Ko sva se pred dvema letoma spoznali v sklopu priprave prispevka Mladi upi 2015, je delovala zadržano, plašno. Vse dokler ji nisem predlagala, da jo posnamemo med plezanjem. Takrat se je prelevila v motivirano, trmasto in odločno žensko, ki ji nihče ne bi prisodil rosnih 16 let. Takoj se je videlo, da uživa v tem, kar počne, da ne pleza le za zabavo, temveč je to del njenega življenja, del nje same. Priznala je, da mora zaradi pomanjkljive infrastrukture večino treningov opraviti v tujini, kar zahteva veliko finančnih sredstev, breme katerih je takrat v veliki meri nosila njena družina. K temu je seveda potrebno prišteti še kup opreme, potovanja na tekmovanja ... Sredstva iz sklada Mladi upi, ki ga upravlja Vse bo v redu, zavod Zavarovalnice Triglav za družbeno odgovorne aktivnosti, bi ji zato prišla še kako prav, je dejala.
Uspelo ji je. S svojim talentom, trdim in prizadevnim delom ter dotedanjimi rezultati je uspela prepričati strokovno komisijo, postala je ena izmed dvanajsterice Mladih upov leta 2015. Že naslednje leto je v celoti upravičila ta naziv in dobljena finančna sredstva. V svoji prvi sezoni v članski konkurenci je namreč postala svetovna prvakinja v težavnostnem plezanju (tudi v mladinski konkurenci) in zmagovalka skupnega seštevka svetovnega pokala v težavnosti in kombinaciji z balvanskim plezanjem. Letos je osemnajstletna Korošica svojo lansko sezono dopolnila še z naslovom evropske podprvakinje v balvanih in evropske prvakinje v kombinaciji, ko je bila najboljša v seštevku treh disciplin težavnosti, balvanov in hitrosti. Mimogrede, prav kombinacija teh treh disciplin bo na sporedu na olimpijskih igrah leta 2020 v Tokiu.
Poleg plezanja njeno življenje zapolnjujejo šolske obveznosti, družina in pa seveda ljubezen. Njeno srce že dve leti pripada prav tako odličnemu plezalcu Domnu Škoficu, s katerim sta nerazdružljiva tako v športu, kot tudi v zasebnem življenju. Prav posebna izkušnja za par je bil vsekakor lanski zaključek sezone v Kranju, kjer sta oba stopila na najvišjo stopničko svetovnega pokala v težavnostnem plezanju. Janjo smo pred dnevi ujeli med pripravami na zaključni del sezone in v kratkem pogovoru nam je zaupala številne podrobnosti o plezanju, uspehih, ljubezni in še čem.
Prvič sva se srečali spomladi leta 2015 v Velenju v telovadnici, ob plezalni steni. Takrat ste bili zelo zadržani, priznali ste, da kamer niste vajeni. Se je to v zadnjih dveh letih na krilih vaših uspehov kaj spremenilo? Ste danes pred kamero in mirofonom bolj domači?
Ja res je, takrat še nisem bila ravno prijateljica s kamero in mikrofonom. V zadnjih dveh letih sem imela že kar nekaj intervjujev in sčasoma se navadiš na kamere. Danes s tem nimam več težav.
Leta 2015 ste bili ena izmed dobitnic sredstev iz sklada Mladi upi, ki ga upravlja Vse bo v redu, zavod Zavarovalnice Triglav za družbeno odgovorne aktivnosti. Strokovna komisija je torej že pred dvema letoma vedela, da je pred vami sijajna pot. Kako sta vam naziv mladi up in pa finančna podpora Zavarovalnice Triglav pomagala na vaši poti?
Pomoč je bila izjemnega pomena. Postala sem svetovna prvakinja in zmagovalka skupnega seštevka svetovnega pokala v težavnostnem plezanju, k čemu je v veliki meri pripomogel naziv mladi up, ki mi je dal še večji zagon in motivacijo za dosego mojega cilja. S plezalno opremo in prevozi na treninge in tekme je namreč kar precej stroškov, zato je bila finančna podpora več kot dobrodošla.
V pogovoru pred dvema letoma ste dejali, da plezate že odkar pomnite. Kdaj pa je potem prišlo do tistega preskoka od plezanja po mizah in drevesih do plezanja v steni?
Ta preskok je bil zelo zgoden. Kot majhna punčka, stara okoli 4 leta, sem plezala po omarah in drevesih, pri 6 letih pa sem že potipala prve oprimke.
Ste želeli kdaj trenirati tudi kaj drugega?
Na začetku osnovne šole sem trenirala atletiko 2-krat tedensko, hodila sem na plesne vaje, tudi igrala tenis med poletnimi počitnicami, ampak nič me ni prepričalo bolj kot plezanje. Vedno je bilo plezanje prva ljubezen.
Postali ste tako rekoč prva dama slovenskega plezanja. Plezalke, ki so bile nekoč vaše vzornice, sedaj gladko premagujete. Kakšen je ob tem občutek? Kdo je potem sedaj vaš idol?
Že od nekdaj je bil moj moto, da treniraj tako dolgo, dokler tvoji vzorniki ne postanejo tvoji tekmeci, s katerimi se bojuješ za najvišja mesta. Občutki so seveda neverjetni, daleč sem prišla s trdim delom. Sedaj vzornikov oziroma idolov nimam več, cenim in spoštujem pa vse športnike, ki so predani svojemu športu, motivirani, trmasti, ki nikoli ne odnehajo kljub slabim rezultatom in ki uživajo v svojem športu.
Radi poudarjate, da uživate v plezanju. Imate kdaj tudi slab dan? Se zgodi, da tudi trpite v steni? Od kod v takih primerih črpate motivacijo?
Seveda imam tudi slabe dni. Takrat, ko si utrujen od vseh treningov, blazinice na prstih te pečejo, vse te boli od napornih treningov, ampak takrat se pravi trening šele začne. Vedno si rečem, da je bolečina samo začasna in da se bo vse enkrat poplačalo. Poskušam dati vse od sebe, tudi če se v steni ne počutim najboljše.
Kaj je po vašem mnenju zmagovalna kombinacija za uspeh pri plezanju?
Po mojem mnenju je zmagovalna kombinacija mešanica fizične pripravljenosti, mentalne pripravljenosti, sproščenosti in koncentracije. Po navadi je prav mentalna pripravljenost tista, ki loči zmagovalca od drugih.
Kako pa pravzaprav poteka vaš dan?
Zjutraj grem v šolo in takoj po šoli se odpravim na trening, ki traja približno do sedmih zvečer. Ko pridem domov se najem in stuširam, ter opravim šolske obveznosti in se pripravim za naslednji dan. Spat se odpravim okoli enajste zvečer.
Kako uspete usklajevati šolske obveznosti z vsemi športnimi dolžnostmi in uspehi?
Ne bom rekla, da je lahko, ampak vse se da, če se hoče. Ko sem pri pouku, si poskušam zapomniti čim največ. Tudi ko sem na tekmah, se poskušam naučiti vsaj delček snovi. Sicer pa mi Gimnazija Velenje omogoča, da lahko usklajujem tako šolske kot športne obveznosti.
Ljubezen do plezanja gojite že od malih nog, kdaj in kako pa je vzklila ljubezen do Domna Škofica, prav tako odličnega plezalca?
Z Domnom sva se spoznala leta 2013 na reprezentančnih pripravah v Švici. Sprva seveda ni bilo nič resnega. Veliko sva se pogovarjala, hecala in vedno bolj sva si bila všeč. Skupaj sva hodila po tekmah, vedno bolj sva poznala en drugega in ugotovila sva, da sva pravzaprav isti človek. Par sva že od leta 2015. Ne spomnim se, kako sva dejansko postala par, ker sva že od samega začetka čutila, da sva za skupaj.
Kdo je boljši v plezanju, ko ne tekmujeta?
Učiva se en od drugega. V nekaterih stvareh sem jaz boljša, v nekaterih Domen. Včasih je kakšna stvar meni lažja in obratno.
Je to, da se ukvarjata z isto dejavnostjo, prednost ali slabost? Zakaj?
Mislim da prednost, ker si deliva isto strast do plezanja, razumeva en drugega, ko imava na primer slab dan ali ko si želiva iti na plezalni dopust, si dajeva nasvete. Lepo je, da lahko skupaj počneva stvar, ki jo imava najraje.
Imata sploh kdaj čas zase? Kaj počneta takrat? Gresta plezat, ko gresta na zmenek?
Seveda imava. Kadar imava oba pavzo greva v kino, na sprehod, po trgovinah, skupaj kuhava ali pa si ogledava film kar doma. Zelo rada pa greva plezat v naravo, čisto sama, samo za užitek.
Plezalcem se pozna vsak kilogram. Morate zelo skrbno izbirati hrano, ki se znajde na vašem krožniku?
Osebno nimam nobene diete, jem vse. Če resno treniraš, boš imel tudi težo takšno, kakršno si boš želel. Moja najljubša jed so denimo makaroni na vse načine.
Športno plezanje bo po dolgih letih prizadevanj končno postalo del olimpijske družine, vendar pa bodo na olimpijskih igrah v Tokiu leta 2020 podelili samo en komplet medalj. To pomeni, da bodo vse tri discipline (hitrostno, težavnostno in balvansko plezanje) na nek način združili. Se že pripravljate na ta podvig? Kako?
Težavnostno plezanje in balvansko plezanje že od nekdaj treniram in tekmujem, hitrostno plezanje pa mi ni nikoli predstavljalo plezalnega izziva, tako da tega tudi nikoli nisem trenirala in tekmovala. Lani in letos sem sicer tekmovala na dveh hitrostnih tekmah. V Sloveniji nimamo stene za hitrostno plezanje, zato je to veliko težje trenirati. Velikokrat gremo trenirat v Avstrijo v Mitterdorf, kjer imajo veliko boljše pogoje za težavnostno plezanje in tam tudi parkrat poskusimo hitrost. Hitrosti še nisem začela resneje trenirati, ampak bo tudi to treba počasi začeti.
Že čutite pritisk slovenske javnosti, da ste kandidatka za zlato olimpijsko medaljo?
Seveda, ampak sem se s tem nehala obremenjevati že kar nekaj časa nazaj. Do olimpijskih iger so še tri leta, tri sezone za skupni seštevek svetovnega pokala, dve svetovni in evropski prvenstvi, tako da imam do takrat še kar nekaj drugih ciljev.
Se želite s plezanjem ukvarjati tudi po tekmovalni karieri? V kakšni obliki?
Definitvno si želim ostati v plezalnih vodah. Po končani karieri se želim bolj posvetiti skalnemu plezanju, kasneje pa si želim postati trenerka mladih nadobudnih plezalk in plezalcev.
Novembra vas čaka zaključek sezone, ki se bo tudi letos zgodil v Kranju. Sledi nato dopust? Imate že kakšne načrte za oddih?
Po zaključku sezone sledi, kot vsako leto, tritedenski plezalni odmor. Z Domnom že imava kar nekaj idej za dopust, ampak še nobene nisva realizirala. Upam, da se najin dopust uskladi z mojimi šolskimi obveznostmi.
Sponzorirana vsebina
