Ivana Kobilca: Čudovita zgodba o pogumu, ki nam je lahko v navdih še danes

V Narodni galeriji pripravljajo največjo razstavo del Ivane Kobilce doslej. Z njo bodo v drugi polovici leta 2018 obeležili 100-letnico svojega delovanja. Ker pa je mnogo njenih slik v zasebni lasti, njihove lastnike vabijo, da jim pomagajo narediti čim bolj celosten pregled umetničinega opusa. Vabilo velja tudi za še nepoznano dokumentarno gradivo.

Bila je ženska, ki se ni bala živeti po svoje

Ivano Kobilco uvrščamo med realistične slikarje. Pri nas jih delimo na dve generaciji in Kobilca spada v drugo. Rodila se je leta 1861 in bila za svoj čas izjemna ženska. Moderno deluje še danes.

Prijatelji so jo pogosto klicali kar Ivan. Malo zaradi močnega značaja, še bolj zaradi tega, ker je, kadar je bilo to mogoče, skrivala svoj spol. Slikarstvo je bilo domena moških. Ženske so za čopič poprijele v prostem času, ni pa to veljalo za nekaj, kar bi lahko postalo njihov poklic. A Ivana si je zaželela prav tega. Da bi zakrila, da je ženska, se je na svoje slike podpisovala I. Kobilca.

V drugi polovici 19. stoletja ženski ni bilo lahko postati poklicna slikarka. Če se ni rodila v slikarsko družino ter v eni od prestolnic umetnosti, je morala biti precej iznajdljiva in pogumna, da je lahko postala del sistema. Do leta 1900 se ženske niso smele vpisati na Akademijo. Kobilca si je morala primerljivo izobrazbo poiskati na lastno pest. In ker ji vrata v umetniške kroge ni mogla odpreti institucija, je pot do njih v tujem mestu morala najti sama. Na srečo je bila njena družina svobodomiselna in napredna in ji je vedno stala ob strani.

Neverjeten uspeh

Družina je Kobilci pomagala tudi finančno. Česar pa ni izkoriščala. Postavila se je na svoje noge in se v nasprotju z marsikaterim moškim kolegom s slikarstvom naučila preživljati. Razstavljala je po vsej Evropi, od Berlina do Budimpešte in Beograda. Je ena od dveh Slovencev, ki so razstavljali v uglednem pariškem Salonu, ter prva Slovenka, ki je razstavljala na beneškem bienalu. Izjemna pa je tudi zato, ker je živela, kot si je želela. To ji ni bilo podarjeno. Za to se je morala izboriti. A z veliko mero poguma ji je uspelo.

Vir stare fotografije Ljubljane ter prvega in tretjega portreta v videoprispevku: Narodna in univerzitetna knjižnica oziroma Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si. Vir drugega portreta in fotografije razstave: Narodna galerija.