Pretresljivo srečanje s Tošejem

Na premieri filma The hardest Thing, ki je posvečen tragično preminulemu glasbeniku Tošeju Proeskemu, je dvorana pokala po šivih.

Film prikazuje zakulisje nastajanja angleškega glasbenega albuma velikega zvezdnika z angelskim glasom in s stasom. V filmu 'potujemo' od Jamajke, kjer je glasba nastajala, do snemalnega studia v Londonu in še naprej, v čas po njegovi smrti, žalovanja po vsem svetu.

Na poti se razkrivajo neizmerna strast, pogum, hrepenenje in ljubezen do glasbe, ki so zaznamovali mladega pevca.

Po ogledu filma o Tošeju in njegovem iskanju ljubezni oziroma hrepenenju po neuslišani ljubezni je publika nemo obsedela. Marsikomu so se v očeh svetile solze, čustva igralke Maje Martine Merljak, ki je v vlogi voditeljice na oder povabila Tošejeve sodelavce in prijatelje, s katerimi smo se srečali v filmu, pa je izdajal zlomljen glas.

A Maja je vsaj govorila, povabljeni, vključno s Tošejevo menedžerko Ljiljano Petrović, pa so prišli na oder sklonjenih glav, brez besed. Skrušeno so dovolili fotografom, da jih ovekovečijo, v imenu vseh pa je spregovorila le Tošejeva menedžerka za Slovenijo in soproducentka filma Nina Sever. Vse, kar je uspela povedati, je bilo, da je ob videnem ostala brez glasu … Torej tudi brez besed, ki pa v tistem trenutku niti niso bile potrebne, saj smo tako lahko prisluhnili nekemu drugemu glasu. Bil je tako živ in močan, da smo zlahka verjeli, da bo uspel narediti še tisti zadnji korak, ki mu je manjkal do svetovne slave. Poleg filma je namreč izšel tudi Tošejev album The hardest Thing.

The Hardest thing
Tošeja je od samega začetka kariere spremljala ekipa ljudi, ki ji je zaupal, in ravno ti so tisti, ki jih lahko vidimo in spremljamo v dokumentarnem filmu, ki prikazuje snemanje njegovega zadnjega albuma The Hardest thing. Plošček je produciral svetovno priznani glasbenik Andy Wright, pesmi pa so nastajale med Jamajko in Londonom. Drugi del dokumentarnega filma je bil posnet po pevčevi smrti, celoten projekt pa je režiral slovenski režiser Boštjan Slatenšek. "Z mano je v stik stopila Nina Sever, Tošejeva predstavnica v Sloveniji in mi predstavila projekt, ki sem ga po kratkem premisleku in pregledu obstoječega materiala sprejel. Tošeja nisem nikoli osebno spoznal, a sem fasciniran nad njim. Na nek način sem ga posredno spoznal šele po njegovi smrti in lahko trdim, da je bil eden redkih, ki imajo v sebi neko čarovnijo. Če bi bilo več takih ljudi kot je bil on, bi bil svet bistveno lepši," je povedal vidno ganjen Boštjan. Ki pa nedvomno ni bil edini. Polna dvorana ljubljanskega Koloseja je dokumentarni film spremljalo s solzami v očeh in nekako se nismo mogli znebiti občutka, da ljudje še vedno težko dojemajo, da glasbenika ni več med nami. Najbolj je še vedno pretresena njegova managerka Ljilijana Petrović, ki je komaj pozdravila zbrane obiskovalce in si še vedno očitno ni opomogla od tragedije. "Nisem več tako močna. Vsak dan sem manj…On je nezamenljiv. Tako poseben je bil," je za 24ur.com povedala Ljilijana, ki je veljala za Tošejevo največjo zaupnico.

Če so nekateri predstavitev dokumentarnega filma spremljali izredno čustveno in osebno pa smo med gledalci našli tudi tiste, ki so si projekt ogledali s strokovnega in kar se da neprizadetega zornega kota. "V dobrem dokumentarnem filmu, nekdo mora umreti. Menim, da je režiser svoje delo opravil izredno dobro in nedvomno je bolje, da Tošeja ni poznal osebno, saj je tako lahko celotni stvari pristopil bolj objektivno," je v svojem značilnem tonu povedal Marcel Štefančič. "V vsem slabem je tudi nekaj dobrega. Album smo končali in Toše živi še naprej skozi svojo glasbo," je racionalno dogodek komentiral tudi sloviti glasbeni producent Andy Wright. In verjetno ima vsak po svoje prav. Škoda je le, da Toše ne more uživati sadov svojega trdega dela zadnjih nekaj let svojega življenja in da se z njegovim talentom danes kitijo drugi.