Južnoafriški gledališki režiser Brett Bailey si je tragedijo o Macbethu zamislil kot zgodbo v zgodbi gledališke skupine beguncev iz demokratične republike Kongo v begunskem taboru. Amaterska skupina naleti na zaboje, polne kostumov, rekvizitov, libretov in starih posnetkov opere Macbeth. Ob tem se jim porodi misel, da bi sami lahko uprizorili Macbetha, saj v njem odkrijejo številne povezave s položajem v svoji domovini, ki jo uničujejo okrutni klanski boji za oblast in prevlado nad rudniki zlata.
Predstavo poleg nastopajočih odlikujejo tudi izjemne vizualne projekcije, ki so mestoma zelo šokantne, saj med drugim prikazujejo fotografije otrok-vojakov, otrok-delavcev v rudnikih pa tudi okrvavljeno truplo.
Ustvarjalci so za prikazano ob koncu poželi dolgotrajen in mestoma stoječ aplavz občinstva, Macbeth (Owen Metsileng) in Lady Macbeth (Nobulumko Mngxekeza) pa tudi vzklike odobravanja.
"Izjemno! Moram reči, da me je presunilo. In igralsko in pevsko na takem nivoju, da sem skoraj brez besed. Pa sodelovanje med orkestrom (pevce je spremljal transbalkanski ansambel No Borders Orchestra pod taktirko srbskega dirigenta Premila Petrovića – op. a.), ki so ga postavili na oder, kar mi je bilo zelo všeč, in pevci. Krasno! Kako so se čutili, kako so delali ... Izjemno! Zelo srečen sem, da sem jih ujel. Obžaloval bi, če tega ne bi videl danes," nam je po predstavi povedal psihiater, amaterski igralec in nekdanji kranjski župan Damijan Perne. Perne si je pred tem ogledal tudi 'originalno' Verdijevo opero Macbeth. "Tu je bila res narejena nadgradnja. Postavljena je v sodobnost in pokaže, kaj se pravzaprav dogaja v Afriki. Sploh zdaj, ob vsem tem, kar se dogaja z begunci, mislim, da bi moral vsak Slovenec iti to pogledat, preden gre kamorkoli protestirat," meni Perne.
Režiserju Brettu Baileyju so se odzivi obiskovalcev zdeli topli, je pa pogrešal več smeha. Opero so sicer v Cankarjevem domu izvedli v italijanskem jeziku s slovenskimi in angleškimi nadnadpisi, saj gre za posebno slengovsko priredbo Shakespearove tragedije, ki jo režiser želi podati neokrnjeno. "Ne vem sicer, kako se tu običajno odzivajo ljudje, tako da težko rečem. Zdelo se mi je v redu, se pa ljudje tu niso tako zelo smejali, kot se drugod. Verjetno zato, ker je šlo za starejše občinstvo. Običajno se ljudje ob določenih nadnapisih zelo smejejo, tu pa se niso," nam je po predstavi povedal Bailey, ki je v zadnjih 18 mesecih z ekipo obiskal okoli 30 mest. K nam so prišli z gostovanja v Bruslju in Poitiersu, zdaj pa se podajajo na dvomesečen oddih. Po njem se s predstavo odpravljajo na Kitajsko in v Macau, zatem pa še v Neapelj in v Marseille. Gostovanja pevcem prinašajo kruh. "Za operne pevce v Južni Afriki ni veliko dela. Veliko ljudi bi bilo brez dela, če ne bi delali pri nas. Poleg tega pa je to odlična priložnost, da vidijo svet," pravi Bailey.
Bailey je spremenil tudi glasbo. "Macbeth je zelo velika, dolga opera iz sredine 19. stoletja, ko so imeli ljudje drugačen razpon pozornosti. Zdaj smo navajeni na hiter tempo življenja. Na svet gledam MTV-jevsko. Želim, da se stvari hitro spremenijo. Verdi je pisal za 65 glasbenikov in 45 pevcev. V tistih koncih, iz katerih prihajam, je kaj takega nemogoče izvesti. Zato sem skladatelja Fabrizia Cassola prosil, da stvar oklesti na 12 glasbenikov in 10 pevcev in skrajša ter jo tako naredi veliko hitrejšo. Pri sestavljanju opere se je počutil kot ženske iz pravljice o Pepelki. "Zgodba o vojni v Kongu je zelo velika, Verdijevo delo pa je kot steklen čevelj iz zgodbe o Pepelki, v katerega svojo notgo poskušajo stlačiti vse ženske. Počutil sem se, kot da skušam to veliko zgodbo o dogajanju v Kongu stlačiti v to zelo lepo opero. Za to sem potreboval nekaj časa, a mislim, da mi je uspelo," pravi režiser.
V gledaliških krogih velja vraža, da je Macbeth prekleta igra in da izgovarjanje njenega imena prinaša nesrečo, zato jo imenujejo kar z imenom 'škotska igra' ali pa MacB., glavna lika pa označujejo kot gospoda in gospo M. Če nesrečno ime komu le zleti iz ust, pa obstaja cela vrsta protiurokov, kot recimo vrtenje okrog svoje osi, pljuvanje čez levo ramo in podobno. Bailey meni, da je to neumnost. "Sploh nisem vraževeren," še dodaja režiser. Bolj previdna je Mngxekezanijeva. "Slišala sem, da se pojavijo duhovi, če v operi trikrat rečeš Macbeth, zato se trudim, da v nobeni operni hiši te besede ne rečem trikrat," nam je zaupala pevka.
Za Baileyja in Mngxekezanijevo je bil to prvi obisk Slovenije. K nam je ekipa prišla v nedeljo ob polnoči. Bailey je takoj odšel na enourni sprehod po starem delu prestolnice. Kar je videl, mu je bilo zelo všeč. Tudi Mngxekezanijevi se je Ljubljana zdela zelo lepa, presenetilo pa jo je tudi, da ni bilo tako mrzlo, kot je pričakovala, da bo. Sicer zelo rada potuje po svetu, ker tako izkusi različne kulture in spozna veliko ljudi. Seveda pa občasno pogreša dom.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.