FOTO: Najstniki igralki povrnili vero v življenje

Z odzivi na predstavo Želim si … o štirih prijateljih iz plesne šole, ki imajo vsak svoje želje, so bili zelo zadovoljni tudi njeni ustvarjalci. "Zdi se mi, da smo bili dovolj iskreni. Iskrenost vedno naleti na pozitiven odziv," nam je povedala Nina Ivanišin, ki igra Gajo. Toliko smeha pa niso pričakovali - kvečjemu so se bali, da bo predstava zaradi izhodišča Želim si, da bi se zgodilo drugače, preveč žalobna. A so po odzivu občinstva - tokrat so prvič igrali pred njim – ugotovili, da so vendarle tudi svetli trenutki.

Predstava je bila zelo všeč tudi Maruši Škrjanc Lapajne, eni izmed devetih izbranih avtorjev besedila, ki so se prijavili na Dramin natečaj Želim si, da bi se zgodilo drugače. "Drame so bile dosti različne. Verjetno je bilo to precej težko dati skupaj, a jim je zelo dobro uspelo," pravi Maruša. Učenka 7. razreda osnovne šole Brinje Grosuplje je prispevala zgodbo o razkolu v plesni šoli, ki je učence postavila pred težko dilemo ali ostati v prvotni ali pa slediti učitelju v novo odprto šolo. Za sodelovanje na natečaju se je odločila, ker se ji je to zdelo zanimivo. Zgodba je sicer avtobiografska. "Pred kratkim se mi je zgodil ta dogodek v plesni šoli in sem si rekla: 'No, če pa to ni dramatično, potem pa tudi ne vem, kaj je'," nam je povedala Maruša, ki se je odločila, da ostane v prvotni plesni šoli. Da bodo izbrali njeno delo, sicer ni pričakovala, saj ga je napisala v zadnjih dveh urah pred rokom oddaje, ostali pa so ga pripravljali in pisali vse poletje. Bila je tudi med najmlajšimi. "Izvedela sem, da je bilo zelo veliko prijav. Med njimi je bila tudi moja prijateljica, ki hodi v 9. razred. Imela je zelo dobro besedilo, pa ni bila izbrana. Tako, da sem bila prepričana, da tudi jaz ne bom. Že tako je bila zelo majhna možnost, da bom. Potem pa sem dobila elektronsko sporočilo. Zelo sem se ga razveselila," nam je povedala Maruša. Zanjo je bil to prvi stik z gledališčem. Ne pa tudi z nastopi, saj je imela teh s plesno šolo že precej. Na natečaj se bo še prijavila. Trenutno sicer ne piše ničesar. "Napisala sem zgodbico, dve, a nič posebnega. To je bolj za hobi. Na prvem mestu je ples," nam je dejala Maruša.

Ustvarjalci so predstavo pripravljali dva meseca, na dveh vajah pa so bili prisotni tudi avtorji besedil. Maruša je ekipo zelo pohvalila. "Bila je dobra energija. Vsi so bili tudi zelo prijazni," nam je zaupala Maruša. V pripravah je uživala tudi Nina. "Bilo je drugače, a osvežujoče. Super. Zdi se mi, da sem od projekta več dobila jaz kot on od mene. Včeraj na novinarski konferenci smo se pogovarjali o tem, za koga je to večja stvar – ali za mlade avtorje, da se jim teksti uprizarjajo v Drami ali za Dramo, da ima toliko svežega materiala in absolutno se strinjam s kolegi, ki pravimo, da je to za nas plus. Ena lepa stvar, da imamo mlade, ki jih zanima gledališče in delo v gledališču. To je za nas velika čast – gotovo večja. Zelo sem hvaležna režiserju Jušu A. Zidarju, da me je povabil pa tudi dramaturginji Evi Kraševec. Res je bilo super. Pa sodelovati z mladimi avtorji, s katerimi smo ves čas delali skupaj. Dali so nam tudi korekcije. Res ena lepa izkušnja, ki mi vrača vero v življenje, v današnje odraščajoče, v gledališče, v vse. Super mi je," nam je povedala Nina. Največji izziv pri pripravljanju predstave ji je bil, kako svoja leta in izkušnje na odru uporabiti v prid izrazu nekega mladostnika, nekega mladoletnika - da ni prevelike razlike v smislu neverjetnosti. "Stara sem 30 let, igram pa 14-letnico," nam je povedala Nina.

Sta se pa tako Nina kot Juš ob pripravljanju predstave spomnila svojih najstniških let. "Za neke stvari se ti včasih zdi, kot da je svet zdaj popolnoma drugačen, da je bilo takrat nekaj drugega, potem pa ugotoviš, da se v bistvu stvari nikoli tako zelo ne spremenijo. Zdaj je mogoče malo več tehnologije, kot je je bilo v mojih časih, sicer pa so dosti isti problemi," nam je dejala igralka. Tudi Juš meni, da bistvenih razlik ni. "Mislim, da v nekem občutenju sveta ni nobenih razlik, da se človek od trenutka, ko zna govoriti, ko se zna zavedati sveta, ukvarja z istimi intimnimi občutki in z istimi strahovi," meni Juš.

In kaj je tisto, kar si vprašani želijo, da bi se zgodilo drugače? "Uf, marsikaj si želim, da bi bilo drugače. Sploh, kar se tiče kulturne politike, gledališča in pozicije gledališča v Sloveniji. Ves čas imam občutek, da v bistvu nimam vpliva na to, da ne morem čisto nič narediti, pa ne vem, če je to res. Mladi avtorji me v tem smislu učijo, da zakaj bi obupala, zakaj bi sprejela stvari, če pa je odgovornost na nas, da si omogočimo boljše pogoje," nam je dejala Nina. Juš si želi, da bi se znali ljudje odzivati drug na drugega mimo barier in neke lastne samoobrambe. Da bi se znali poslušati, da bi se znali razumeti in ne odreagirati nastrojeno drug do drugega. Maruša pa si želi, da ne bi prišlo do razkola v plesni šoli.