'Ljudje se tako bojijo sprememb, da raje trpijo po starem'

Priznana igralka, šansonjerka, voditeljica in aktivistka Lara Jankovič, ki nas je med drugim kot Šantal navduševala v priljubljeni seriji Usodno vino, se te dni intenzivno pripravlja na svoj koncert Kako diši svoboda, kakšne barve je mir? v Klubu Cankarjevega doma. Vseeno si je vzela čas za pogovor o tem, da se iz zgodovine ničesar ne naučimo, da postajamo nezaščiteni sodobni sužnji, da se moramo zavedati svoje moči ter o ljubezni do življenja, ki je kljub vsemu krasno in vredno življenja.

1. Pravite, da veliko razmišljate o svobodi o miru, za koncert pa pripravljate ravno pesmi, ki so nastale v vojnih, povojnih okoliščinah. Ste se za to tematiko odločili, ker je bil takrat krik ljudi po svobodi najmočnejši? Kako ste jih izbrali in kako jih doživljate?

Vsekakor je bil takrat krik po svobodi in miru najmočnejši, zato so tudi te pesmi tako močne, zanosne, sugestivne, polne želja po lepšem jutri in ravno zato so se me tako dotaknile, da sem jih izbrala za prvi del svojega koncerta, saj nas močno opomnijo, kakšno neprecenljivo vrednost imata svoboda in mir. Drugi del koncerta pa

so povojne oz. v časih, ko so ponekod vojne še trajale, nekatere trajajo še danes ... pesmi kot odgovor umetnikov oziroma apel, naj se vse vojne končajo in naj se ljudje odločimo že vendar za mir in sožitje in da se boj za svobodo pravzaprav nikoli ne konča. Vzela sem pa pesmi celega sveta, ker hočem simbolično povedati, da se to dogaja povsod, ne le pri nas. Povsod se ljudje zavzemamo za isto in vidimo nesmisel vojn.

2. Kakšno vojno bijemo danes? Morda nestrpnosti?

Očitno se iz zgodovine čisto nič ne naučimo, saj se mi na žalost zdi, da se nam dogajajo 30. leta prejšnjega stoletja, ko tudi še ni bilo vojne, a se je ta že na neki način dogajala ... nestrpnost do drugačnih, porast fašizma, nacionalizma, kapitalizem širi svoja krila, delavec izgublja vse svoje pravice ... malce srhljiva podobnost, mar ne? Ljudje bi se morali tega bolj zavedati in tudi kaj ukreniti. Ker so nas kuhali počasi kot žabo, se premalo zavedamo, da smo v hudi diktaturi kapitala, kjer človek ni vreden nič, kjer je goljuf javno podprt, pošten človek pa kaznovan. Postajamo razdvojeni, ker to nekomu zelo paše, brezpravni, nezaščiteni sodobni sužnji, veliko je zaradi tega nestrpnosti in tudi umetno povzročenega strahu, kot bi si nekje nekdo želel vojne … bi bilo pa pravično, da naj se gredo vojskovat tisti, ki vojne netijo, in ne nedolžni.

3. In česa po vašem mnenju primanjkuje, da bi se pogled na svet spremenil?

Primanjkuje nam odločitev, kaj je tisto, kar nas osrečuje in napolnjuje in je vredno negovati v sebi. Je to ljubezen ali sovraštvo? Če izhajamo iz ljubezni, tudi odpuščamo in znamo biti nad nizkimi strastmi, ki bi nas utegnile zavesti. Predvsem pa nam manjka pravih vrednot, da ne rečem pravih krščanskih vrednot. Vera uči čudovite stvari, že to, da ne delaš drugim, kar ne želiš, da drugi delajo tebi, je zelo močna misel. Verjamem, da se nam stvari vrnejo kot bumerang. Zato si želim več vere in manj tradicionalnega obiskovanja cerkva. Več sočutja in zdrave pameti.

4. Kako diši svoboda? Ta odgovor bomo verjetno dobili na koncertu ... Pa je še upanje zanjo ali smo že prepozni?

Svoboda vsekakor diši po miru in mir je v barvah strpnosti, sožitja, povezovanja, solidarnosti, sočutja, ljubezni. To je edino, kar šteje, in to je moj odgovor na koncertu. Moj klic. Upanje umre zadnje, res pa je, da se moramo za to potruditi sami, vsak pri sebi se mora odločiti in potem lahko stopimo skupaj in premaknemo marsikaj. Nič nam ne bo podarjeno, tega se moramo zavedati. Zavedati se pa moramo tudi svoje moči in ne podlegati ustrahovanju. Saj ustrahuje tisti, ki se v resnici boji. Boji, kaj vse lahko dosežemo ljudje, če stopimo skupaj. Pa tu ne mislim krvavih revolucij, ampak samo miroljuben boj za svoje pravice in svobodo, a vendarle boj. Za zdaj čutim bolj apatijo, in to je ravno po godu zagovornikom kapitala.

5. Ste svobodna umetnica, a hkrati ptica pristriženih kril. Kako letite s to parezo?

6. Ste tudi ženska brez dlake na jeziku, vas to rešuje ali kaznuje na poti k svobodi?

Rešuje in kaznuje. Rešuje, ker imam veliko somišljenikov in ker me tudi to dela bolj svobodno. Ker pa si ne pustim čisto vzeti vse svoje svobode, tudi kazen sprejemam

kot potrditev, da ravnam prav. Sprejemam jo kot davek na svobodo, ki si jo jemljem, da sem brez dlake na jeziku, čeprav živimo v domnevno demokraciji, kjer imamo svobodo govora. A kot vidim, si nekateri lastijo to pravico, drugim pa jo odrekajo. Ta dvojna merila so še en razlog, da ne bom tiho. Predvsem pa govorim samo resnico, kar si večina misli in ne upa povedati, in to počnem spoštljivo, argumentirano in strpno v nasprotju s sovražnimi govori, ki smo jih deležni na najvišjih instancah! Zatorej naj prvi vrže kamen, ki je brez greha, in naj počisti najprej svoj prag.

7. V kaj ste vi zaljubljeni v življenju?

Zaljubljena sem v življenje samo! Saj če si dovoliš živeti v skladu s sabo in ne samo zadovoljevati pričakovanja drugih, če se naučiš ne pričakovati in krčevito živeti po planih, če ugotoviš, da se tvoja dobrota ne vrača nujno iz pričakovane smeri, ampak povsem od drugod, če sprejmeš tegobe kot del življenja, saj je, ko si na dnu, to samo štartna pozicija za pot navzgor, je to življenje krasno in vredno življenja! Verjemite, ni tako težko, samo dovoliti si moramo! Vse omejitve so samo v naših glavah. Ko to spoznate, bo življenje res vaše. Srečno!

Laro lahko 5. decembra ujamete v Cankarjevem domu, kjer bo poskrbela za intimen in hkrati energičen večer, poln čustev, saj bo skozi pesmi različnih narodov nagovarjala, kar je dobrega v njej in drugih.