Slovenka, ki je uspela tudi v New Yorku

Komajda sem vas uspela ujeti za intervju. Bili ste na odprtju svoje razstave na Ljubljanskem gradu pa naslednje jutro takoj odhiteli na Dunaj, kjer ste imeli obveznosti zaradi druge razstave. Nekaj dni kasneje ste spet v Ljubljani. Ste vedno tako pogosto na poti?

Večina umetnikov je, ker poskušamo delati internacionalno. Včasih je umetnik delal iz ene države, danes je svet veliko bolj povezan, zato je treba delovati na več koncih. Druga stvar, zakaj je to pomembno, pa je, da ni dovolj, da samo slišiš ali prebereš, kaj se dogaja drugje. Kot umetnik si ti tisti, ki opaža, ta opažanja prebavi in jih na koncu izrazi v obliki dela, ki se imenuje umetnina. Zato je pomembno, da sam vidiš in doživiš čim več.

Dober primer tega je projekt, ki ste ga poleti predstavili na Dunaju?

Zanimale so me meje in sem si rekla, da je danes način preseganja meja transplantacija. Čeprav to zame ni bila prijetna izkušnja, sem prosila največjo bolnišnico na Dunaju, če sem lahko prisotna med operacijo. To so mi omogočili in mislim, da je bilo pomembno, da sem to doživela. Zanimal me je namreč občutek, ki je med transplantacijo v operacijski sobi. Fotografije in videoposnetke, ki sem jih naredila, bi lahko dobila na spletu, ampak jaz sem želela občutiti, kaj se v prostoru dogaja med samo operacijo.

Pri nas si lahko trenutno ogledamo vašo razstavo na Ljubljanskem gradu. Kako je prišlo do sodelovanja?

Lani poleti so me poklicali in povabili k sodelovanju. Dali so mi prostor – Kazamate in pogoj, da razstava tematizira 2000 let Emone. To mi je bilo v izziv, ker je na to temo težko narediti razstavo, ki ni kičasta ali samo dokumentarna. Takoj sem vedela, da želim to temo izraziti tudi skozi zvok in video.

Pri Kazamatih mi je veliko diktiral prostor, ker je velik, dolg, neprijeten. Kazamati so bili ječa, zato sem takoj vedela, da mora tukaj stati nekaj udarnega, grobega. Pri zvoku je bil moj prvi impulz skupina Laibach. Da bi izrabila dolžino, sem naredila inštalacijo, ki človeka povleče, da se sprehodi do konca prostora, da izrabi ves prostor. Sem pa vesela, da sem dobila priložnost ustvarjati na temo Emone. Ker nisem odraščala v Sloveniji in sem se zato tu vedno počutila kot tujka, me veseli, da sem sedaj vseeno pustila nek svoj odtis.

Vaš oče, Ernest Petrič, je bil diplomat, zato ste stari eno leto že živeli v Etiopiji, prvi razred ste začeli obiskovati v Indiji, devet let ste živeli v ZDA. Kako je bilo odraščati v tako različnih državah?

Predvsem se spomnim občutka, da sem bila vedno "the new kid." Vsaki dve leti sem zamenjala šolo. V Etiopiji sem bila premajhna, da bi mi ostala v spominu; ko smo se iz Slovenije odselili v Indijo (takrat je bila še Jugoslavija), pa se spomnim, kako so vsi govorili drug jezik – angleščino – in nisem nič razumela. Pa čisto drugačno življenje je bilo. V Sloveniji sem šla lahko sama do trgovine, tam ne. Vedno je bilo veliko iskanja, kako je novo okolje podobno temu, ki ga že poznaš. Ampak na koncu vidiš, da je veliko podobnosti. Sploh ljudje si nismo zelo drugačni.

To, da se počutite kot tujka, pa je postalo ključno pri vašem ustvarjanju?

Če si tujec, lažje opaziš stvari, ki jih drugi niti ne opazijo, ker jih vidijo vsak dan in so jim samoumevne. Ali si ne smejo dopustiti, da bi jih izrazili. Vedno me zanima tudi, česa primanjkuje v določenem prostoru ali med ljudmi, ker se mi zdi, da je to smiselno izpostaviti. Ali pa tisto, kar je na nek način zatajeno. Kar je že povedano, s čimer se že ukvarjajo drugi, ni stvar umetnika.

V Sloveniji ste, potem ko ste se vrnili iz ZDA, živeli slabi dve leti, nato ste odšli na študij na Dunaj, kjer ste ostali. Kot tujka lahko najbrž pogledate tudi na Slovence. Kaj vidite?

Preveč nevoščljivosti. Ko Američani vidijo, da je nekdo naredil nekaj dobrega, rečejo: "Vau, kako bi to dosegel tudi sam? Prizadeval si bom slediti temu vzoru." Tu pa je občutek grenkobe do tega in to se mi zdi slabo tako za tistega, ki to čuti, kot za tistega, ki mu uspe narediti nekaj dobrega pa v tem ne more uživati. Veliko tukajšnjih umetnikov mi je reklo, da so ideje lažje realizirali v tujini.

Govorila sem, da bi rada razstavljala v njihovih izložbah, ampak so mi vsi rekli, da sem nora, saj oni to delajo le enkrat na leto in še takrat v povezavi z newyorškim Metropolitanskim muzejem. Ampak sem izbrskala telefon, poklicala, poslala svoja dela in povabili so me k sodelovanju.

Vam je všeč, ker takšno razstavo vidi na tisoče mimoidočih?

Takšen projekt mi je zanimiv ravno zato, ker okolje ni tako varno kot v galeriji, kjer veš, da so obiskovalci tisti, ki jih umetnost zanima. Z razstavljanjem v javnem prostoru moraš biti bolj dojemljiv za to, da tvoja umetnost vzpostavlja nek most tudi do ljudi, ki mislijo, da jih umetnost ne zanima. To je izziv. Da se tudi takšni ljudje zaradi tvojega dela ustavijo in rečejo – vau. Ker umetnost mora seči do vsakega. Lahko na različnih nivojih, ampak seči mora.

Da bi dobili delo se niste nikoli bali potrkati na številna vrata?

Ravno ko grem v New York, se vedno poskušam dogovoriti za nove sestanke. New York je danes center umetnosti. Ni dober prostor za ustvarjanje, je pa dober prostor za prikaz, realizacijo svojih idej. In to kljub temu ali pa ravno zato, ker v New York pride zelo veliko ljudi in vsi imajo željo, ki jo želijo čim hitreje uresničiti, ker je bivanje v tem mestu drago. Vzdušje je tekmovalno, ampak v zraku je nek zagon, zaradi katerega se vse odvija hitreje. Moraš pa vedeti, kaj hočeš, sicer te zmoti nešteto distrakcij.

Kako se spopadate z zavrnitvami?

Po navadi se samoobrambno lotim še bolj nore in zahtevne ideje. In mi ta potem celo uspe (smeh).

Vas je kdo v družini navdušil nad umetnostjo?

Ne, sploh ne (smeh). Pri meni v družini bi bili presrečni, če bi to pot opustila. Nihče se ne ukvarja z umetnostjo in dolgo časa sem potrebovala, da sem si izborila svojo pot. Zato sem končala tudi študij psihologije, ker je vedno veljalo, da je treba imeti en pravi poklic.

Umetniki so stereotipno boemi, toda – da razstavljajo – morajo imeti tudi malo poslovne žilice?

Za realizacijo svojih idej moraš biti praktičen. Da gredo lahko tvoja opažanja v svet, terja ogromno energije. Ravno ko sem se nazadnje vozila z Dunaja, sem si rekla, da bi si končno lahko vzela nekaj prostih dni. Samo kreativno delo je super, ampak v umetnosti je tudi ogromno tega menedžerskega dela. Od tega pa si je dobro odpočiti.

Mislite, da ima umetnik poslanstvo?

Mislim, da ima vsak človek svoje poslanstvo in da je tudi vsak kreativen in bi lahko postal umetnik. Razlika je v tem, da se kot umetnik odločiš, da bo tvoj način življenja, da boš ves čas opazoval. Mislim, da mora umetnik odsevati trenutno stanje okoli njega in istočasno segati nekam naprej. Zato se veliko krat reče, da je umetnik ujel nekaj, kar je v zraku, ali da je pred svojim časom.

Čas krize je; kaj bi dejali tistim, ki se zaradi tega bojijo stopiti na pot umetniškega ustvarjanja?

Uspeh umetnika je ob vsakem času v veliki meri odvisen od sreče. In vedno je težko, ker je igra s časom. V drugih poklicih delo ne postane razumljeno čez čas in tudi ne vredno. Malo ljudi investira v potencial. Več jih v umetnost le nalaga denar, tega pa je varneje naložiti v delo, ki že ima neko vrednost. Ampak sem optimist in mislim, da se bo vsak, ki se želi izražati skozi umetnost, nekako znašel. Če je tvoje delo takšno, da se dotakne ljudi, bo našlo pot do njih.