Kri, razbolena telesa in prijateljska podpora

Obema je bila predstava zelo všeč. Nejc si sicer ogleda vse predstave v glavnih slovenskih teatrih. "Predstava mi je bila všeč. Predvsem se mi je zdela zelo intenzivna, vizualno dodelana celota, ki pa uspe učinkovati na precej mestih, tudi na doživljanje gledalca," nam je dejal Nejc. Inji se je predstava zdela super. "Še vedno sem pod njenimi vtisi. Vizualno, zvok, vse te je nekako poneslo v drug svet. Klemen in Aljaž – pa tudi vsi ostali - so bili fanomenalni. Prav ponosna in navdušena sem," nam je dejala Inja. Član skupine Siddharta Tomaž Okroglič Rous pa je Utopii na lestvici od ena do deset podelil oceno deset. "Moram še zbrati vse vtise, a moram reči, da sem kar 'paf'. Nad vsem sem čisto navdušen, tudi nad glasbo, pa nad kostumi, masko, performansom, igro, menjavo prostorov. Adijo, pamet! Meni je ta pristop zelo blizu. Navdušen sem," nam je dejal Tomaž.

Z odzivi na predstavo, za katero so sicer imeli samo mesec dni časa (predviden je bil namreč projekt Veliki brat, ki pa so ga nato odpovedali in namesto njega izvedli Utopio), so bili zelo zadovoljni tudi ustvarjalci.

"Vesel sem, da smo pri večini ljudi sprožili eno ekstazo in mislim, da je to ključna stvar, ki jo ta predstava želi sprožiti v ljudeh," nam je povedal režiser Jan Krmelj in dodal: "To ni tipična predstava, a vedno sem računal na to, da, če je predstava dovolj intenzivna in če udari na prave arhetipe, potem mora priti do odziva. Če ne, potem je res nekaj narobe s človekom," je prepričan Jan. Predstavo so sicer tokrat prvič igrali pred javnostjo.

Klemen, ki v predstavi igra Izaka, odzivov občinstva še ni dobil, kar pripisuje sami predstavi. "Vsak dan izvemo veliko novic o tem, kakšne grozne stvari se dogajajo na svetu. Mediji to še bolj propagirajo. A v bistvu nas to ne prizadene. Ne dotakne se nas, se mi zdi. Ta predstava pa od gledalca ne zahteva racionalno, logično povezavo zgodbe, ampak bolj vtis in da se prepusti atmosferi. Tako, da se mi zdi, da si potem tudi pod vtisom dlje, ker ne moreš racionalno točke povezati," nam je dejal Klemen. Zelo pa je bil vesel tudi Inje in Nejca. "Oba sem povabil in sta mi rekla, da že imata karte. Zelo lepo je, da te pridejo podpret na premiero, da je malo spodbude. Ker konec koncev umetnost ni tekmovanje, čeprav ga radi – kot vsako stvar v življenju – spreminjamo v to. A upam, da bodo naše generacije bolj začele gledati na to, kdo je za stvar in kdo v bistvu 'glumi'," nam je dejal igralec.

Aljaž nam je razkril, da je med predstavo zelo čutil gledalce. "Neverjetno je, kako se čuti ljudi - kdaj se umaknejo, kdaj so s tabo," nam je dejal igralec. Po predstavi pa je dobil mešane odzive, kar pa je tudi pričakoval. "Ta predstava je zelo posebna, umetniška, specifična in intimna in bo vsakemu dala nekaj drugega. Mogoče komu tudi nič ne bo dala. Nekomu pa mogoče veliko. Mogoče je kdo, ki danes ni ploskal, pa se bo naslednji dan nekaj spomnil iz te predstave, ker mu je nekaj pustila, to pa je tudi smisel te predstave," nam je dejal Aljaž. Zelo je bil vesel tudi, da sta ga prišla podpret Inja in Nejc. Inji je Aljaž celo uredil karto. "Lepo se mi zdi, da sta prišla. Nejc ima sicer zelo prefinjen okus in zelo hitro za kaj reče, da ni dobro, kar pri njem zelo cenim. On pride pogledat vse moje predstave. Vsakič imava po tem pogovor. Je zelo analitičen v tem. Vesel sem, da mu je bila današnja predstava všeč oziroma, da mu je odpirala veliko stvari. Ker to je ta predstava," nam je dejal Aljaž. Vesel pa je bil tudi, da je bila predstava všeč Inji. "Zaupala mi je, da je v predstavi izjemno uživala. Vesel sem, da je prišla. Lani sem jo povabil na predstavo V Republiki sreče. Vesel sem, ker smo z Injo, Nejcem, Klemnom in Nino Ivanišin res dobra klapa. V bistvu nanje ne gledam več kot na soigralce iz serije Usodno vino, ampak kot na prijatelje," nam je razkril Aljaž.

Vsi ustvarjalci pa so uživali tudi med samim nastajanjem predstave, čeprav je bil proces zelo intenziven in je šlo za zelo naporen študij.

Klemen nam je razkril, da je šlo zaradi kratkega časa, ki so ga imeli na razpolago za pripravo predstave za zelo naporen študij. "Bilo je zelo intenzivno. Tudi tematika, s katero se ukvarjamo, je zelo zahtevna. Sploh odnos oče: sin, ki ga imava Uroš Fürst in jaz. Ta odnos je zame zelo pomemben tudi v privatnem življenju in se mi zdi eden ključnih. Ni bilo najbolj preprosto. Predvsem način dela je bil zelo posvečen v smislu tega, da smo bili vsi zelo predani. Avtorska ekipa je zelo mlada. Že jaz sem proti njim starec. Moram reči, da so se neverjetno suvereno in samozavestno spopadli s tem, kar je tudi nujno in če ne drugega, podali neko svoje videnje sveta, ki pa je zelo dobrodošlo, kot tudi to, da ga dobimo od mladih," nam je dejal Klemen. Predstavo so sicer delali skupaj, kar je v zadnjem času običajno. "Pri novih generacijah že z mano vred se teater dela bolj kolektivno, skupaj. Ni hierarhije, da bi bil režiser glavni in da bi bilo vse tako, kot on reče. Seveda na koncu on odloči, saj mora nekdo imeti glavno besedo. A pri tej predstavi so se Jan, glavna dramaturginja in soavtorica strukture Katja Markič, vsa scenska, maskerska in kostumografska ekipa zelo potrudili in prisluhnili našim videnjem. Tudi soigralci so sijajni. Z Urošem sem tokrat delal četrtič in moram reči, da sem prezadovoljen, saj imava veliko prizorov, ki so na meji fizičnega. To je zahtevno in zahteva sodelovanje obeh. Za to sodelovanje sem res zelo hvaležen, saj sem se od njega res veliko naučil pa tudi povezala sva se na nek poseben način. Meni je bilo to predstavo zelo lepo delati. Mislim, da se je prvič zgodilo, da je bil režiser v teatru mlajši od mene. Starost sicer v umetnosti ne obstaja. Generacije so zabrisane. So samo ljudje, ki so za stvar, ki delajo in ljudje, ki se mogoče malo šlepajo na to," nam je dejal Klemen. Najtežje pri tej predstavi se igralcu zdi vsa ta logistika. "V uri in dvajset grem trikrat v masko. Vse je na 'timing', treba se je postaviti, pri čemer je treba v zaodrju delovati v popolni tišini, ker je zelo pomembna atmosfera. Na odru je sicer veliko glasbe, a zelo tihe, tako da se je treba premikati res natančno, po tihem, predvsem pa je treba svoj adrenalin in vse zadržati, se umiriti in potem zelo hitro nastaviti ene zadeve. Moram reči, da se je na premieri dobro izšlo," nam je povedal Klemen.

Tudi Aljaž, ki upodablja izgubljenega in ranjenega klovna Fando, je užival pri ustvarjanju predstave. "Ekipa je bila zelo mlada. Kolektiv DivinaMimesis je neka nova mlada garda, ki v teater prinaša nekaj novega, neki novi žar. To je nekaj čudovitega. To se zgodi vsakič, ko pridejo neki novi ljudje. Zelo veliko sem se naučil o sebi. V tem projektu si lahko veliko brskal po sebi. Ta mlada ekipa (režiser je star 20 let) je zelo neobremenjena, zelo spotoma dela. Ne glede na to, da so vsi izjemno inteligentni, talentirani in čuteči, pa znajo tudi improvizirati, kar igralcu pušča veliko možnosti. Rad delam takšne projekte, pri katerih mi zaupajo in mi prepustijo, da lahko razvijam neke stvari, ne pa, da mi samo ukazujejo in narekujejo, kaj moram delati," nam je dejal Aljaž, ki je tekom priprav na predstavo s Polono razvil res lep profesionalni odnos. "Polona je izjemna igralka in izjemna soigralka. Lepo je, ko z nekom dihaš kot eno. Nimam pogosto priložnosti, da sem na odru samo z enim človekom. Po navadi sem v stiku z več osebami, pri Utopii pa samo z njo," nam je dejal Aljaž. Glede na to, da Polono skoraj skozi vso predstavo nosi, smo igralca vprašali tudi, kako naporno je to. "Če imaš nekoga rad, ga lahko tudi nosiš," nam je v smehu odvrnil Aljaž, nato pa dodal: "Ni tako težko. Mi igralci dostikrat delamo stvari, ki so nam samoumevne pa dostikrat niso. Zdaj sem še poln adrenalina in je v redu. Se pa zadnji teden zjutraj zbujam s celim prebolenim telesom. Enako Polona. Čuti se to. To so neki ekstremi. Tudi za telo. Je takšna predstava. Včasih smo igralci res ekstremisti, včasih celo fašisti do svojega telesa. Ravno danes sva se s Polono pogovarjala o tem, ko me je vprašala, če me kaj boli. Odvrnil sem ji, da me malo, potem pa sem se prav zavedel in ji rekel: 'Polona, to je res neverjetno. Mi se na vajah malo mečemo, malo nosimo in o tem sploh ne razmišljamo, ker razmišljamo o tem, kam mora predstava iti. Vmes pa delamo stvari, ki res niso vsakdanje. To cenim pri tem poklicu, da imamo to možnost, da se mečemo v takšne situacije, ker tega v vsakdanjem življenju ni'," nam je dejal Aljaž. Najtežje pri ustvarjalnem procesu mu je bilo, kadar ni bil čisto sproščen. "Ne moreš pasti v tak abstraktni in sanjski svet med prehodom med življenjem in smrtjo, če nanj gledaš preveč racionalno. V tem primeru ne boš našel takšnih stvari. In včasih smo si v teh primerih ubijali glavo. Ko se temu prepustiš, se pa zna zgoditi nekaj lepega. Ker ni samo ta svet, v katerem živimo. Okrog nas obstaja tudi kaj drugega," nam je dejal igralec.

In kaj je za naše znane obraze največja utopija? Za Tomaža je največja utopija to, kar zdaj živimo. "To, da imamo lahko svet po naši meri ni utopija, to, kar zdaj živimo pa je," nam je dejal Tomaž. Klemen meni, da je največja utopija to, da vsi mislimo, da smo obveščeni o vsem, da mislimo, da nam je prek aplikacij razložen cel svet, v bistvu pa sploh nimamo stika sami s sabo in se ne poznamo in iz tega tudi ne znamo sprejeti sveta, drugačnosti. "V tem je kleč in ta predstava je mogoče toliko drugačna, da se moraš potruditi, da jo malo sprejmeš. A, če jo – se mi pa zdi - da nudi veliko stvari. Tako kot vsaka drugačna stvar, samo treba je biti odprtega duha," nam je še dejal Klemen. Aljaž pa nima utopije. "Utopija te takoj prestavi v neko željo, v nekaj, kar je nemogoče. Seveda obstajajo nemogoče stvari, a takšne stvari mene ne zanimajo. Mene bolj zanimajo stvari, ki so mogoče. Nekatere stvari, za katere mislimo, da so nemogoče, so sicer lahko zelo mogoče, zato se mi ne zdijo tako utopične" nam je dejal Aljaž. Za Nejca je včasih največja utopija organizirati prosti čas, za Jana pa je največja utopija sama resničnost.