Skoraj 400 nastopajočih po tržaškem osvojilo še ljubljansko občinstvo

Ena najbolj bleščečih partitur 20. stoletja je sestavljena iz 24 stavkov, v katerih nastopajo orkester, zbor in trije solisti. Besedilo iz 11. in 12. stoletja je večinoma v srednjeveški latinščini, a tudi v stari nemščini in francoščini, in predstavlja širok lok posvetnih tem o sreči, blaginji, minljivosti življenja, pomladi, o užitkih in nevarnostih pitja, iger na srečo, požrešnosti in poželenja. Kljub temu, da je bila skladba prvotno napisana za odrsko uprizoritev, pa je njena glasba tako prepričljiva, duhovita in barvita, da dandanes to Orffovo umetnino večinoma izvajajo na koncertnem odru. Tokratna izvedba je združila kar dva orkestra (Orkester Slovenske filharmonije in Orkester in zbor SNG Opera in balet Ljubljana), tri zbore (Slovenski komorni zbor, Akademski zbor Ivan Goran Kovačić in Zbor Narodnega gledališča Sarajevo) in tri soliste (bosansko sopranistko Aido Čorbadžić, tenorista Marka Cvetka in baritonista Iva Jordanova). Dirigentsko paličico pa je v rokah držal maestro Uroš Lajovic. Občinstvo, ki je dodobra napolnilo Kongresni trg, je bilo nad videnim in slišanim zelo navdušeno, še posebno pa jih je impresioniral atraktivni ognjemet ob koncu kantate.

"Jaz sem bila v bistvu v transu. Tako so me hipnotizirali, da mi je v minuti vse minilo. Noro lepo, res. Milijonkrat bi vse to poslušala. Super se mi je zdel tudi ognjemet na koncu," nam je dejala manekenka Iryna Osypenko Nemec, navdušena pa je bila tudi nad združitvijo orkestrov, zborov in solistov. "Jaz sem zagovornica tega, da se mora kri mešati. Bolj kot se meša in se ljudje in kultura med seboj spoznavajo, lepše je. Ne smemo zase zadrževati," je prepričana lepotica.

Igralki Poloni Vetrih se je videno in slišano zdelo izjemno. "Izjemno mi je bilo všeč tudi zato, ker se mi je zdel primeren komad za to prizorišče. Vse namreč ni za zunanja prizorišča, to je potrebno posebej pripraviti, iz svoje gledališke prakse vem, da tisto, kar je dobro notri, ni nujno dobro tudi zunaj. Nocoj pa se mi zdi, da se je vse tako lepo sprijelo skupaj in da so bili zbor, orkester, dirigent in solisti odlični. Vse je bilo imenitno. Celo ognjemet je bil nekaj posebnega. So nas presenetili z njim. Malce je bil izven ritma, a to se odpusti. Grad je le daleč in te rakete so priplavale od daleč. Umetnost oplajuje naša življenja in želim si, da bi mnogo ljudi to vedelo. Vsi verjetno ne bodo nikoli. A da bi jih več to vedelo in da bi – glede na to, da ni denarja – vsaj spoštovali napore nas, ki delamo umetnost in tiste, ki jo organizirajo ter da bi bilo – vsaj kar se tega tiče – več razumevanja. Želim si tudi, da bi festival obiskali ljudje iz vse Slovenije, saj ni namenjen le Ljubljančanom, naša država pa tudi ni tako zelo velika, da se ne bi dalo pripeljati v prestolnico," nam je povedala igralka, ki se je ravnokar vrnila iz Sankt Peterburga, kjer je dva večera preživela tudi v gledališču Mariinsky. "Tam sem bila priča mogočnemu orkestru in zboru, ki sem ga doživela tudi danes na Kongresnem trgu. Navdušena sem."

Ker to večstavčno skladbo uokvirja verjetno najbolj znani stavek o sreči, smo znane obraze povprašali tudi, kako sami gledajo nanjo. "Mislim, da je sreča zelo povezana s karmo in karmo si pridelaš sam. To, o čemer zdaj razmišljaš in kar zdaj delaš, te čaka v prihodnosti," meni Iryna. Podobnih misli je tudi modna oblikovalka. "Vsak je sam svoje sreče gospodar. Za to, da si srečen, se je treba truditi vsak dan. Nemogoče je biti konstantno srečen. Srečo predstavljajo ti majhni trenutki, tako kot so bili tudi danes. Cel kup takšnih majhnih trenutkov, ki te osrečijo in ti polepšajo dan." Vetrihova pa nam je dejala, da verjame v srečo in v pogum. "Če ne bi verjela v srečo in v pogum, po mojem ne bi uspela v življenju. Je pa treba za to veliko narediti. A mene so starejši kolegi naučili, da imajo pogumne bogovi radi."