INTERVJU: Anja Rupel: Od sramežljive najstnice do abrahamovke s postavo in počutjem 18-letnice

Z glasbeno kariero ste začeli že pri rosnih šestnajstih letih, ko ste postali pevka skupine Videosex. Kakšne so prednosti oziroma slabosti tako zgodnjega začetka?

Prednost je to, da imam zdaj za sabo že tako dolgo glasbeno pot. Ne vem, če je bila sploh kakšna slabost. Meni se je takrat to zdelo super. Bila sem namreč zelo pridna hčerka. Hodila sem v šolo, igrala flavto. Nič kaj posebnega se mi ni dogajalo. Moj svet sta bila Prule in Poljane, kamor sem hodila na gimnazijo. Potem pa se mi je kar naenkrat začelo zelo veliko dogajati v življenju. Spoznala sem zelo veliko ljudi in začela veliko potovati. Pri 16 se mi je zdelo to super. Ko pogledam za nazaj, si sicer mislim, da je bila moja mama kar frajerka, da je to tolerirala. Ker, če pomislim, da bi mi Luna čez tri leta rekla enako, ne vem, kako bi odreagirala.

Ste imeli na začetku kaj treme pred nastopi?

Še vedno jo imam. Sem kar velik tremaž. A se mi zdi, da je to pozitivna trema – da je to ta trema, ki pomeni, da ti ni vseeno. Pa tudi mine po nekaj minutah na odru.

Imate kakšen ritual pred odhodom na oder?

Ne, je pa fino, če imam vsaj pet minut miru zase. Da se malo skoncentriram, si pljunem čez ramo in to je to.

V časih Videosexov ste veljali za seks simbol. Ste imeli kakšne težave s preveč nadležnimi oboževalci?

Ko mi zdaj kdo reče, da sem bila seks simbol, se mi zdi to zelo smešno, a tudi takrat nisem imela tega občutka. Bila sem najstnica z vsemi najstniškimi problemi. Vsakič, ko sem se pogledala v ogledalo, se mi je zdelo, da sem grozna, pa mozolj se mi je naredil … tako da nisem imela občutka, da sem neki seks simbol. Ne vem, kdo si je to izmislil. Kakšnih težav z oboževalci nisem imela. Na nastopih smo se s člani skupine tudi družili med sabo in pazili drug na drugega in potem ni bilo kakšnih večjih problemov. Nikoli se mi ni zgodilo, da bi me kdo čakal pred domov ali kaj podobnega. Pa tudi časi so bili takšni … Saj so me recimo ustavili v Beogradu kje na cesti za kakšen avtogram, a nihče ni bil vsiljiv ali nasilen. Dobivala sem tudi zelo veliko ljubezenskih pisem od vojakov. V pismih so mi pošiljali tudi svoje slike, želeli pa so si tudi kakšno mojo podpisano kartico ali fotografijo. Vzela sem si tudi čas za odgovore. Takrat še ni bilo interneta in je bilo treba vse pisati na roko.

Pa imate ta pisma kje shranjena?

Mislim, da ne. Lahko, da pri mami v kakšni kleti še kaj leži. Iz tistega časa imam spravljenih zelo malo stvari. Včasih imam prav probleme, ko me kdo prosi za kakšno sliko za kakšen časopis. Takrat se mi niti ni zdelo prav zelo pomembno, da bi to shranjevala. Saj se mi je zdelo fino, če sem se videla v časopisu, da bi pa to pridno shranjevala v neki arhiv pa nisem. Za kar mi je zdaj v bistvu malo žal, tudi zaradi moje hčerke, a tudi zaradi mene, saj bi bilo lepo imeti shranjeno svojo zgodovino. Zdaj je to lažje, ker je veliko stvari na internetu in si jih lahko spraviš dol, takrat je bilo pa to treba izrezati in vložiti v kakšno mapico. Pa nisem bila zelo pridna, kar se tega tiče.

Včasih so starši tisti, ki delajo te stvari ...

Moji niso bili iz tega testa.

Razlike so v mentaliteti ljudi, sploh kar se tiče glasbe. Naši južni bratje so bolj in še vedno bolj spoštujejo glasbo in glasbenike. Tam sta glasba in šport sveta. Zato tudi imajo toliko zvezd. Pri nas težko komu rečeš, da je glasbena zvezda. Majhno vlogo tu igra tudi distanca. Do Slovencev so imeli en poseben odnos. Zelo so nas spoštovali – ne mislim bend – ampak Slovence na splošno. Znani smo bili kot pameten, deloven, priden narod z alternativno glasbo, vsaj v tistih časih. Za njih smo bili zelo zanimivi.

Veliko se je govorilo tudi o vaših oblačilih. Ste imeli kakšnega stilista?

Iztok je hodil na oblikovno šolo in je imel velik občutek za estetiko. Veliko se je tudi družil z Laibachi, tako da je bilo jasno, da je zunanja podoba benda zelo pomembna. On je bil tisti, ki je sestavil naš imidž. Pri Videosexih sem se naučila, da je pomemben cel paket – ne samo glasba, ampak tudi, kako si oblečen, kako si videti, kako snemaš spote – vse skupaj, kar sem potem – se mi zdi - zelo dobro porabila pri solistični karieri.

Se vam je bilo težko privaditi na drugačno življenje po razpadu skupine leta 1992?

Ni mi bilo težko, se mi je pa zdelo, da je en del – glasbeni del - mojega življenja končan in da se z glasbo ne bom več ukvarjala. Je pa težko kar skočiti z vlaka in vse pustiti za sabo. Zelo hitro po tistem, ko smo se razšli, sem sicer dobila ponudbo za glasbeno oddajo Videogrom na Kanalu A, ki je bila prva zasebna televizija. Tako da sem na neki način vseeno ostala v glasbi. Predvsem pa je bilo usodno to, da sem začela živeti z Alešem Klinarjem, glasbenikom, in sem težko pobegnila iz te scene, še posebno, ko je Aleš začel zelo 'težiti' s tem, da je škoda, da ne pojem več, da bi mi on kaj naredil in zakaj bi zdaj nehala ... Kakšni dve leti sem se mu zelo upirala, potem sem pa podlegla.

Mnogi si želijo, da bi se Videosexi znova združili za koncert ali celo turnejo. Obstaja kakšna možnost za to?

Mislim, da realno ne obstaja nobena možnost za to. Dve leti nazaj, ko je bila obletnica, smo se enkrat dobili in se pogovarjali o tem. A moram reči, da nobeden od nas ni bil prav zelo navdušen nad to idejo. Kot prvo se mi zdi, da je treba ene stvari pustiti na miru. Kot drugo pa je vsak v enem svojem filmu, v enem svojem poslu. Konec koncev Nina niti ne igra več klaviatur – že vrsto let je menedžerka. Za Janeza sploh ne vem, če zna še igrati bas – on je bolj producent. Iztok sicer je v glasbi, a čisto v drugem 'štosu'. Tako, da težko – po mojem bi potrebovali zelo veliko vaje, pa tudi, meni se zdi, da je treba ljudem ostati v takšnem spominu, kot ga imajo iz 80 oziroma 90 let prejšnjega stoletja.

Pa vseeno kaj pogrešate tiste čase?

Pravzaprav niti ne. Imam sicer lepe spomine, a se ne bi vrnila v 80. Da bi rekla, da prav pogrešam, ne, kakšne stvari pa – recimo entuziazem, ki je bil v glasbi. Pri 50 seveda drugače gledaš na življenje. Treba je plačevati račune, skrbeti za otroka itn., v tistih časih pa se s takšnimi vsakdanjimi problemi nismo ukvarjali. Važno je bilo, da si imel toliko denarja, da si lahko šel ven in to je bilo to.

Ste ostali v stikih z glasbenimi kolegi iz držav nekdanje Jugoslavije?

V nekih blaznih stikih nisem, če se pa kje s kom srečam, pa kakšno rečemo. Lani in predlani sem za radio delala polurne pogovore, v katerih sem gostila veliko glasbenikov iz držav nekdanje Jugoslavije in potem vedno pride do obujanja spominov. To so takšni luštni spomini. Poznamo se bolj ali manj z vsemi, ki so nastopali v istem obdobju kot mi. Z Videosexi smo bili recimo predskupina na turnejah Parnega valjka, tako da zelo dobro poznam Akija in ostale. Poznam Čolića. Z njim bi rada posnela duet, ker je res super vokalist. Mlajše generacije jugoglasbenikov pa ne poznam. Tudi oni ne naših. Še vedno vsak, ki gre v Beograd ali kam drugam, pravi, da so ga vsi spraševali, kako je Anja Rupel. Še vedno imajo to neko nostalgijo, ki je Slovenci nimamo že nekaj časa. In nekako enačijo Slovenijo in slovensko glasbo s tistimi glasbeniki, ki smo takrat dol veliko nastopali: z Videosexi, Petrom Lovšinom in Zoranom Predinom. Predin sicer še vedno precej nastopa dol.

Ste razmišljali, da bi svojo novo ploščo Opus, na kateri je tudi veliko skladb skupine Videosex, predstavili tudi v državah nekdanje Jugoslavije?

To je stvar založbe. A – kakor sem se pogovarjala – naj bi jo predstavili v Zagrebu, kjer ima Dallas svojo podružnico. Na Hrvaškem, v Srbiji in v Makedoniji, v kateri sem bila takrat s Tošetom, vlada veliko zanimanje. Njih sicer zanima Videosex, moje solo kariere, ki sem jo delala samo tukaj, ne poznajo ne vem kako dobro. A Videosex sem jim nekako najbolj jaz, tako da, če bi se spravila, bi zagotovo lahko imela nastope dol. Bomo videli.

Nekaj časa ste nastopali tudi z Laibachi. Leta 1988 ste peli himno Beatlesov Across The Universe, z videospotom za to pesem pa ste se tudi kot prva slovenska pevka pojavili na MTV. Ste ponosni na to?

Ja, sem, konec koncev, čeprav se mi to zdi nekaj tako imaginarnega. Če bi rekla, prvi človek na Luni, bi bilo to res: 'Vau!', prva Slovenka na MTV pa … Dobro, v redu.

Vam je kaj žal, da se je MTV tako zelo spremenil?

Da, pa ne samo MTV. Žal mi je, da pravzaprav ni več glasbeni izdelek tisto, kar je pomembno, ampak je bolj pomembno vse drugo. A časi se spreminjajo. Ne moreš pobegniti temu.

Nastopili ste tudi v nekaj filmih. Ste kdaj razmišljali, da bi presedlali v igralske vode?

Ne. To mi je bil takšen zelo poučen in fajn izlet. Dvakrat sem delala z na žalost že pokojnim Francijem Slakom pri filmu Hudodelci in pri televizijski drami Nasmehi. To mi je bila super izkušnja in dokaz sami sebi, da nimam živcev za to, da bi bila igralka. Igralski poklic – razen v gledališču, kjer predstavo odigraš od začetka do konca – je pravzaprav v treh četrtinah sestavljen iz posedanja in čakanja, da prideš na vrsto. Tričetrt dneva čakaš na tistih svojih pet minut. To ni zame. Pa tudi nimaš takojšnjega odziva kot na odru. Na odru dejansko takoj dobiš povratno informacijo. Na filmu pa tega ni. Moraš pa seveda na odru tudi imeti del te igralske žilice v sebi.  

Nedavno ste obeležili abrahama. Nekateri imajo s tem mejnikom kar velike težave. Kako je bilo s tem pri vas?

Ne morem reči, da sem ravno navdušena. Predvsem, ko se sprašujem, kam je šel ves ta čas, kako hitro je minil. Zdi se mi, da 10 let mine v hipu – dvakrat se obrneš, pa je 10 let mimo. Če se spomnim sebe pri 20 pa tudi potem pri 30, so se mi zdeli ti, ki so 50 let stari res samo še za pokopati počasi. Nisem si znala predstavljati, kaj bom delala, ko bom toliko stara. Seveda, ko prideš do tega, drugače gledaš na stvari. Ne bom pa zdaj rekla, kako je to super in najlepše obdobje … to je sr*** Redkokoga poznam, ki se mu res zdi, da so 50. tako super. Od 50. so 60. namreč ni več veliko. Dvakrat se obrneš, pa je mimo. Sploh se mi zdi, da mogoče ženske to staranje še nekako težje akceptiramo kot moški, še posebno, če si neke vrste javna osebnost in si vedno pod nekim drobnogledom. Vsak gleda, češ: 'Glej, kako se je zredila' ali 'Glej jo, koliko je že stara'. V tem primeru si mogoče še malo bolj obremenjen s tem. Tako, da čisto vseeno mi ni, a to je pač dejstvo, ki ga moraš sprejeti. Kaj pa ti preostane drugega, razen da travmiraš do 60., pa potem do 70. …?

Koliko pa se počutite staro?

V glavi sem jaz ves čas stara 18 let. Gledam svojo mamo, ki bo stara 77 let. Ona je v glavi zelo mlada, samo telo ne sledi več temu. Isto je tudi pri 50. Ne zdržiš več isto kot pri 16 – predvsem moraš malo bolj paziti nase, kot si takrat.

Kako ste proslavili svoj jubilej?

Proslavila sem ga z novim albumom. To se mi zdi najlepše. Prav na rojstni dan, ki je letos prišel na soboto, pa sem imela par svojih najljubših bab (jaz to mislim v ljubkovalnem smislu) pri sebi doma in smo se smejale, čvekale, pile in jedle.

Vam je kakšno darilo še posebno seglo do srca?

Najlepše darilo sem dobila od Aleša in Lune. Posnela sta mi komad o mojem življenju. Ob poslušanju sem se skoraj zjokala. Drugače pa sem dobila še zelo veliko lepih stvari. Sploh bližnji se vedno zelo potrudijo in najdejo kaj, kar je meni res fino. Ena soseda mi je recimo spekla cel pekač prekmurske gibanice, ki jo obožujem. Tri dni sem jo jedla kot nora. Najraje imam takšne stvari – kakšnih dragih si recimo sploh ne želim.

Videti ste odlično. Kako skrbite za svojo postavo?

Pravzaprav bolj malo skrbim zanjo. Hodim na telovadbo – mukoma vsakič – ker nisem ravno zelo športni tip – tudi nikoli nisem bila. Pravzaprav je bila telovadba eden mojih hujših predmetov v šoli. Zdaj pa se potrudim in grem dvakrat na teden, ker se mi zdi, da je vseeno treba imeti malo kondicije. Gre za klasično telovadbo, razgibavanje z lastno težo, enkrat na teden tudi malo boksam v boksarsko vrečo, da gre jeza ven. Drugače pa ne delam ničesar. Verjetno je to tudi malo gensko pogojeno – pa tudi z načinom življenja, ki ni klasičen, da greš zjutraj za 8–10 ur v službo. Ta rock'n'roll življenje je vseeno precej drugačeen. Čeprav ga je v zadnjih letih bolj malo. Zjutraj namreč vstajam ob 6:30, saj moram biti ob 8. uri že na radiu.

Tudi pri hrani bi morala bolj paziti, a mi ne gre. Rada jem. Potem ima zelo slabo vest. Tri dni še zdržim in se malo pazim. Moj problem je, da sem zelo sladkosneda in da imam rada hrano. Sem gurman in zelo rada jem. Tudi moja hči zelo rada je in potem je težko biti res rigorozen in jesti samo solato.

Radi kuhate?

Kakor kdaj. Če bi morala vsak dan, potem verjetno ne bi rada kuhala, tako pa ja. Pa rada pečem. Aleš se je enkrat šalil, da mi bo odprl kiosk, jaz pa naj pečem svoje pite in štrudlje. Problem je, da ko pečem - sploh sladko – potem tudi pol sama pojem.

Kateri vaš del telesa vam je najbolj všeč in kateri najmanj?

Kakor kakšno obdobje. Načeloma moram reči, da sem kar zadovoljna, da sem podedovala noge po svoji pokojni babici. S tem sem še najbolj zadovoljna, z vsem ostalim se pa trudim biti.

Javno ste spregovorili tudi o tem, da uporabljate botoks. Zakaj ste se odločili za to?

Ne gre za to, da uporabljam botoks. Me pa zanima kozmetika na splošno in neinvazivni pomlajevalni postopki. Na voljo so laserji, polnila, botoks ... Za to, da o tem javno spregovorim, sem se odločila, ker se mi zdi brez zveze, da je to še vedno takšen blazen tabu in potem ljudje mislijo, da si po uporabi blazno zategnjen, kar pa sploh ni res. To se mi ni zdelo nič takšnega. Ljudje si v bistvu sploh ne predstavljajo, kaj naj bi to bilo, potem pa mislijo, da so si tiste s povečanimi ustnicami dale vanje botoks – pa se botoks v usta sploh ne daje. Želela sem preizkusiti, kako je to videti. Ker sem malce slabše videla, sem se namreč zelo mrščila in sem ugotovila, da je to čisto fino. Ne bi pa šla pod nož. Mogoče pa tudi pri 60. Čakam, da še kaj izumijo. Sem namreč velik zajec, kar se tiče uspavanj, operacij ter rezanj. Že porod mi je bil čisto zadosti grozen.

S Klinarjem sta skupaj vrsto let. Kakšen je vaš recept za uspešno dolgoletno razmerje?

Zagotovo je del recepta sklepanje kompromisov. Če z nekom živiš, moraš biti namreč pripravljen tudi na neke kompromise. Verjetno tudi to, da sva nekako povezana tudi preko glasbe, da dosti delava skupaj – kadar on dela za druge po navadi jaz delam vsaj besedilo ali pa me vsaj vpraša za kakšen nasvet. Pa mogoče tudi to, da sva si tako različna. Jaz sem na komot pa na 'izi' – 'Ah, saj bo jutri', on je pa človek akcije. Jaz verjetno znam njega na momente malo umiriti, on pa mene malo energetsko poriniti naprej.

S čim vas je osvojil?

Osvojil me je že v gimnaziji še pred Videosexi. Verjetno ravno s to svojo neizčrpno energijo, ki jo je imel takrat in ki jo ima še vedno.

Klinar je tudi avtor vseh vaših pesmi. Kako to? Niste nikoli razmišljali o tem, da bi dali priložnost še komu drugemu?

Niti ne. Kot prvo mi je fino, ker imam doma avtorja, ki ga lahko sekiram in mu težim, če mi kaj ni všeč. Pa tudi vedno se je nekako obneslo. Niti nisem dobivala nekih blaznih ponudb od drugih, ker so vsi vedeli, da sva tako ali tako delovni tim. To pa ne pomeni, da se v primeru, če bi dobila kakšen komad od drugega avtorja, ki bi mi bil všeč, tega ne bi tega lotila.

Saj hodim. Nekako si to razdeliva, saj mora nekdo paziti na Luno – je še v teh letih, ko še noče biti sama doma, zato je treba organizirati neko varstvo. Najlažje je, da sem jaz doma. Saj greva včasih tudi skupaj. Žal mi je, da nisem bila na Big Foot Mami v Stožicah, ker je Aleš tako navdušen prišel domov, kot že dolgo ne.

Kaj vam je sicer od vsega ostalo v najlepšem spominu?

Težko bi se opredelila. Veliko je lepih spominov. Tudi na nedavno promocijo ob izidu plošče Opus imam lep spomin. Kakšni pa morda šele prihajajo.

Na kaj ste najbolj ponosni?

Da sem preživela 50. rojstni dan. Poznam namreč kar nekaj ljudi iz 80. let prejšnjega stoletja, ki so končali z iglo v roki ali pa kako drugače, tako da je to tudi neke vrste dosežek, da sem preživela, da sem dosti normalno preživela. Ponosna sem tudi na svojo hčerko.

Bi kaj naredili drugače, če bi lahko?

Verjetno kaj že, a se mi zdi brez zveze zdaj razmišljati o tem, kaj bi bilo, če bi … Verjetno mi je bila ta pot usojena. Seveda s svojimi odločitvami vplivaš na potek poti, a tako je pač moralo biti. Moje življenje bi bilo zelo drugačno, če ne bi pri 16 letih odšla na avdicijo za pevko Videosexov. Bila sem namreč zelo sramežljiva. Še zdaj se čudim, da sem sploh šla na avdicijo. To mi je bilo najhujše na svetu, da moram pred enimi peti, čeprav sem v šoli ves čas nastopala na vseh prireditvah. Da pa moram iti k enim, ki jih ne poznam in tam nekaj peti, mi je bilo pa čisto grozno, a sem se nekako odločila, da bom to naredila. A – kot sem že rekla - mislim, da so ti določene stvari namenjene.

Kaj najraje počnete v prostem času?

Najraje berem. Vse, kar mi pride pod roke. Najljubše so mi kriminalne zgodbe. Ogromno kriminalnih romanov preberem, tudi kakšnih zelo krvavih, da me je potem prav strah. Aleš dostikrat pravi, da se mu zdi, kot da je doma v čitalnici, saj je Luna na svojem kavču s knjigo, jaz pa na svojem s svojo knjigo. To je zame sprostitev in odklop. Še posebno, kadar sem utrujena, se dam na kavč, v roke vzamem kakšno dobro knjigo in berem. Že kot otrok sem brala kot nora, prav požirala sem knjige. Vesela sem, da je tako tudi pri Luni. To ljubezen sem ji priučila, saj sem ji brala, odkar je bila čisto majhna. Čim je znala sama brati, pa to počne sama. Je pa novodobna generacija – raje bere v angleščini kot v slovenščini, saj so prevodi po njenem mnenju slabi (smeh). A rada bere in to mi je všeč.

Gre hčerka tudi po vaših glasbenih stopinjah? Bi si to sploh želeli?

Ne, Luna ne gre po najinih stopinjah - daleč od tega. Eno leto smo se sicer 'matrali' s klavirjem pa nikakor ni šlo, čeprav daleč od tega, da ni talentirana – a pač ji to ni. V rojstnodnevnem komadu je recitirala, ni pela. Ima pa vseeno v sebi ta občutek za glasbo, za ritem, tako da pleše street dance in hip-hop. Moram reči, da jo včasih prav občudujem, ko jo gledam, od kod otroku tak občutek za to, da se nauči vse tiste korake. Jaz sem namreč zelo bukova, kar se tega tiče.

Je bila kdaj obremenjena s tem, da ima slavne starše?

Ne. Imela je eno obdobje, ko je bila majhna, ko ni marala gledati slik v časopisu in ni bila preveč navdušena nad mojim prepevanjem v avtu. A to se je kasneje vse obrnilo. Zdaj vse spremlja in se ji zdi že fino. Še posebno ji je fino, če je ona kje v časopisu, saj potem takoj zraste v očeh svojih sošolcev.

Že nekaj let delate na radiu. Kaj pogrešate kamere?

Ne. Radio mi je bolj pri srcu kot televizija. Za radio se mi namreč ni treba naličiti (smeh). Televizija je vizualen medij. Tam je najbolj pomembno, kako si videti, šele potem, kaj govoriš, na radiu je pa najbolj pomemben glas in tisto, kar poveš. Radio mi je bil vedno ljubši prav zaradi tega.

Pa je vaš spremljevalec tudi v zasebnem življenju?

V avtu definitivno. Čeprav v avtu ves čas prestavljam programe, ko dobim živčen zlom, pa si dam notri CD - tako kot večina.

Sebe kdaj poslušate?

Sebe poslušam, kadar vadim komade. Takrat imam sebe v avtu. Največji mir imam namreč med vožnjo in v studiu. Da bi pa tako uživala v tem, da bi sama sebe poslušala, to pa ne. Tudi na radiu, če je kakšna posneta oddaja, težko samo sebe poslušam. Čisto drugačen odnos imam do tega.

Imate še kakšne neuresničene sanje?

Kaj pa vem. Ko sem bila stara 18 let, se mi je zdelo, da bi bilo mogoče fino kdaj nastopati na Wembleyju (smeh). Čas še imam (smeh). Drugače pa – če naredim neko bilanco – z vsemi stvarmi v življenju seveda nisem zadovoljna. Fino bi bilo, če bi človek imel malo več denarja in časa pa če bi malo več potoval po svetu … čeprav sem zdaj malo žalostna zaradi otrok, ker si mislim: 'Kako bo kdo sploh še kam potoval pri vseh stvareh, ki se dogajajo na svetu?' Nekaj sveta sem sicer videla, a se mi zdi, da še vedno premalo. To bi. Načeloma sem pa zadovoljna z življenjem in s tem, kar sem naredila. Seveda si včasih malo zafrustriran zaradi okolja, v katerem živiš. Včasih ti kdo reče: 'Ampak, če bi se ti rodila kje drugje pa s to kariero, bi pa …' Ja, ampak tako pač je. Vzameš tisto, kar lahko, in funkcioniraš s tem in v tem okolju.