trume taksistov, potovalnih agentov, menjalničarji, prodajalci tega in onega … Norija.

Nastanila sva se v surferskem raju Kuta beach, kjer sva naključno izbirala hotele, ki so različnih cenovnih razredov. Fascinirajo te trume ljudi na ozkih ulicah, polnih avtomobilov in še več skuterjev. Zelo pestro. Domačini se zelo trudijo, da ti kaj prodajo, novinci pa smo zanje še toliko bolj zanimivi.

Moj predlog

Prve tri dni pojdi na ulico brez denarja in boš kmalu ugotovil realne cene vseh stvari in zanimivosti, ki jih prodajajo tako na stojnicah kot v trgovinah.

Sam sem izkoristil šibko znanje indonezijskega jezika, tako te vzamejo bolj resno in mislijo, da si stari maček v Indoneziji. Morje je čudovito in kot nalašč za surfanje in metanje po valovih z manjšimi deskami. Midva sva vztrajala večkrat po uro ali dve, da se nama je že kar vrtelo v glavi.

Sicer pa sva na Bali prišla bolj zaradi ljudi, kulture in številnih templjev, ki krasijo družinska dvorišča Balijcev. Večina je zgrajenih iz kamna lave, ki ga na Baliju ne manjka.

Obiskala sva tudi tri večje hindujske templje Tanahlot, Uluwatu in Mother Tempelj Besakih, ki leži ob vulkanu Agung (3.168 m nad.viš.). Na poti vidiš riževa polja na ravnih površinah, pa tudi na terasah v višje ležečih krajih ob vulkanih Batur in Agung.

Na Baliju je na stotine rokodelcev, ki se ukvarjajo s slikarstvom, z rezbarjenjem lesa, izdelavo izdelkov in umetnin iz srebra, precej pa je vseh različnih turističnih spominkov in verskih relikvij. Vsi domačin so tudi pretkani prodajalci na ulicah in v trgovinah.

Pleše z delfini

Posebno doživetje je bilo tudi plavanje z delfini v laguni na jugu Balija. Z njimi sva plesala, jih božala in se poljubljala.

Budistični tempelj na Javi
Na Javo sva odpotovala z letalom, saj sva si želela videti čim več zanimivosti na tem ogromnem otoku, kjer je tudi glavno mesto Indonezije Džakarta. Prispela sva v Yogyakarto, ki je bila ob osamosvojitvi glavno mesto Indonezije in ima tudi predsedniško palačo, pa tudi kralja (sultana), ki vlada že deset generacij. Zanimivo je, da je njihovo glavno poslanstvo ohranjanje kulturne dediščine na Javi, bodisi za muslimane, hindujce ali budiste. Presenetljivo in pohvalno. Tu je tudi najvišje ležeči vulkan Bromo, ogromno riževih polj in palmovih gozdov. Obiskal sva enega večjih in najstarejših hindujskih templjev Prambanan ter budistični tempelj Borobudur, ki sodi med sedma svetovna čudesa.

Lombok, otok na poti do Gili islands, sva obiskala le za kratek čas s hitrim čolnom. Otok obsega pol velikosti otoka Jave in ima prav tako nekaj vulkanov, več pristanišč ter izvirov vode, s katero oskrbujejo otoke, ki nimajo vode, med njimi nekaj kilometrov oddaljene tudi Gilije.

Gili Islands, trije rajski romantični otočki ležijo nedaleč od otoka Lombok, ki je 35 km oddaljen od Balija. Otočki so Gili Meno, Gili Air in Gili Trawangan. Otočki so tako rekoč nedotaknjeni in z malo prebivalci, ki jih srečuješ v notranjosti palmovih gozdičkov. Edino prevozno sredstvo za prtljago so kočije s konjsko vprego in pa kakšno pokvarjeno kolo, saj je bencinski promet prepovedan.

Gili Meno - spanje s kuščarji in plavanje z želvami
Najprej sva se nastanila na otoku Gili Meno, ki je izmed vseh najmanjši in najbolj romantičen, najmanj naseljen, kot nalašč za robinzonske počitnice. Živela sva v koči ob morju v resortu Sunset Gecko, čisto zraven je džungla, malo v notranjosti pa še slano jezero. Koča je narejena po principu eko gradnje in je pravi vzor za popotnika, ki pride iz razvitih dežel, kjer se v glavnem samo govori o varstvu okolja in vode. Dan traja 12 ur in ga moraš začeti zgodaj, ker je vsak pogled na sončne vzhode enkraten. Še lepši pa so sončni zahodi, kjer te večerja ob morju vsakič znova navduši. Z nama so spali kuščarji po imenu gecko, ker se tako oglašajo in so zelo koristni, ko plezajo po stropu in predverju, saj lovijo komarje in prinašajo dobro energijo. No, samo navaditi se moraš na to. Sprehod okoli otoka traja približno dve uri, v tem času prehodiš veliko osamljenih plaž, ko pa greš v notranjost, se lahko po ozkih zaraščenih poteh kaj hitro izgubiš.

Na poti v notranjost srečuješ kmete, ki obirajo kokos, redijo krave in koze, ter prodajo spominke. Tu sva obiskala tudi park ptičev in nekaterih indonezijskih avtohtonih živali. Najbolj zanimiv je svetovno znani pradavni kuščar komodo, ki biva le na otoku Flores. Otok Gili Meno je enkraten za potapljanje, saj je v koralnih grebenih na tisoče vrst rib. Midva sva večkrat plavala tudi z ogromnimi želvami, ob katerih se počutiš, kot da si v nekem neverjetnem filmu.

Gili Trawagan in bivanje sredi palmovega gozda
Za nekaj dni sva se nastanila tudi na otoku Gili Trawangan, kjer sva spala sredi palmovega gozda. Otok je malo večji in ob vzhodni obali zelo turistično aktiven, drugače pa tudi zelo prazen s številnimi samotnimi plažami. Ima tudi manjši hrib, s katerega lahko gledaš na vse tri otočke; dobro vidiš otok Lombok in pa vulkan Agung (3.168 m)na Baliju.

Sledila je vrnitev na Bali ter pot v Evropo, kjer sta naju pričakala sin Grega in brat Bruno, ki sta naju izmučena varno pripeljala do doma.