MGL v novo sezono z noviteto

Nastanek vsebinsko neverjetno bogate, v vseh smereh razplastene in očarljivo duhovite gledališke igre Sedem kuharic, štirje soldati in tri Sofije so navdihnile usode treh izjemnih žensk, ki so v zgodovini človeštva pustile pomemben pečat. Nemka Sophia Magdalena Scholl, Rusinja Sofija Lvovna Perovskajeva in Francozinja Marie-Sophie Germain so živele v različnih stoletjih in državah, vendar so imele sorodno usodo in isto lastno ime. Bile so neuklonljive aktivistke in intelektualke, ki so se vse življenje borile zoper nasilje, neznanje in neenakopravnost vseh vrst ter za svoja prepričanja plačale visoko in okrutno ceno (Schollovo in Perovskajevo so obsodili na smrt).

Lucidne dramske parafraze teh zgodovinskih posameznic so v dramskem besedilu Simone Semenič ujete med pripovedovanja, klepetanja, prepiranja, komentiranja, zgražanja, občudovanja, negodovanja, sanjarjenja … sedmih kuharic, ki pripravljajo hrano za vojake na fronti, in štirih soldatov, ki so zadolženi za eksekucijo vseh treh upornih Sofij. Avtorica v besedilu obsodi vojno, konformizem in birokracijo, obenem pa analizira položaj ženske znotraj (patriarhalne) družbe. Kot so v obrazložitvi Grumove nagrade zapisali člani žirije, je dramsko besedilo Sedem kuharic, štirje soldati in tri Sofije pronicljiva drama, ki domala že presega dramsko formo in se spogleduje z narativnostjo. Besedilo nima didaskalij, temveč so te vpete v dramski dialog, ki ga zaznamuje izrazita zvočna podoba. Kljub vsebinski kompleksnosti je igra napisana lahkotno, virtuozno duhovito in tekoče ter predstavlja pravi uprizoritveni izziv.

Simona je delo napisala po naročilu ravnateljice in umetniške vodje Mestnega gledališča ljubljanskega Barbare Hieng Samobor. "Želela je, da bi se ukvarjala s Sophio Magdaleno Scholl. Potem je počasi prišlo do teh kuharic. Preden so postale kuharice, so bile opravljivke. Hotela sem imeti tri Sofije. Najprej sem imela Sophio Scholl, potem sem naletela na Sofijo Lvovno Perovskajevo. Obe sta bili revolucionarki, politično aktivni. Tretje Sofije pa nisem imela in sem se kar malo 'matrala', da sem jo dobila. Potem sem v Google vtipkala številko 743 in mi je vrgel ven, da je to število Marie-Sophie Germain in tako sem jo šele spoznala. Prej sploh nisem vedela, da obstaja. Kljub temu, da ni nekega revolucionarnega konteksta v političnem smislu, je še vedno revolucionarka kot osebnost in sem jo zato kot zadnjo Sofijo vključila v tekst," nam je nastanek besedila opisala Simona, ki je imela isti večer tudi premiero predstave Andreja Skubica Hura, Nosferatu! v Novi Gorici, ki jo je režirala, a se je udeležila ljubljanske, saj je bila svetovna premiera že prej v Romuniji.

Simona se je sicer ob gledanju svojega dela v MGL zelo zabavala. "Malo sem se morala zadrževati, da se ne bi smejala nekim svojim lastnim domislicam. Zanimivo je opazovati interpretacijo svojega lastnega besedila. Jaz uživam v tem. Meni je to fino," nam je povedala Simona. Z odzivi občinstva je bila zadovoljna, saj pred predstavo ni imela nobenih pričakovanj. "Danes sem prvič videla predstavo in nisem vedela, na kakšen način je uprizorjeno, zrežirano. Tako, da mislim, da sem lahko zadovoljna z odzivi, kakšni koli so že bili," nam je povedala dramatičarka. Simona tudi sicer ne želi hoditi na vaje ali si predstave ogledati prej, saj besedilo raje prepusti ustvarjalcem, da lahko oni realizirajo svojo lastno interpretacijo brez nekih njenih komentarjev. "Ko enkrat napišem tekst, je potem uprizoritev stvar interpreta, ne pa mene," pravi Simona. Avtorici teksta se sicer zdi uprizarjanje naših besedil tako za nastanek in razvoj posamičnega dramatika in slovenske dramatike nasploh ključnega pomena. Trenutno piše še en tekst za MGL. Predstavo bodo uprizorili konec te sezone, režiral pa jo bo Sebastijan Horvat.

Besedilo je na oder postavil Diego de Brea, ki je tudi scenograf in oblikovalec svetlobe te uprizoritve. Dramaturginja je bila Eva Mahkovic, kostumografijo je zasnovala Belinda Radulović, avtor glasbene opreme je Silvo Zupančič, za jezik je skrbela Barbara Rogelj, svetlobo pa je sooblikoval Boštjan Kos.

V predstavi igrajo Ajda Smrekar, Karin Komljanec, Bernarda Oman, Tina Potočnik, Mirjam Korbar Žlajpah, Tanja Dimitrievska, Stannia Boninsegna, Jaka Lah, Jožef Ropoša, Lotos Vincenc Šparovec, Milan Štefe, Anita Gregorec (AGRFT), Eva Jesenovec (AGRFT) in Jette Ostan Vejrup.

Jožef Ropoša, ki v predstavi igra soldata številka II. nam je razkril, da je bilo predstavo zelo naporno delati. "Slovenska noviteta je zmeraj nekaj izjemnega. To je tako, kot da bi delal muzikal ali pa komedijo. Komedija je pri nas popolnoma podcenjena. Ljudje sploh ne razumejo, da je treba za komedijo veliko več časa, da se ti 'štosi' primejo v ansamblu in da se jih naredi. Ravno tako to noviteto, ki je bila zelo enigmatična. To sem povedal tudi Simoni, ki pa je to zelo dobro sprejela. Težko se je bilo prebiti in če ne bi bilo te ingenioznosti predvsem režiserja in tudi drugih sodelavcev, vključno z našim ansamblom, ki se je zelo potrudil, nam ne bi uspelo. Besedilo je predvsem ženskemu spolu intelektualk na Slovenskem zelo zelo všeč. To vem. Preverjeno. Ko se bere, bralčeva imaginacija super deluje. Mi smo v predstavi skoraj 50 odstotkov teksta dali ven. Zato je tudi kratka predstava. Je pa tako zgoščena, toliko se dogaja, da smo morali vpeljati veliko novosti," nam je zaupal igralec. Jožefu se kljub napornemu delu zdi nujno uprizarjati naša dela, še posebno, ker naš narod ni tako zelo številčen. "A zaradi tega še ni treba, da smo 'cagavi', kar večinoma smo, češ: 'Joj, saj nas je tako malo ...'. Grozno! Zato pa morajo tisti, ki imajo smisel in talent, bolj delati. Slovenci pa zanjo samo porezati takšne - tako, kot so Cankarja in Prešerna. To je ta problematika in izdajstvo," nam je dejal igralec. Za razliko od slovenskega naroda na splošno, pa ima precej boljše mnenje o obiskovalcih MGL. "Naše premiersko občinstvo je krasno – gledališko nabrito, se pravi na nivoju in ne pride z že vnaprej odklonilnim pogledom. To je fantastično. Res imamo dobro gledališče. Nismo zaman drugo gledališče v Sloveniji. Vsi se trudimo. Imamo srečo. Dobro nam gre. Delamo veliko predstav. Smo gledališče, ki največ zasluži v Sloveniji." 

Predstavo si je ogledalo tudi nekaj znanih obrazov, med njimi klaviaturist skupine Siddharta Tomaž Okroglič Rous in igralka Judita Zidar.

Juditi pa je bila predstava zelo všeč. "Moram reči, da smo na nov slovenski tekst čakali z malo skepse, čeprav gre za priznano avtorico in dramatičarko. Niso razočarali – niti ekipa niti avtorica – tako, da sem predstavo spremljala z velikim veseljem in umetniško satisfakcijo," nam je povedala Judita, ki zelo podpira uprizarjanje slovenskih del. "Čim več domačih. Predvsem morajo biti avtorji stimulirani, da bodo pisali. Čim več bodo pisali, bolj bodo dela kvalitetna – in končno se bomo lahko narisali na svetovni zemljevid dramatike. To bi bilo super," nam je še dejala igralka.

Po prvi predstavi v sezoni so tudi tokrat, letos že 28., podelili Dnevnikovo nagrado najboljšemu gledališkemu ustvarjalcu ali ustvarjalki MGL v pretekli sezoni. Po mnenju komisije v sestavi Ingrid Mager (predsednica), Blaž Peršin in Rajko Bizjak si jo je zaslužil dramski igralec Jure Henigman, in sicer za tri izstopajoče igralske stvaritve: za interpretacijo Ahila v Homerjevi Iliadi, za prodajalca vode Vanga v Brechtovem Dobrem človeku iz Sečuana in za vlogo pripovedovalca Nicka Carrawaya v Fitzgeraldovem Velikem Gatsbyju. "Ko človek po treh mesecih pride v službo, pa najprej dobi nagrado, je to res najboljša služba," je v zahvalnem govoru povedal Jure, nam pa v zaodrju še: "Vesel sem. Zelo lep, mehek začetek nove sezone. Ne bi pa tega na ne vem kakšen zvon obešal." Jureta bomo lahko v bližnji prihodnosti znova gledali tudi na velikem platnu. S Hanno Slak bo namreč posnel celovečerni film z naslovom Rudar. Zelo se veseli tudi vnovičnega sodelovanja z Aleksandrom Popovskim, s katerim bo delal na dokaj svežem britanskem tekstu, nadaljevanju Macbetha. Se mu zdi pa zelo dobrodošlo in zelo pomembno tudi uprizarjanje slovenskih del. "Odlično se mi zdi, da se to dela in da so te stvari dobre in da se dobro naredijo. Seveda ne za vsako ceno. Današnji tekst se je izkazal za zelo svežega, inovativnega, zelo ostrega in sem bil prav vesel, da sem videl premiero. Vprašanje namreč, če bi prišel, če ne bi dobil te nagrade," nam je priznal igralec. V lanski sezoni pa sem bil navdušen nad Menjavo straže Nejca Gazvode. Tudi to se mi zdi en izjemen tekst, ne glede na to, da gre za mojega prijatelja.

Nagrado je dobil tudi lanski nagrajenec Primož Pirnat, saj mu je lani zaradi bolezni niso mogli izročiti, so pa to želeli storiti osebno.