Jurij Souček: Na stara leta me imajo ljudje radi, ker ne grizem več!

Precejkrat do sedaj smo lahko slišali stavek: "Če rečemo Jurij Souček, se takoj ve, o kom govorimo". Je letnik 1929, 5. aprila pa je dopolnil častitljivih 85 let. Njegovi igralski kolegi ga opisujejo kot posebnega, ne vedno pravilno razumljenega in dovolj izkoriščenega igralca. Eni menijo, da se v njem zrcali tradicionalnost, medtem ko je po drugi strani nekaj najbolj modernega, kar obstaja. Dejstvo, ki verjetno drži, je namreč, da je najstarejši aktivni slovenski uporabnik Facebooka. A med vrsticami nam je priznal, da mu pri tem pomaga hčerka Hana.

Souček zase pravi, da je gledališčnik, v svoji karieri pa je naredil okoli 150 gledaliških vlog, od tega kakih pet zares vrhunskih. Povedal je, da je bil del igralske generacije, ki se ni pretirano razumela, saj so se kalili gledaliških časih, ko je bil prvak le eden in je vsak posameznik stremel k temu, da bi ti postal prav on. Pred Součkom je vladal Stane Sever, nato je njegovo "ljudskost" prevzel njegov kolega Polde Bibič, Součka pa je pomanjkanje vlog pahnilo v krizo, ko se je oprijel režije in postal glasnik gledališke avantgarde ter spoznal tudi uspešna stranpota izven matične hiše ljubljanske SNG Drame.

Veliko je delal na radiu, saj je v tem mediju nanizal več kot 500 vlog, zagotovo pa ga večina pozna po njegovem neverjetni sposobnosti oponašanja najrazličnejših glasov in znamenitih likov, ki jih je ustvaril pri sinhronizacijah risank. Začel je s Čebelico Majo, v kateri je bil kobilica Flip, nato pa je glas posodil pri risankah Jakec in čarobna lučka, Maksipes Fik, Palček Smuk, najbrž pa ga je večina najbolj v spominu ohranila po malem in velikem pujsu v risanki Pipi in Melkijad, čeprav je eden njemu ljubših likov tudi Miškolin Josipa Ribičiča.

Med režijo Lizistrate je spoznal skoraj pol mlajšo operno pevko Mileno Morača in zadela ga je "usodna" ljubezen, saj še danes trdi, da bi se poročil še petkrat, če bi bilo treba. Da ga je zadela prava ljubezen, četudi šele pri petdesetih, je dokazoval tudi tako, da je šel včasih velikokrat v Opatijo po kamelije za svojo najdražjo. Ljubitelj cvička, ki je že davno opustil kajenje in tudi kavo, je zase nekoč dejal, da je velik individualist in da nikoli ni znali igrati majhnih vlog, da so bile vse po vrsti zanič, čeprav je v gledališču nanizal tudi kup izvrstnih karakternih vlog.

Film ga ni maral, pravi, saj meni, da moraš biti pred kamero povsem sproščen, sam pa je še dandanes v krču, česar kamera (za razliko od gledališča) preprosto ne mara, zato je zaigral le v prgišču filmov kot npr. Ne čakaj na maj, Čisto pravi gusar ali Heretik. Je tudi nekakšen oče pesmi Lastovka, v kateri je Elda Viler zapela zimezeleno vižo "kaj jo je prignalo, od kod je le prišla", saj jo je Souček kot režiser predstavil v popularni predstavi Naivne Lastovke, v kateri je igral s kultno Dušo Počkaj, njemu precej ljubo soigralko.

Že dvajset let je lastnik Borštnikovega prstana za gledališke dosežke, leta 2005 pa je dobil še viktorja za življenjsko delo. Da ga ljudje prepoznajo, mu godi, saj pravi, da se je sedaj, odkar je star, umiril in "ne grize več". Prepričan je, da igralec ne more biti drugega kot igralec, saj to "pač si ali nisi". V življenju ničesar ne obžaluje, obenem pa se strinja, da je v bistvu srečen človek, ki si je izvbral poklic, ki ga izpolnjuje.

Z gospodom Součkom smo se srečali nekaj dni po njegovem življenjskem jubileju, ko nam je razložil svojo življenjsko pot, o igralstvu, o sinhroniziranju, o vplivu politike, o tem, kaj si misli o določenih igralskih kolegih, o ohranjanju otroka v sebi, o tem, kaj je to čurkelj, prebral pa nam je tudi odlomek iz knjige o Pipiju in Melkijadu. Več v intervjuju!