'Ko imaš soigralca, ki je tako simpatičen in prijeten, kot je Luka, delo postane užitek'

Tina Potočnik Vrhovnik, ki je od februarja 2012 članica igralskega ansambla MGL, nastopa v uspešnicah Iliada, 3 zime, Trač ... Letošnjo gledališko sezono je začela z novembrsko premiero predstave Kri na mačjem vratu, v kateri nastopajo še Mojca Funkl, Gregor Gruden, Bernarda Oman, Gaber K. Trseglav, Karin Komljanec, Matic Lukšič, Anuša Kodelja k. g., Tomo Tomšič k. g., Žan Perko k. g. in DJ Murat.

Tina v predstavi igra vesoljko Phoebe, ki pride na Zemljo, da bi naredila poročilo o tem, kako deluje človeška demokracija. 28-letnica nam je zaupala, kako je igrati vesoljko in kaj lahko pričakujemo od njene nove vloge Maje in Lare v seriji V dvoje, ki jo je ustvaril režiser uspešnice Pr' Hostar Luka Marčetič.

Obiskovalci gledališča vas lahko vidijo v novi predstavi Kri na mačjem vratu. Za kakšno vlogo pravzaprav gre in kakšno je sporočilo predstave?

Preko prizorov med ljudmi različnih starosti, poklicev in usod opazujem njihove odnose in preučujem jezik ter se učim njihove govorice. Ko jim na koncu ''serviram'' vse, kar so tekom prizorov sami proizvedli, jim ni prav nič všeč.  Ljudje večinoma nismo pripravljeni, da nam kdo nazorno prikaže, kakšni smo v resnici. Tako smo prepričani v svoj prav, da ne znamo videt situacije iz druge plati, oziroma, kar je še huje, druga plat nas sploh ne zanima. Važna je naša: to, kako smo mi prizadeti, kako se je nam sesul svet, nam zgodila krivica. Svoj gnev stresamo na okolico in ne vprašamo se, kaj pa čuti okolica, kaj je njen motiv, njeno mišljenje. Sami sebi smo preveč pomembni.  Kar je tudi logično: svet smo sami sebi – mi. Razmišljamo pač na določen način in tega ne moremo kar tako spremeniti.  Iz prizora v prizor je bolj jasno, kako vsi ti ljudje, ki govorijo o ljubezni, poslu, osamljenosti, strasteh in smislu življenja, drug drugega slabo razumejo, oziroma se sploh ne slišijo zares.

Kako je igrati vesoljko?

Phoebe Zeitgeist je vesoljka, ki si je nadela ime po stripovski junakinji z zanimivimi atributi. Slednjih ne bi mogla doseči, zato smo se bolj osredotočili na gibalne elemente. Na poti do lika vesoljke smo se skušali izogibat ''človeškim gestam'', kar pa je, če si v resnici človek, težko. Hvala bogu se je vesoljka prišla učit in lahko hitro povzame tudi človeške navade. V predstavi vesoljka ''vodi igro'', ona določa potek prizorov. Ker tega ni možno izvesti, saj nisem zares vesoljka, lahko to samo prikažemo, in v tem se je celotna ekipa zelo izkazala, saj pri predstavi zelo natančno in skoncentrirano sodeluje deset igralcev in vrhunski Murat v vlogi DJ-a.  Kar ni lahko, saj je prizorov veliko in vsi so kratki. Svobode pri oblikovanju lika je sicer ogromno, ampak jo je treba prilagodit potrebam predstave. Predstavo je režirala Ivana Djilas. No, ona pa je zelo posebna ženska. Pozitivna je, svetla, močna. V teh časih je to redkost. Sem vesela, da ni obupala nad vesoljkinimi problemi!

V predstavi rečete ''Človek je težko sam.'' Kaj menite o tem - drži ali ne?

Za like v predstavi to zagotovo velja. Dramsko delo je napisal Rainer Werner Fassbinder, ki je v enem izmed intervjujev dejal: ''Tisti, ki ljubi bolj, je šibkejši.''

Phoebe se ''sprehaja'' po prizorih, ki jih lahko vidimo na ulici, v stanovanjih, uradih, učilnicah, trgovinah, bifejih, javnih in zasebnih WC-jih, … Vidimo lahko, kako si močnejši podrejajo šibkejše, kako večina zatira manjšino, drugačni pa so izrinjeni na obrobje. Kakršenkoli individualni glas je takoj zatrt s hrupom množice. Čeprav so odnosi med njimi uničevalni, neprijetni, polni zmerjanj, nasilja, egoistične ljubezni, pač vztrajajo v njih, ker je to bolje, kot pa biti sam. Še celo, ko te nekdo poniža, češ da ga boli k***c zate, citat iz teksta, ga še vedno na kolenih prosiš, naj ostane. Ker bit sam, je težko. Zato priklepamo sočloveka nase in mu ne damo dihat, to pa opravičujemo pod pretvezo velike ljubezni. Ko bi znali od zunaj videti, kako smo včasih patetični, bi se z določeno mero distance lahko prav nasmejali.

Na VOYO je prišla druga sezona serije V dvoje. Nam lahko zaupate, kakšno vlogo igrate in kako je bilo delati z režiserjem?

Igram Majo oziroma Laro. Zakaj tako, izveste v seriji. Ko mi je Luka pisal, če pridem na avdicijo za serijo, sem bila čisto ''paf''. Luka je, kako bi rekla, on je genialen. Skupaj z Nikom (Zagode, v seriji igra Sandija) sta najbolj zabavna in lepa človeka, ki sem jih imela čast spoznat. Skratka, dobila sem vlogo punce, ki po precej burni noči spozna Aleša in to je … ljubezen na prvo spoznavno noč. Maje-Lare od Aleša ne odvrne niti kraj, kjer se zbudita. Ko imaš soigralca, ki je tako simpatičen in prijeten, kot je Luka, delo postane užitek. Snemanje z njim je bilo eno lepših do zdaj. Celotna ekipa je sproščena.

Kaj bi sporočili gledalcem, ki serije še ne poznajo in zakaj je ne smejo zamuditi?

Jaz nastopim šele v drugi sezoni in preden sem začela snemat, sem si v kosu pogledala prvo. Zame je to to! Totalni užitek! Ta serija vsebuje vse, kar je meni osebno smešno in duhovito. Bizarne situacije, ki pa so vseeno možne, odlična igra, čudaški odnosi in liki. Seveda take vrste humor ni vsem všeč in to pri Luki občudujem – pogum it v smer, ki ni ''splošna'', ostat samosvoj.

Kaj je za vas večji izziv - gledališče ali televizija?

Gledališče je ''v živo'' – kar je svojevrsten izziv in, kar se mene tiče, ljubezen. Ko grem gledat kolege, se vedno zavem, da so oni v istem trenutku tam, živi in dihajoči z mano isti zrak. To je skorajda nek perverzni, voajeristični užitek.  Gre za en poseben čar, ki ga film nima in v šali rada pravim, da je film malo zlagan, prirejen. Še posebej odkar vem, kako se snema, kaj in kdo vse je za kamero. Obenem pa je ravno ta prilagodljivost pri snemanju zanimiva – na najboljši možni način poveš dobro zgodbo. Seveda - oboje me zanima!

Kdo vas je navdušil za igralski poklic?

V osnovni šoli me je profesorica slovenščine ga. Majda Tomc navdušila za jezik in umetniško besedo pa tudi za pisanje, v srednji šoli pa sem se opogumila in šla v gledališki krožek, ki ga je vodil Gorazd Žilavec. On je kriv za veliko stvari, ki so se zgodile po tem in jih ne bom nikoli pozabila. Hvala, Gorazd.

Če ne bi bili igralka, kaj bi bili po poklicu?

Stroga učiteljica slovenščine v srednji šoli! Definitivno. Nekaj časa sem hotela študirat gledališko režijo, ampak sem še pred sprejemnimi izpiti ugotovila, da moraš bit za to zelo pameten. Ha, ha.

Kako poskrbite za svojo dušo?

S sprehodom po gozdu.

Kaj najbolje cenite v življenju?

Občutek svobode v tujih mestih in trenutke za ljubezen.

Zakorakali smo že v veseli december. Bo za vas delaven ali si boste za božič ter novo leto vzeli čas zase?

Nekaj se ga bo zagotovo našlo.

Imate kakšno posebno željo, ki še čaka na uresničitev?

Imam jih več. Bolj ali manj potrpežljivo čakam ''nebo'', da pridem na vrsto.