'Ko imaš neko potrditev, je hkrati to tudi tvoja dolžnost, da moraš biti vedno dober'

Prizemljenost, odkritost, vztrajnost in fant, ki točno ve, kaj hoče in k temu tudi stremi, so le nekatere kvalitete, ki opisujejo mladega igralca Jureta Kopušarja.

Če nekateri že od malih nog vedo, kaj bodo, ko bodo veliki, je Jure željo po igralstvu odkril nekoliko pozneje. 

''V osnovni šoli me je bilo strah stopiti na oder. Vodil sem kakšne prireditve, ker sem imel že takrat globok, 'spikerski' glas, ampak da bi šel v dramski krožek, to pa ni govora, ker me je bilo malo sram (nasmeh). Ko sem se po osnovni šoli preselil v Trst, sva se s takratno punco začela spogledovati s teatrom in me je začelo zelo zanimati,'' o svojih začetkih pripoveduje Jure, ki se je pozneje na pobudo profesorice odločil, da gre na AGRFT na sprejemne izpite. ''Tri mesece sem se pripravljal in uspelo mi je v prvo.''

Dobro se spominja tudi svoje prve amaterske vloge. Nastopil je v predstavi Privzetnost in pristranost, v kateri je odigral vlogo gospoda Darcyja. Na igralski poti se je sicer pogosto srečeval s komedijami – v gledališču MGL nastopa kot gostujoči igralec v predstavah, kot so Prevare, Lizistrata, Švejk – a vloge, ki so mu pisane na kožo, vidi v drugem žanru.

''Veliko sem delal komedije. Mislil sem, da nisem za to, ampak načeloma mi tudi kar gre. Imam smisel za humor, znam 'pokat frise', gestikulacijo in mimiko. Drugače se mi pa zdi, da bi bil bolj za te psiho vloge, kot je na primer Hanibal, vloge s kakšnimi psihoduševnimi boleznimi. Rad raziskujem sebe v tem smislu, čeprav je velikokrat to lahko nevarno, ker lahko zabredeš v kakšna čustva in ne znaš iti ven. Ampak načeloma se to naučiš kontrolirati, kje je neka zgornja meja.''

Vloga, na katero je še posebej ponosen, je bila Tartuffe v istoimenski predstavi. ''V 3. letniku na akademiji sem dobil vlogo Tartuffa. Režiserju sem rekel, če je normalen, da mi da glavno vlogo (nasmeh). V tretjem letniku si namreč še pokovec in pojma nimaš, niti kako izgovarjati. A na koncu se je izkazalo, da je bilo super. Za to vlogo sem dobil tudi Severjevo nagrado, na katero sem še danes ponosen, ker ti da neki dodaten zagon, neko potrditev, da sem na pravi poti. Ker prvi dve leti se še malo sprašuješ, kaj delaš, za koga, zakaj. Tako ali tako ne bom imel denarja, težko bo dobiti službo, projekte, zakaj se tako trudim in silim v nekaj, učenje tekstov … Ko imaš neko potrditev, je hkrati tudi tvoja dolžnost, da moraš biti vedno dober.'' Pozneje je prišla še ena vloga, ki je od njega zahtevala še več igralskega talenta. V predstavi Vrtiljak, ki jo je delal v Trstu, je igral transvestita.

Tako kot večina igralcev, ki nastopajo v seriji Usodno vino, je tudi sam v zadnjem letu na lastni koži občutil, da ga ljudje na ulici vse bolj prepoznavajo. Čeprav je njegova vloga manjša – igra vinogradniškega delavca Vasjo, ki se je nekaterim vtisnil v spomin zaradi čopka, ki ga nosi na sredini glave – pa se v zgodbi pojavlja ravno dovolj, da ga gledalci ne pozabijo.

''Vloga v Usodnem vinu mi ni toliko spremenila življenja kot tistim, ki imajo glavne vloge. Seveda se pozna, na cesti, na ulici te prepoznajo. Ogovorijo me še ne (smeh). Kar zadeva igralsko izkušnjo, pa je super. To je čisto drugače kot neki film. To je res štancanje, ves čas, nekaj dni zaporedoma. Jaz sicer ne toliko kot na primer Klemen Janežič (op. a., v seriji igra glavno vlogo Martina Rozmana), ki je bil na AGRFT moj sošolec.''

Hočeš ali nočeš, v karieri te določene vloge lahko tudi zaznamujejo in spremljajo tudi zunaj televizijskih okvirov. Verjetno se vas večina spominja Jerneja Šugmana in njegovega lika Vesa v Naši mali kliniki? Zanimalo nas je, ali se Jure kdaj ustraši, da se ne bi mogel otresti kakšne določene vloge, ker bi ga ta preveč zaznamovala.

''V gledališču ni te bojazni, ampak če si na televiziji in imaš glavno vlogo, je stvar lahko hitro drugačna. Šugman je zame perfekten igralec in se je po eni strani znal tega rešiti. Na odru lahko veliko pokaže. Če je to kakšna nadaljevanka, ki te zelo zaznamuje, poskušaš na odru vsaj malo upravičiti, da nisi samo za to, ampak hočem in znam biti drugačen.''

27-letnega igralca, ki je že začel snemati tretjo sezono Usodnega vina, lahko trenutno vidimo v predstavi Suzana A., ki je nastala po motivih gledališke predloge Marguerite Duras v neodvisni produkciji Pocket Teater Studia in Petre Govc. Gre za ljubezenski trikotnik oziroma, kot pravi Jure, je že kar ljubezenski kvadrat.

''V predstavi igram Suzaninega (op. a., igra jo Petra Govc) ljubimca Michela. Je ženska srednjih let, on je star okrog trideset let. En večer se spoznava v neki kavarni in se zapleteva. Ta najina zveza traja osem mesecev. Ona ne pove tega možu Jeanu, ki jo že nekaj časa vara. Suzana pa ravno z mano prvič prevara moža. Potem je debata, ali bo povedala možu ali ne. Jaz sem pripravljen zapustiti ženo in dva otroka ter biti z njo, se poročiti, zdaj se pa ti odloči. Ves čas se zbadata, prisotno je verbalno nasilje. Na neki točki izvemo, da je Michel stavil z njenim možem, da jo bom dobil. Na začetku je mislil, da bo samo stava, ampak potem se ne more oddaljiti od nje. Prepletenost s čustvi, zelo je bazirano na tekstu. Pocket Theater je idealen prostor za takšno intimo. Gledalci so rekli, da ne čutijo, da so preblizu, niso 'napadeni', ampak jim je super, ker padejo noter v zgodbo. Je pa toliko teže za nas igralce, saj moraš paziti na vsako gesto, ker se vse vidi, vsaka mimika obraza, vse se sliši. Tišino moraš napolniti s čustvi, nekim pogledom,'' opisuje in priznava, da je z likom našel neke skupne smernice.

''Z likom sva si v nekaterih pogledih podobna. Včasih sem agresiven v smislu, da nočem nekih omahovanj. Zdaj mi povej in tako je. Ne želim, da mi nekdo laže, sovražim laganje. Povej mi v obraz, bodi iskren. Nisem pa tako brez čustev, kot je on ali vsaj tako deluje, je eksploziven, menjava stanja.''

Ta hip je osredotočen tudi na predstavo Romeo in Julija, ki jo pripravlja za osnovne in srednje šole. Razkriva, da bo malo drugačna, prirejena za mlajšo občinstvo, in da bo tekst v verzih in zabaven.

Poleg igranja je njegova velika strast tudi glasba. Ima svoj band. Štiričlansko klasično rock zasedbo Viperstone z Juretom (vokal) na čelu sestavljajo še Robert Humar (bobni), Jan Oršič (bas kitara) in Jure Koncilija (električna kitara). Zgledujejo se po klasičnem rocku, a hkrati ponujajo nekaj svežega. Lani so izdali prvenec z naslovom 20:23.

Ker je med letom zaseden s številnimi projekti in gledališkimi predstavi, so poletne počitnice pri njem še kako zelo zaželene. Letos si bo najprej privoščil oddih v Köbenhavnu, kjer njegova partnerica študira magisterij. Ljubezen na daljavo? Ja, tako pač je, izobrazba in delo terjata svoj davek. Čeprav je včasih težko ohranjati takšen odnos, je v današnji dobi tehnologije to precej lažje, pravi Jure, in če veš, kaj si želiš, potem ni ovir.

''Hvala bogu oba veliko delava, da potem že skoraj nimaš časa misliti toliko drug na drugega, ker imaš druge stvari. Če bi bil sam, brez projektov, se mi pa zmeša, res (nasmeh). Ta je pa težka.''

Odkar je štiri leta na svobodi, mu veliko pomeni gledališče. Za to je izobražen in to je njegov poklic. A zanimata ga tudi film in sinhronizacija. Priznava, da trenutno čuti že potrebo, da bi šel pred kamero. Želi si kakšne dobre vloge, z dobrim režiserjem, in seveda dober scenarij.