Nina in Aljaž: usodna zakonca, ločenca, v resnici pa prijatelja

Nina Ivanišin in Aljaž Jovanović sta se spoznala že na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani. Najprej je v SNG Dramo Ljubljana prišel Aljaž, Nina pa mu je sledila. Ste vedeli, da sta oba letošnjo gledališko sezono začela s prvima dvema premierama? Aljaž, ki je od Nine eno leto starejši, je igral na prvi premieri v Mali drami v predstavi Utopija, Nina pa na prvi premieri na Velikem odru v predstavi Zaljubljenca.

Usoda je želela, da bosta skupaj sklenila gledališko sezono. Uspešna igralca se zadnje dni pripravljata na zadnjo predstavo sezone, in sicer Biblija, prvi poskus v režiji Jerneja Lorencija. Z Lorencijem sta že večkrat sodelovala, med drugim v uspešnicah Ponorela lokomotiva (2012), Svatba (2013), in Iliada (2015).

V intervjuju sta nam zaupala, kako poteka delo z Lorencijem, od katerega se po mnogih skupnih projektih še vedno kaj novega naučita, kako vidita drug drugega in kaj jima je poleg prepoznavnosti dalo Usodno vino.

Kako bi opisala delo z Jernejem Lorencijem?

Nina: Z eno besedo: 'Super'. Pri Jerneju je super to, da je vedno prisotno eno spoštovanje med ustvarjalci. In ne rečem, da tega drugi režiserji nimajo, sploh ne. Ne gre za preizkušanje moje sposobnosti, talenta ali ne vem česa, ampak enostavno sodelovanje, kje se midva oziroma vsi igralci skupaj srečamo glede na material, ki ga delamo. Odkar sva prvič sodelovala skupaj, pri njem opažam, da zna naredi eno zelo dragoceno kreativno območje, kjer delujem tako, kot da sem se sama dokopala do nekih spoznanj. Dopušča mi neko svobodo, ampak hkrati je on ves čas za mano, ob meni bedi, če bi skrenila, če bi se karkoli znotraj ustvarjalnega procesa zafrustrirala, se v neki slep rokav zagnala, je tam on, ki me z eno tako zelo občutljivo roko potegne ven, spelje drugam in mi da občutek, da njegove predstave znam igrati.

Aljaž: Z Jernejem se zdaj že res poznamo. V bistvu je vsaka predstava zelo različna od druge in ta je spet zelo drugačna od Iliade in Ponorele lokomotive ali od Svatbe. Svatba je bila tudi ena velika stvar, ampak ne gre za to, da bi poznal proces dela in bi potem rekel: 'Aha, tako in tako delamo.' Gre za to, da imamo možnosti, da nimamo nekega sramu drug pred drugim in da smo nekako odprti drug do drugega.

Ker je to zadnja predstava letošnje gledališke sezone, ali je za igralca večji pritisk, obremenjenost?

Nina: Vsaka predstava je pomembna. Ni razlike med predstavo, ki je prva v sezoni, in tisto, ki je zadnja. Sam si ustvariš pritisk zaradi odgovornosti do dela. In ko vidiš, da nekaj uspe, si želiš, da bi publika to videla. Zdi se mi, da je Jernejeva lastnost, da zelo razbremenjuje ekipo glede pritiska. To se zelo dobro spomnim pri Iliadi, ki je bila vseeno v takem malo večjem kontekstu in bi lahko igralec imel malo občutka, da mora zdaj pa opravičiti to, da je noter. To je v njegovi naravi in ne gre za to, da bi nas lažno miril. Z zavedanjem, da so to mogoče zahtevne naloge, ampak nekako s svojo energijo vpliva na ekipo, da ni nobenega blaznenja, nobene panike, da se dela usmerjeno, koncentrirano …

Aljaž: Ne, ni večjega pritiska, ker je zadnja. Pritisk si lahko postaviš samo ti sam.

Biblija – knjiga, ki v današnjem času združuje ali deli ljudi?
 
Nina: Knjiga kot sama ne deli, ampak človekov razum, interpretacija.

Aljaž: Biblija ne deli ljudi, ampak recimo Cerkev, ampak nočem zdaj biti političen. Pač tako je. Tudi Cerkev si je Biblijo prisvojila, jo vzela za svojo. Ampak ni njena. Čim si nekdo nekaj prisvoji, to že začne deliti. Tudi pri Bibliji je tako. Lahko si jo predstavljaš in bereš na milijon načinov recimo. Odvisno je, kdo jo bere, kaj hoče in kaj ti da.

Nina: In vsak material se da zlorabiti. To je pa res.

Kakšno je bilo vajino gledališko leto?

Aljaž: Vesel sem, da se je sezona začela z Utopijo in končala z Biblijo, prvi poskus. Zato ker sta to dve predstavi, ki nista nič kaj pretenciozni. Ničesar preveč nočeta od nikogar, čeprav sta si blazno različni, ampak obe pritiskata na druge načine in sta pritiskali na neko mojo intimo, na neki odnos ali do sebe ali prav do sočloveka, tudi do ženske. Tako da v bistvu ne gre za neke velike, velikopotezne zadeve. Recimo, da je bilo leto večje intime. Lepo mi je, ko pride do neke preprostosti, čistosti, intimnosti, raziskovanja odnosov. Takšno je bilo to leto.

Nina: Sezono si bom zapomnila ravno zato, ker sem imela to lepo izkušnjo, v bistvu, da sem eno predstavo velikokrat igrala. To je bila seveda Antigona, ki je bila recimo malo bolj namenjena dijakom. Veliko je bilo dopoldanskih predstav in so bile tako lepo sprejete in tudi nam blagodejne. Ta izkušnja je bila res nepozabna. Ta stik z mladim občinstvom, kako so naklonjeni, kako sprejmejo, kako smo mi uživali … Drugače pa sem bila letošnje leto obkrožena predvsem z liki in njihovimi lastnimi eksistencami. V predstavi Zaljubljenca z lastno bolečino, lastnim problemom, likom, ki je bil vase usmerjen, pri Antigoni je bilo vse jaz, jaz, jaz. Zdaj pa se zdi, da Biblija prav lepo vse umiri. Upam, da bomo skupaj s kolegi ustvarili še eno lepo gledališko zgodbo.

Kako vidita drug drugega?

Aljaž: Iskreno povedano, Nino zelo občudujem. Občudujem to notranjo moč, ki jo ima. Neke globine, ki jih ima, in preprostost. Se mi zdi, da vedno, kadar z njo igram (to se vidi tudi recimo v Usodnem vinu, pa je čisto nekaj drugega), se takoj vzpostavi stik. In to ni pri vsakem igralcu tako. Pri Nini pa je. Nina je izjemna igralka, tako da če je še niste videli, jo pridite pogledat. In to res povem iskreno, ne da bi ji pihal na dušo (nasmeh).

Nina: Moja prva predstava v Drami z Aljažem je bila ravno predstava Ponudba in povpraševanje leta 2010, kjer sva igrala neki mlad zaljubljen par. Takrat mi je bilo z njim super sodelovati. Neko obdobje sva bila kar skupaj v predstavah, potem je bilo neko obdobje, ko nisva toliko delala skupaj. Ko sva se po nekem času spet srečala ali ko sem ga videla v kakšni predstavi, ko nisem bila zraven pri procesu nastanja, se mi zdi, da sem bila takrat lahko še bolj pozorna na njegovo igro. To je res izjemen igralec. V zasebnosti sva prijatelja in dosti dostopna drug drugemu, ampak je drugače, ko ga potem vidim v eni vlogi … Lepo je videti, kako tvoj prijatelj/kolega napreduje in kako vidi teater. Mogoče sva si malo tudi različna. Aljaž precej intuitivno pristopa do stvari, zelo točne ima prve nagibe v materialu … Vedno rajši se srečujem z njim, ker sva si po vzgibu fajn, zdi se mi, da sva kompatibilna na odru, ker noben od naju ni ravno – mora biti tako in tako na istočnice, poglej me takrat, dvigni roko – na odru si zaupava. V predstavi Kralj na Betajnovi sva imela en prizor kot nesrečna zaročenca, ki ni bil nikoli dorečen in sva ga vsakič znova poskušala narediti malo drugače. Z Aljažem mi je super delati in bi še kdaj. Čim več.

Lahko rečeta, da sta prijatelja zasebno?

Nina: Ja, ja. Najino prijateljstvo mi je dragoceno.

Aljaž: Ja, meni tudi. Zaupava si.

Kaj je za vaju čar igre?

Nina: Na novo ustvarjanje na predstavi, ki je že dorečena, ki je že zrežirana, to je vedno domenjeno. Ampak znotraj tega pa ostajajo neka odstopanja, pa to govorimo o milimetrih, ki postanejo svetlobna leta, kaj lahko ti na primer danes zvečer, ko bomo igrali, čeprav vse vemo, kako se bo predstava začela in kako končala, kaj se lahko znotraj vsega zgodi. Vsakič na novo narediti to zgodbo.

Aljaž: Meni je čar igre to, da lahko kot igralec gledalcu nekaj daš, da lahko on začuti sebe skozi tebe. Ne da se zapiraš pred svetom, ampak da se odpiraš in da lahko nekdo skozi to tvojo odprtost mogoče kaj vidi. To je čar igre.

Kako bi opisala sodelovanje v seriji Usodno vino?

Aljaž: Kot nekaj pozitivnega, dobil sem veliko izkušenj pred kamero, veliko tudi enega fokusa dela, na primer snemati ob petih zjutraj. Še posebej bi rad pohvalil celotno ekipo od snemalcev, tehnike, režiserjev, kostumografov do maske … Res fenomenalna ekipa.

Nina: Naša televizijska in filmska produkcija je skromna. Z enimi kolegi se srečuješ ves čas, ker si pač z njimi v teatru, z enimi pa se nikoli ne srečaš. Recimo, če lahko rečemo plus Usodnega vina je zagotovo to, da sem lahko igrala na primer z Judito Zidar, s Tejo Glažar. Zelo sem vesela, da sem prišla v stik tudi s tehničnim osebjem in se pridružujem Aljaževim besedam, saj je celotna ekipa odlična.