Nina Ivanišin: Samo zato, ker nastopaš v neki seriji, nisi last širše javnosti

Ko slišimo ime Nina Ivanišin, večina izmed nas pomisli na film Slovenka, v katerem je z vlogo študentke Aleksandre, ki se na skrivaj ukvarja s prostitucijo, navdušila tako naše kot tuje kritike. Ampak kdo sploh je temnolasa Mariborčanka, katere največja ljubezen je gledališče? Večkrat nas opozarjajo, da ne smemo soditi knjige po platnicah, in mislim, da je Nina odličen primer. Navzven zadržana, na prvi pogled nedostopna, mogoče celo sramežljiva. Ampak 31-letnica, po horoskopu škorpijonka, je vse prej kot to. V nasprotju z drugimi se medijske pozornosti raje otepa, kot pa da bi kazala pretirano željo po prepoznavnosti.

Od leta 2009 je članica ljubljanske Drame, trenutno nastopa v predstavah Zaljubljenca, Liliom, Ponorela lokomotiva, Iliada, Jugoslavija, moja dežela in drugih. Vidimo pa jo lahko tudi na televizijskih zaslonih, kjer v seriji Usodno vino igra uspešno odvetnico Dašo. Najbolj domače se počuti v gledališču, in to tudi kaže navzven, pri filmih pa ji je vedno manjkalo samozavesti. Vse do letos, ko je snemala celovečerni film Pod gladino.

Ste že od nekdaj vedeli, da boste igralka?

V srednji šoli sem se začela ukvarjati z gledališčem kot prostočasno dejavnostjo in zdi se mi, da mi je vse skupaj zadišalo zaradi druženja z namenom. Lepo mi je bilo, da smo se dobivali, da smo bili ekipa. To se mi je zdelo zelo pomembno. Mogoče tudi zato, ker v srednji šoli potrebuješ neki občutek pripadnosti oziroma iščeš sebi podobne ljudi. Ljudi, ki jih zanimajo iste, podobne stvari. Ker imaš potrebo po orientaciji v družbi. Ker bi si čim prej rad pridobil mnenje o svetu. In rad bi svetu čim prej sporočil, s čim vse se ne strinjaš in zakaj. In ravno za to je gledališče idealno. Važno je, da se v tem pogledu razvijaš. Zanimala me je ustvarjalnost in to, da nekaj skupaj naredimo. Še danes gledam na delo v gledališču in tudi pri filmu kot na neki timski šport. Izdelek oziroma v tem primeru umetnina je odvisna od vseh sodelujočih. Tak način dela me je privlačil že takrat in danes je še vedno tako.

So vam starši pri izbiri študija stali ob strani?

Starši so me ves čas podpirali. Vem, da so ene čeri na teh plovbah in najbrž so imeli pomisleke. ''Najbrž'' pravim zato, ker bi se mi je to zdelo normalno, mi pa niso nikoli z ničimer dajali občutka, da dvomijo o meni ali mojih odločitvah. To pa ne. Če bom sploh sprejeta na akademijo oziroma kaj bo, če ne bom, to so bila realna vprašanja, ker neke prave ideje razen tega, da želim biti igralka, nisem imela.

Se še spomnite vaše avdicije na AGRFT?

Seveda. Kot bi bilo včeraj … Noč pred sprejemnim izpitom nikakor nisem mogla zaspati. Zalezel se je vame en tak strah, ki ga do takrat še nisem poznala. Najbrž je vse, kar je v meni, takrat vedelo, da naslednji dan sledi nekaj najpomembnejšega. Danes na to gledam malo manj usodno, ampak takrat je tako bilo in tudi prav je tako. Ležala sem sama v temi, razmišljala in šla nekajkrat čez tekste in vedno slabše sem jih znala. In potem sem si rekla, da je mogoče bolje, da pustim. Če sem se pripravljala, bom nekaj že pokazala. Najlepše pa je bilo, da sem celo noč poslušala 'soundtrack' filma Sladke sanje, Mitje Vrhovnika Smrekarja, in to me je pomirilo. Potem je prišel ta dan. V prvem krogu sem imela na voljo 20 minut. Spomnim se, da ko sem zaključila, sem si rekla: ''Samo, da me ne bodo pozabili v tej množici ljudi.'' Vsi so bili zelo prijazni. Jožica Avbelj me je vodila skozi sprejemni izpit, profesorja Mile Korun in Matjaž Zupančič pa sta takrat jemala letnik. V drugem krogu je potem bilo že malo lažje, nisem bila več sama. Bili smo razdeljeni v skupine, in to mi je bilo ljubše. Spomnim se skupinskih improvizacij. Takrat so vsi kandidati pod velikim pritiskom, vsi si želijo uspeti in biti sprejeti. No, v takih okoliščinah lahko spoznaš človeka in jaz sem takrat spoznavala pravo naravo svojih kasnejših sošolcev, kakor tudi oni mojo. In če v tako ekstremni situaciji dobiš občutek, da lahko drugemu zaupaš, je to neprecenljivo in pa seveda zavezujoče. Ta ekstremna situacija in pa seveda vse druge, ki so ji kasneje potem sledile, so nas povezale in očitno smo bili pravi za skupaj.

Katera je bila vaša prva vloga?

Ko sem bila v tretjem letniku AGRFT, so me poklicali iz Mariborskega gledališča, če bi vskočila, ker je bila Mojca Simonič ravno takrat noseča. Plan je bil, da bi Mojca odigrala premiero in nekaj predstav, ko pa bi napočil čas njenega porodniškega dopusta, bi pa vlogo prevzela jaz. Šlo je za vlogo v zboru pri predstavi Orest. Bil je september, in to je bila prva premiera. Spomnim se, kako sem se odpravila v službo, v teater, pri službenem vhodu noter in potem sem šla v dvorano, se usedla, igralci so tam vadili, jaz sem si zapisovala, gledala, uživala in tako dobro se mi je zdelo. To bo zdaj postalo moje življenje? Hodila bom v gledališče v službo? Bilo je super. Izkazalo se je, da je šla Mojca prej na porodniški dopust in sem morala začeti še pred premiero, čez noč.

Ali ima gledališče za vas poseben čar?

Seveda. To so magične hiše. Tako v prenesenem kot tudi v najbolj dobesednem smislu. Pa nisem pretirano vraževerna, ne spoznam se na energije, nimam sposobnosti, da bi zaznavala vzporedne svetove (vsaj mislim, da je nimam) ... ampak to, da so gledališča magična, bo pa držalo. In kot ustvarjalec si neke vrste vernik, se mi zdi, da malo moraš biti, saj si v službi še nečesa večjega. Gledališče te bo sprejelo, ne glede na to, kako zelo izgubljen si. Je pa res, da ima gledališče tudi svoje zakonitosti, in če misliš biti žaljiv, nespoštljiv, ne bo imelo usmiljenja.

Kaj vam pomeni nagrada? Imate najljubšo?

Verjetno nič kaj več ali manj kot komurkoli drugemu. Vesel si je, za en kratek trenutek si malo ponosen nase. In preplavi te hvaležnost, do tega, ki ti jo prisoja in do soustvarjalcev, ki so ti pomagali priti do nje. Je pa res, da nagrada seveda prinese tudi neko odgovornost. Igralec potrebuje potrditev. Strokovno. Na vsake toliko časa. Ker se igralci tudi izgubljamo na poti. Seveda hodiš, deluješ, ustvarjaš, ampak vmes pride trenutek, ko izgubiš stik, ali sem še jaz, ali delamo prav ali to sploh še ima kak smisel ... in takrat je nagrada zelo dobrodošla. Spet te malo vpoti. Meni so ljube vse, je pa res, da so nekatere prišle ob bolj primernem času kot druge. Mogoče ima Borštnikova posebnejši status, za kar mogoče sploh ni razloga, ampak tako je.

Ali ste šli za vlogo v filmu Slovenka na avdicijo ali vas je k snemanju povabil režiser Damjan Kozole?

Na akademijo so poslali povabilo za avdicijo in punce smo se je udeležile. Šla sem, potem so me poklicali še enkrat, in tako kar nekajkrat. Režiser se je težko odločal med mano in Marušo Kink, ki je potem v filmu igrala mojo prijateljico. Po mojem je na koncu vrgel kovanec (nasmeh).

Nekoč ste dejali: ''Sleči se je lažje.'' Kaj ste želeli s tem povedati?

Saj se je res. Oblačila dati s sebe je najlažje na svetu. Glede na to, kolikokrat to v življenju naredimo, nam ne bi smelo predstavljati prevelikega zalogaja. Narediti pa to dobro, v filmski ali gledališki pripovedi, smiselno zanimivo in nujno potrebno ... to je pa nekaj drugega. Ampak tako je z vsemi stvarmi. Z vsemi igralskimi nalogami, pa naj bodo to erotični prizori, goli prizori, oblečeni, solo ali v dvoje, ljubezenski, ali ne tako zelo ljubezenski ... Ko sem gledala Slovenko, se mi ni zdelo nič problematično, je pa res, da tudi Kozoleta nikoli ni zanimala pornografija v tem smislu. Zanimale so ga druge stvari. Takrat sem bila še zelo zadržana in mislim, da je njemu to odgovarjalo. Nevtralen obraz … kar sem znala, sem pokazala, in njemu se je to, se mi zdi, zlivalo s tem, kako je videl celoten film.

Slovenka vam je prinesla veliko prepoznavnost. Kako ste se spopadli s prvimi intervjuji?

To, da je bil tako odmeven projekt, je zasluženo delo predvsem spretnega producenta in pa seveda tudi v tujini znanega režiserja. Zame je bil celoten projekt ena lepa izkušnja. Mislim, da se taka odmevnost oziroma tak uspeh v tujini ne more kar posrečiti. Producent Daniel Hočevar in režiser Damjan Kozole sta bila zelo angažirana in sta poskrbela, da se je film Slovenka uvrstil na čim več festivalov in da ga je tako lahko videlo veliko ljudi. Imeli smo tudi distribucijo v Parizu. Bila sta mojstra pri tem, zame pa je bil to prvi film in sem sledila navodilom (smeh). Zame je bil totalen šok. Nisem bila vajena tolikšne pozornosti, še manj pa medijske. Spomnim se, da sem imela ogromno intervjujev in sem se zgubljala, govorila neumnosti … Zdelo se mi je, da mora igralec povedati nekaj pametnega. Vsaj ko sem gledala svoje kolege, se mi je zdelo, da zmeraj povejo nekaj strašno bistroumnega. Jaz pa ... Imela sem tremo … bolj kot sem želela biti pametna, slabše je bilo.

Zakaj tematika filma ravno študentska prostitucija?

Kozole se v svojih filmih zmeraj loteva aktualnih problematik oziroma z nekim problemom, ki je in ga res ne bi smeli prezreti. V Salamonovem oglasniku, mlada dekleta, študentke, strani in strani oglasov. Tema si zasluži svoj čas na filmu in zasluži si tudi svoj razmislek. Film Slovenka ni dokumentarec in tudi ne televizijska reportaža. Slovenka je umetniški izdelek, katerega dolžnost je, da zraven informacije na gledalcu pusti tudi neki globlji vtis. Če filmu to uspeva ali ne, je pa vprašanje. Najbrž odvisno, koga vprašate.

Na letošnjem 19.  festivalu slovenskega filma smo vas lahko videli v filmu Pod gladino, režiserja Klemena Dvornika. Kako se je bilo vrniti v filmske vode?

Do filma Pod gladino sem bila do filma zelo zelo ''zadržana''. V gledališču sem vsak dan, ves čas se ukvarjam s tem, raziskujem sebe. Naša akademija je predvsem akademija gledališke igre in ne toliko filmske. Čeprav sama menim, da igra je igra. V teatru sem se vedno počutila bolj domače. S filmom sem pa prihajala v stik enkrat na leto ali pa na dve leti. Vsakič se mi je zdelo, kot da sem prvič pred kamero. Govorila sem si, zdaj pa bi morala že nekaj znati, pa še vedno delam iste napake pa raznorazna razočaranja sem čutila v sebi. Potem sem se soočala z različnimi dvomi, da jaz pa mogoče tega ne znam. Gledala sem kolege, da se mogoče boljše znajdejo in da jaz mogoče nisem zato. In nisem se najboljše znašla. In sem že razmišljala, da se bom, če me sploh bo še kdaj kakšen filmski režiser povabil k sodelovanju, preprosto dobronamerno odsvetovala. No, potem pa pride povabilo na avdicijo za nov film Klemena Dvornika. Seveda sem šla, igralec namreč ni vedno tako zelo trd v svojih odločitvah. In hvalabogu. Zdaj sem del ene lepe filmske zgodbe, predvsem je pa zame to nujna izkušnja. Ne vem, enostavno drugače gledam na ustvarjanje filma.

Kako ste zadovoljni z izdelkom?

Ko smo posneli, sem si želela, da bi film dobro izpadel. Zato ker potem bi bil to neki dokaz, da če dobro delaš, če se ujameš, če gre dobro, tudi dobro narediš. To je zelo dragoceno spoznanje. Ni pravilo in nanj se v tem smislu ni za zanašati. Ampak je dobro, da ga imaš. In da odgovorim na vprašanje, več kot zadovoljna sem z izdelkom.

Kje in kdaj ste ga snemali?

Mislim, da smo snemanje začeli lani nekje na začetku novembra in do božiča. Imeli smo nekaj sreče, da je bila bolj mila zima. Čez dan toplo, noči pa tudi niso bile najbolj hladne. Veliko je bilo tudi časovnega usklajevanja. Nika Rozman (op. a., Ninina soigralka v filmu) ima redno službo v Mariboru in je takrat delala še koprodukcijo z Zagrebom. Tudi sama sem bila takrat veliko naokrog, gostovanje z Dramo v Koreji in seveda še snemanje Usodnega vina in vse to. Ne vem, kdaj smo ga posneli, ampak se mi zdi, da smo ga posneli dobro. Ocenjujem res, da je to film, s katerim bi bil slovenski gledalec zadovoljen. Žanrsko se mi zdi, da je točen, produkcijsko je ambiciozen in odigran je dobro. Se pravi delo zelo zelo spretnega, talentiranega in sposobnega režiserja. Res mislim, da bi bil slovenski gledalec zadovoljen.

Prvič ste sodelovali s Klemnom Dvornikom. Kako je bilo delati z njim?

Klemen je res super. Načitan, razgledan, talentiran ... najboljše je to, da je profesor, in se mi zdi, da tako dela še večje koristi slovenski filmski zgodbi. Res ga zelo zelo spoštujem. Sva prijatelja, kolega, ampak potem ko sem prišla na avdicijo, je bil Klemen naenkrat režiser, jaz pa igralka. Normalno, da sem takoj dobila tremo. Naenkrat sem postala spet neumna (smeh). Naenkrat mi je bilo vse čudno. Klemen mi je rekel: ''Daj, greva to malo prebrat in pogledat besedilo.'' Potem me je pa producent poklical, če bi to posneli. Prepričana sem bila, da me kličejo za vlogo Rebeke, se pravi za Nikino vlogo. Ker po navadi dobivam te, neke zadržane. Ko sem dobila vlogo Jane, se spomnim, da sem rekla Klemnu: ''Oprosti, ampak jaz ne vem, če znam to igrati. Jaz ti lahko zdajle naštejem pet igralk, ki bi bile bolj primerne za to vlogo.'' In mi je odvrnil: ''No, mogoče pa je to vloga zate, za tvojo osebnostno rast. Mogoče te pa film želi videti drugače kot do zdaj.'' Ko sem videla končni izdelek, sem mu tako hvaležna za to. Sama ne bi nikoli imela poguma, ampak on mi je ves čas dajal občutek, da zmorem in da bo že. Neprecenljivo.

Lani ste dobili vlogo odvetnice Daše v seriji Usodno vino. Kako bi opisali to izkušnjo?

Pa izkušnja je fenomenalna. Proces ustvarjanja in snemanja je drugačen. Predvsem je to ena neustavljiva 'mašinerija'. Časa za pripravo, ki smo ga sicer vajeni, tukaj ni. In zato je, kar se igranja tiče, preveč odvisno od dnevne forme. Zato sekvence v zgodbi čisto igralsko malo nihajo. Jaz za zdaj še ne znam skriti, da je ura 5 zjutraj ali da sem že dvanajst ur v studiu. Ampak se učim. Vsako znanje je koristno. Predvsem je pri naporih tega snemanja zelo dragoceno, da ustvarjaš z dobro in predvsem razumevajočo ekipo. In na tej točki bi se rada zahvalila celotni ekipi Usodnega vina, brez tega bi bilo delo nevzdržno oziroma preprosto nemogoče.

Kaj pa medijska prepoznavnost?

Intervjuji so meni super, če je tema pogovora moje delo. Vprašanja: Kaj bi vzela na samotni otok, kakšni moški so mi všeč, moj najljubši seksualni položaj … takšne stvari so mi pa nezanimive, nepomembne in nasploh odveč. Kar je pri meni zanimivega, je moje delo. V Sloveniji se mi zdi še mogoče, da si opažen oz. spremljan, kolikor to tudi tebi samemu ustreza. Meni ne, zato tudi moje vsebine ne polnijo rumenega tiska. Naj tako tudi ostane. Treba se je zavedati, da samo zato, ker nastopaš v neki seriji, nisi last širše javnosti. Zaradi tega gledalec ni upravičen do vpogleda v tvojo zasebnost.

Vam je bilo kdaj žal, da ste izbrali to poklicno pot?

Ne. V resnici ne. Pridejo mogoče malo težji trenutki, ampak so ti trenutki še zmeraj lažji v primerjavi z nezadovoljstvom, ki bi ga mogoče čutila pri opravljanju katerega drugega poklica. Lepota je tudi vztrajanje pri odločitvi.

Nino lahko v vlogi odvetnice Daše spremljate v seriji Usodno vino, ki je na sporedu na POP TV od ponedeljka do petka ob 20. uri. Zamujene dele serije si lahko kadar koli pogledate na VOYO. Tam pa si lahko ogledate tudi slovenski film Idila, v katerem Nina nastopa v glavni vlogi.