Sebastian Cavazza po dveh filmih spet na odrskih deskah

Ustvarjalci so z rafinirano in ganljivo sago o družini Kos hrvaške dramatičarke Tene Štivičić, ki jo spremljamo skozi usode štirih generacij žensk, ki so v povsem različnih svetovih odraščale v isti zagrebški z bršljanom obrasli hiši, poželi veliko smeha, na koncu pa navdušujoč aplavz in številne pohvale občinstva.

"Meni je bila predstava zelo všeč. Vse mi je bilo všeč. Všeč mi je bila režija, všeč mi je bil tak način postavitve te predstave. Zelo pogrešam tak teater. Zdi se mi, da me je to danes prav pobožalo. Všeč so mi bili kolegi, ki so perfektni in seveda – absolutno - zelo dober tekst," nam je dejala igralka Viktorija Bencik Emeršič.

Nad predstavo je bil navdušen tudi igralec Demeter Bitenc. "Odličen tekst, odlični igralci, dobra režija. Zelo zanimivo. Imenitno režirani dialogi. Všeč mi je bila tudi scena. Všeč so mi bili ti časovni preskoki. Zelo dobro so to dramaturško izpeljali. Lep zaključek sezone MGL. Upam, da bo tako tudi v prihodnje," nam je dejal igralec.

Niso pa uživali samo gledalci, pač pa tudi igralci. "Predstavo je bilo odlično delati, zato ker gre za vrhunski tekst in za vrhunsko ekipo. Zelo smo se zabavali. Mislim, da nam je uspelo narediti nekaj, kar bo ljudem všeč," nam je dejal Sebastian Cavazza, ki igra 46 in 67 let starega očeta Vladimirja Kosa. In sodeč po odzivih občinstva so zadeli v polno. "Predstava je bila zelo dobro sprejeta. Tako je bilo že tudi včeraj na predpremieri. Mislim, da bodo ljudje z užitkom to gledali," nam je povedal Sebastian, ki smo ga na odrskih deskah matičnega gledališča v tej sezoni v novi predstavi videli šele drugič – prvič po oktobrski premieri predstave Pogovori na štiri oči. Moral bi sicer sodelovati tudi s Popovskim, a se mu zaradi snemanja dveh celovečercev: znanstvenofantastičnega filma v srbsko-ameriški koprodukciji in nove različice Vinetouja v nemški produkciji - to časovno ni izšlo.

Z odzivi občinstva je bila zelo zadovoljna tudi režiserka predstave, ravnateljica in umetniški vodja MGL Barbara Hieng Samobor. "Občinstvo je oba večera zelo intenzivno poslušalo tekst. Bili so zelo močni smehi, a takoj prekinjeni, ker so gledalci čutili, da je zdaj nadaljevanje resno in da bo potem verjetno spet sledilo nekaj humornega. Tako, kot je to v življenju. Imeli smo dve garnituri idealnih gledalcev, ki so znali prisluhniti tako resnim kot humornim kadencam," nam je dejala režiserka, ki se je za uprizoritev te predstave odločila lani proti koncu sezone, ko je izvedela, da je Tena Štivičić v New Yorku dobila prestižno nagrado Susan Smith Blackburn za tekst, ki je napisan v angleščini, a je delo tujega avtorja. Takoj so si priskrbeli besedilo in ugotovili, da bi bilo kot nalašč zanje. Sledila je pridobitev avtorskih pravic. "Kot ženska režiserka sem se lotila tega teksta, ki ima ženske teme. Tudi moja starost, ki ni več tako zelo rosna, mi je zagotavljala, da imam veliko tega asociativnega gradiva, ki sem ga lahko posredovala igralcem. To so le obdobja, ki se jih jaz nekaterih zelo živo spomnim, nekaterih pa preko svojih staršev in starih staršev. Vsa ekipa se je z besedilom zelo identificirala. V to predstavo smo vložili veliko ljubezni do svojih prednikov in tudi popolnoma konkretnih faktografskih podatkov. V ekipi smo bili zbrani ljudje, ki smo imeli po svojih prednikih pravzaprav celo paleto izkušenj, ki je tukaj zahtevana. Nekateri imajo recimo mame, ki so se rodile na frontni črti, nekateri imajo prednike, ki so jim odvzeli hišo, nekateri imamo prednike, ki so odšli v Nemčijo s trebuhom za kruhom itd., tako da je bilo tu dejansko skupinsko delo v najlepšem pomenu besede. Ti sodelavci, ki sem jih nabrala, so bili tako čudoviti, da sem kar nekako zaljubljena in jih bom v naslednjih dneh, ki bodo spet pisarniški, zelo pogrešala. Ob svojem vsakodnevnem delu se namreč soočam s samimi problemi, skrbmi in stresi, zato je, ko pridem do igralcev, zame to slaščičarna," nam je povedala režiserka. Ni pa bilo vse rožnato. "Najtežja stvar je bila ta, da imamo v MGL tako veliko predstav, ki smo jih dolžni svojim abonentom, da smo imeli sorazmerno majhno število vaj na velikem odru na originalni lokaciji. Ta naglica nas je naredila malo nervozne. Največji živčno-čustveni napor pa je bila zame odgovornost vis–à–vis avtorice. Želela sem si, da bi bila zadovoljna in zdaj sem si oddahnila, ker mi zagotavlja, da je bila," nam je dejala režiserka.

To nam je potrdila tudi avtorica. "Jaz sem uživala, čeprav je vedno težko prvič gledati svojo predstavo. Vedno obstaja neka posebna nervoza. Mislim tudi, da so ljudje predstavo zelo lepo sprejeli. Aplavz je bil zelo lep," nam je povedala Tena, ki pri sami postavitvi na oder MGL ni sodelovala. Malo predstave o tem, kako bo videti pa je dobila ob ogledu fotografij. "Tehnično je predstava precej zahtevna. Mislim, da so našli zelo elegantno rešitev. Če bom imela možnost, bi si želela predstavo pogledati še enkrat," nam je dejala Tena, ki je navdih za dramo našla v svoji družini. "Tako kot v družini Kos, so tudi pri nas po mamini strani v štirih generacijah štiri ženske. Osredotočila sem se na to, kaj se je dogajalo v obdobju 100 let, na vse te družbeno-politične spremembe, na vedno večjo izobrazbo in ozaveščenost. To se mi je zdela zanima osnova za dramo," nam je povedala leta 1977 rojena prodorna hrvaška dramatičarka, ki živi in ustvarja v Londonu. Njena igra 3 zime je bila decembra 2014 z velikim uspehom krstno uprizorjena v londonskem Narodnem gledališču. Zanjo pa je avtorica – kot že omenjeno - leta 2015 prejela tudi nagrado Susan Smith Blackburn. "Ta nagrada mi je zelo veliko pomenila, saj gre za eno od najpomembnejših nagrad za pisateljice z angleškega govornega področja. Glede na to, da angleščina ni moj materni jezik, mi ta nagrada še posebno veliko pomeni," nam je dejala Tena, ki trenutno zaključuje novi tekst. Tega je umestila v veliko mesto, pa tudi tematsko in stilsko je povsem drugačen od 3 zim. Premiero bo doživel na londonskih gledaliških deskah, kdaj točno, pa dramatičarka še ne ve.