Krstna uprizoritev dramatizacije Kafkovega romana Grad navdušila občinstvo

Roman Grad (1922, objavljen 1926) zavzema v Kafkovem po obsegu skromnem opusu še prav posebno mesto; s svojo večplastnostjo, prostodušno temačnostjo in vznemirljivo nedokončanostjo zgodbe o zemljemercu, ki pride v zasneženo vas pod gradom, je bil vse od nastanka vir identifikacije v najrazličnejših zgodovinskih situacijah, tako političnih kot metafizičnih.

Interpretacij pomena in podobe Gradu je več. Novejše interpretacije vidijo v vasi pod gradom preprosto življenje in v gradu umetnost, torej tisto, kar je Kafka hotel doseči – status umetnika. Velik razmislek odpira tudi scenografija. Režiser Janusz Kica je ob snovanju uprizoritve postavil tezo, da gradu kot stavbe sploh ni, zato na odru gradu ne vidimo. Vsi tisti, ki živijo v vasi, pa si želijo ustvariti grad, želijo si ustvariti instanco, ki bi bila nad njimi in brez katere je življenje morda brez smisla. Hrepenenje tako rekoč materializira idejo. Gre torej za kreacijo uma, ki potrebuje nekaj, s čimer bi upravičil svojo eksistenco oziroma našel smisel zanjo.

Avtor dramatizacije je Goran Ferčec, prevajalka Višnja Fičor, dramaturginja pa Mojca Kranjc. V glavni vlogi igra Branko Šturbej (K.), ob njem pa Matija Rozman (Krčmar in Krčmar 2), Branko Jordan (Schwarzer, sin grajskega oskrbnika; Galater; Glas iz slušalke; Občinski predstojnik; Momus, vaški tajnik; Erlanger, Klammov prvi tajnik), Saša Tabaković (Učitelj; Barnabas, sel), Petra Govc (Dekle pri Lasemannu; Gisa, učiteljica), Zvone Hribar (Strojar Lasemann; Barnabasov oče; Bürgel, Friedrichov tajnik), Katja Levstik (Gospa Lasemann; Barnabasova mati; Mizzi, predstojnikova tajnica), Gorazd Logar (Kočijaž), Nik Škrlec (Artur), Rok Kravanja (Jeremias), Vanja Plut (Pepi, sobarica/natakarica), Sabina Kogovšek (Pepina prijateljica; Hans Brunswick, učenec), Iva Babić (Amalia, Barnabasova sestra), Barbara Cerar (Olga, Barnabasova sestra), Polona Juh (Frieda) in Zvezdana Mlakar (Krčmarica). Scenografa sta Numen + Ivana Jonke, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, skladatelj Kyrre Kvam, lektor Arko, oblikovalec luči pa Aljaž Zaletel.

Ustvarjalci so s prikazanim navdušili občinstvo, med katerim je bilo precej znanih obrazov, saj jim je to ob koncu namenilo dolg aplavz.

"Jaz sem po poklicu igralka in vedno sočustvujem in sodelujem s svojim kolegi, ko so na odru. Mene vedno navdušuje precizno delo, profesionalno delo in mislim, da je Janusz Kica mojster, kar se tega tiče. Igralci ga imamo izjemno radi. Je pa to en izjemno težek tekst. Zdi se mi, da so nekateri igralci odlično opravili svojo nalogo, nekateri pa malo manj. Kolikor vidite, za scenografijo ni več kaj dosti denarja, zelo pa so mi bili všeč kostumi," nam je povedala igralka Polona Vetrih, na naše vprašanje, če je pričakovala toliko humorja, pa odvrnila: "Ja, seveda. Kafka je jud, jaz tudi in seveda ga razumem in ga pričakujem in ga tudi sama znam izvajati. Mi je pa všeč, da so ga mogoče celo Slovenci razumeli."

Tudi režiserju Ivici Buljanu je bila predstava zelo všeč. "To je eno veliko delo. Ta roman spada med vrhunce 20. stoletja. V neki fazi življenja sem ta roman intenzivno oboževal in ga bral. S predstavo sem se nekako vrnil v te lepe študentske dni. Predstava je narejena na inteligenten način. To je zahtevno gledališče, ki se ne trudi ugajati občinstvu, ampak od njega zahteva neki aktivni odnos. Mislim, da je to ansamblu odlično uspelo. Zame je to ena od najljubših predstav v tej sezoni," nam je povedal Ivica. Režiser si je od nje obetal tudi veliko humorja, saj Kico že zelo dolgo pozna. "On ima neki diskretni, fini humor, ki ni agresiven in na prvo žogo, tako da sem predpostavljal, da bo prisoten," nam je dejal režiser.

Igralka Polona Juh, ki igra Friedo, nam je povedala, da ob premieri rada sliši vse odzive. Navajena pa je slišati vse, tako pohvale kot kritike. "Danes so se zbrali poznavalci Kafke pa tudi nekateri, ki se niso soočali s to snovjo tako od blizu. Na premieri po navadi do tebe pridejo ljudje, ki jim je predstava všeč. Odzivi, ki so prišli do mene, so zelo pozitivni," nam je povedala igralka. Med predstavo pa se ji je zdelo, da je občinstvo s predstavo bolj dihalo v drugem delu. "V prvem delu so morda iskali ključ predstave. To se dostikrat zgodi. Ljudje ne vedo, ali se lahko kakšnim duhovitostim smejijo ali ne. Kafka je namreč zelo duhovit, čeprav se morda komu zdi, da je nekaj zelo težkega, zelo nerazumljivega. V resnici pa je zelo človeški in vsebinsko aktualen. Zdi se mi, da se lahko vse prenaša na današnji čas. V bistvu sploh ne bi smela reči aktualen, ker je tako zelo univerzalen," je prepričana Juhova. Igralka je sicer za potrebe predstave predvsem raziskovala Kafkov oziroma K.-jev odnos do žensk. "K. ni bil zmožen neke bližine. Zelo je bil dober v približevanju, prepoznavanju, hrepenenju, neki ljubezni na daljavo, virtualni, bi lahko temu rekli, ko se je ženski približal, pa je nekako splahnel, izpuhtel, nekako ni zmogel te bližine, ni zmogel nekega normalnega stanja, družine, ni zmogel tega prenesti. Pač, bil je poseben v tem," nam je razkrila igralka. Zelo pa je pohvalila delo z režiserjem. "Janusz Kica je režiser velike klase, je gospod, je izjemno profesionalen, spoštljiv, vzpostavlja takšne vrednote na vajah, kakršne bi si jaz osebno želela, da bi jih vzpostavljal vsak režiser. Ker tega manjka pri nas in zaradi tega si jaz želim, da takšni režiserji v nacionalnem gledališču čim večkrat delajo. Tega je enostavno premalo. Kot sami veste, je svet brez vrednot in ko srečaš takšnega človeka, si želiš še. Ker vzpostavlja ta kompas človečnosti, etike, talenta in neke transcendence, poduhovljenosti gledališču, poduhovljenosti človeku. On je moder gospod. Izjemno sem uživala z njim in upam, da jo bom imela še priložnost ponoviti," nam je povedala igralka. Do zdaj je z njim poleg Gradu delala še Proces, želi pa si, da bi tudi Ameriko.

Janusz Kica si premiere ni ogledal, niti ni o njej z nikomer govoril. Je pa med samo predstavo občasno slišal dobre reakcije občinstva, kar se mu je zdelo zelo dobro. "Čeprav predstava bazira na prozi Franza Kafke, je v njej veliko duhovitosti. Ima neko humano vedrost. Obožujem inteligentno občinstvo, ki je to dojelo in ki je zelo dobro spremljalo igralce ter jim vračalo zelo dobro energijo. Mislim, da je predstava našla svojo pot do občinstva," nam je po premieri zaupal režiser, pohvalil pa je tudi ansambel SNG Drama. "Ansambel je sijajen. Predvsem je treba povedati, da gre za ansambel, se pravi za ljudi, ki se dobro razumejo med sabo in se med seboj spoštujejo. Večino teh igralcev poznam in to na neki način seveda olajša delo. Z njimi je bilo sijajno delati. Zdržali so veliko pritiskov. Veliko smo delali, saj je material relativno težek. Zelo so inteligentni in intuitivni. Veliko stvari razumejo. Sijajni so. Mislim, da je to fantastična igralska predstava," nam je povedal Kica, o delu z Brankom pa nam je dejal: "Če primerjam delo na Gradu z delom na prejšnjih dveh Kafkovih predstavah, je to povsem druga zgodba. Zdaj sva zreli osebi, prekoračila sva 50 let in malo drugače gledava na svet. Morda ima vse to, kar vidimo v tej predstavi, tudi malo grenkobe in morda še malo več humorja, kot denimo zadnjikrat v Procesu. To so same prednosti, saj poznamo material in težo tega materiala," nam je zaupal režiser, ki ima zelo rad Kafko. "Trenutno imam obdobje, ko ga ne berem tako rad, zelo rad pa sem ga bral v mladosti in v 90-ih letih prejšnjega stoletja. Zdaj pa me bolj zanima njegovo življenje, on sam kot človek. Njegova pisma, njegov dnevnik. Rad ga imam. Poseben človek je. V nekih stvareh mi je zelo blizu. Zelo je zakompliciran v glavi, obenem pa poln humorja in neke svetlosti. Ko ljudje zaslišijo Kafka, takoj mislijo, da mora iti za nekaj mračnega, kar pa ni res. On je strašno inteligenten, ironičen in poln humorja. Pravzaprav genij. Če bi lahko živel v njegovem času, bi zagotovo želel, da bi bil moj prijatelj," nam je povedal Kica, ki ga zdaj v nemškem gledališču čaka Shakespeare, v dunajskem gledališču pa Hauptmann. "To so dramski teksti, ki jih je potrebno samo malo skrajšati, ni jih potrebno adaptirati ali si česa izmišljevati oziroma česa graditi, potrebno je samo dobro narediti," nam je povedal režiser. Kica ima sicer tudi zelo rad adaptacije romanov, saj ima pri tem veliko svobode, čeprav poskuša avtorju vedno biti zvest. Najbolj od vsega pa Kico zanima igralec – material, na katerem se sreča z igralcem pa mu ni toliko pomemben.