FOTO in VIDEO: Kaj zdaj počnejo nekdanji člani Bepopa

Skupina Bepop, ki je sad licenčnega resničnostnega šova Popstars, je bila ustanovljena pred natanko desetimi leti. Petčlanska zasedba , ki so jo sestavljali 22-letna Tinkara Zorec, 19-letna Alenka Husić, 23-letni Simon Meglič, 20-letna Ana Praznik in 17-letni Nejc Erazem, je čez noč postala vzor številnim najstnikom. S svojim prvim singlom Moje sonce, ki se je takoj po izidu zavihtel na sam vrh glasbenih lestvic in še danes velja za velik hit, so pustili neizbrisan pečat na slovenskem glasbenem nebu. Skupina se je med poletjem zaprla v snemalne studie in se intenzivno pripravljala na izid prvega albuma ter na prvi televizijski nastop, ki je bil 15. septembra na prireditvi Miss Slovenije 2002, kjer so 'bepopovci' predstavili svoj novi singel Odpelji me, ki je tudi pospremil izid težko pričakovanega prvega albuma Bodi zvezda, ki je bil eden najbolj prodajanih glasbenih albumov v zgodovini slovenske glasbe.

Smrt najstniškega idola pretresla Slovenijo

Čeprav je minilo že skoraj deset let, odkar je svet zapustil simpatični in priljubljeni član skupine Bepop Nejc Erazem, se še vedno najde marsikdo, ki se dobro spominja usodnega petka, 20. septembra 2002. Tisti, ki so Nejca poznali in ga spremljali, so vedeli, da je bila njegova največja želja motor, ki ga je na koncu stal življenja. Le nekaj sto metrov pred svojim domom se je ponesrečil z motorjem, ko mu je voznik kombiniranega vozila, sicer družinski prijatelj, odvzel prednost. Zaradi hudih poškodb je pozneje umrl v novomeški bolnišnici.

Konec glasbene poti za Bepop?

Skupina Bepop se je kmalu znašla pred težko odločitvijo, in sicer končati glasbeno pot ali jo nadaljevati. Ker so bili vsi člani enotnega mnenja, da želijo še naprej ustvarjati glasbo, so naznanili, da ostajajo še naprej skupaj, saj bi si to želel tudi Nejc. Še istega leta so se podali na koncertno turnejo po Sloveniji z imenom Popstars Tour 2002, ki je bila več kot uspešna. Turnejo so nato ponovili še leto pozneje. Leta 2003 so s pesmijo Ne sekiraj se sodelovali na izboru pesmi za Evrovizijo, dobili viktorja popularnosti, junija pa so že izdali svoj drugi album Zapleši z nami. Leta 2004 so izdali še zadnji studijski album s preprostim naslov Bepop, ob koncu leta pa so oboževalce razveselili z božičnim albumom, na katerem so se znašle tudi priredbe znanih božičnih pesmi, zraven pa so povabili tudi nekaj znanih imen s slovenske estrade.

Bepopovci so najprej dejali, da si bodo vzeli premor, ker je bila njihova članica skupine Tinkara Zorec v veselem pričakovanju. Do uradnega razpada skupine dejansko nikoli ni prišlo, s skupnim pojavljanjem v medijih in nastopanjem pa so končali avgusta 2005. Čeprav je skupina razpadla, pa so Simon, Tinkara, Alenka in Ana v vseh teh letih spletli tesne prijateljske vezi, ki so ostale še danes.

Preberite si intervju s člani nekoč najbolj priljubljene skupine Bepop, ki so nam zaupali marsikatero zanimivost ter med drugim razkrili, s čim se ukvarjajo danes.

Letos mineva 10 let, odkar je skupina Bepop nastala. Zakaj ste se sploh odločili za sodelovanje v resničnostnem šovu Popstars?

Alenka: "Pojem, odkar pomnim :) Z največjim veseljem sem pred leti spremljala Popstars na nemškem kanalu in si potihem zaželela tovrstnega šova pri nas – ne dolgo zatem sem prebrala članek v enem časopisu, da k nam prihaja Popstars, in sploh nisem razmišljala, ali se prijaviti ali ne."

Tinkara: "Vrsto let sem bila plesalka, pri 16 letih sem se tudi po naključju znašla na pevskem tekmovanju Full Cool Demo TOP, kjer sem tudi zmagala. Ker je oddaja Popstars nagovarjala nadobudno mladino s sloganom »Pokaži, kaj znaš«, smo se z dekleti s plesne skupine La Viva odločile, da se prijavimo, odplešemo točko in si naredimo reklamo za naše nastope. Vendar smo se malo uštele, saj je bilo že na prvi avdiciji treba peti. Za ta izziv smo se odločile samo tri in lahko povem, da smo tudi vse tri prišle med najboljših 30 tekmovalcev. Iz avdicije v avdicijo sem bila bolj presenečena, nad zmago pa sicer tudi, vendar z rahlimi dvomi, kako bom vse obveznosti usklajevala s svojo redno službo, ki se jo dobila že leto pred tem."

Simon: "Rad imam izzive, sploh take, ki jih večina ljudi ne bi sprejela. Vendar to ni bila ravno želja po prepoznavnosti, ker nikakor nisem tak tip, ampak takrat sem bil pa ravno v obdobju, ko nekako nisem vedel, kako naprej v življenju. Avdicija je prišla kot naročena, da malce razbijem dnevno rutino in najdem kakšno novo pot in zgodilo se je, kot se je."

Ana: "Hm ... To je že 10 let nazaj ... Sem že malo pozabila, zakaj sem se prijavila (smeh). Dejstvo je, da že celo življenje pojem in da je bil to en osebni test, ki sem ga očitno prestala."

Alenka: "Mislim, da smo se takoj strinjali z izborom imena in nam je bilo vsem zelo všeč."

Tinkara: "Prispelo je res veliko predlogov, vendar smo se skupaj z našo ekipo odločili, da je najboljša varianta ime Bepop. Izvajali smo pop glasbo, kar še toliko bolj sovpada skupaj z imenom. Meni je še vedno všeč."

Ana: "Takrat se je zdela to edina logična izbira. Ime odraža stil glasbe, ki smo ga predstavljali. Je pozitivno – kot mi in hitro zapomljivo."

Alenka: "Pred razglasitvijo smo bili konstantno skupaj in bi takratno takojšnjo odločitev verjetno težje sprejela, ker pa je vmes preteklo nekaj časa, sem bila pripravljena tako na pozitiven kot negativen odgovor. Bila pa sem vsekakor presrečna in zbegana, ko mi je Natka Geržina sporočila, da so se odločili zame. (smeh)"

Simon: "Bilo je zelo živčno (smeh). Ves dan sem s celo družino čakal Branka Čakarmiša, živčnost je bila na vrhuncu, ampak šampanjec je bil pripravljen (smeh). Ko me je klical Klemen, fant iz deseterice, in mi povedal, da je Branko ravno odšel od njega proti meni in da ni izbran, sem zaslutil, da bom najbrž izbran. Kako sem pa skočil pod strop, ko sem izvedel, in kaj sem blebetal potem, pa mi je še danes nerodno. (smeh)"

Tinkara: "Bilo je konec aprila leta 2002. Vsem desetim finalistom so prišli na dom s kamerami povedati rezultate (ali si ali nisi v skupini). Nekako sem imela občutek, da če bo prišla na dom Natka, da imam malo možnosti, če pa pride Nika Deu, pa jih imam zelo malo. Poleg tega sem jim že na avdicijah direktno povedala, da svoje službe ne nameravam pustiti, zato se mi je dozdevalo, da me ne bodo izbrali že iz tega razloga, ker bodo z menoj težko usklajevali vse urnike s skupino. Za snemalno ekipo sem celo pripravila torto, da bi jim jo podarila v znak zahvale za naše skupno sodelovanje . No, to  torto smo potem po razglasitvi imeli za praznovanje uvrstitve v skupino, po tem dnevu pa se je zame začelo nepozabno doživetje z novimi prijatelji, ki ga imam v zelo lepem spominu."

Ana: "Spomini so seveda lepi, sem pa vesela, da imam vsaj del teh spominov tudi dokumentiran."

V Sloveniji ste dosegli pravo evforijo, ki jo ni uspelo ponoviti nobeni slovenski zasedbi. Kaj mislite, da je pripomoglo k vašemu uspehu? Kakšen je občutek, ko greš na ulico in se za teboj vsi ozirajo? Vaša slava je šla celo tako daleč, da so prodajali Bepop majice, zvezke, album s sličicami … Ali imate še kaj od tega shranjenega v kakšni omari ali na podstrešju? Kakšne izrezke iz revij? Kakšen najljubši kos oblačila s kakšnega nastopa?

Alenka: "Vsekakor smo bili zanimivi, ker nas je spremljala vsa Slovenija po televiziji, sam koncept oddaje je bil zanimiv, prvi resničnostni šov pri nas ... Vendar ne bi bili tako zelo uspešni, če se ne bi razumeli med sabo, še danes lahko trdim, da so bepopki res pravi prijatelji; res da se malenkost manj vidimo, ko pa se, takrat energija poka po šivih (smeh). Oblačil z nastopov ne hranim več, imam pa na zalogo vse albume in mape s članki, ki so spravljeni doma."

Simon: "K uspehu je prispevalo več dejavnikov, najprej to, da smo bili prva taka skupina pri nas, bile smo izbrane osebe s pozitivno energijo, potrpežljivostjo in z določeno mero odgovornosti, ki jo moraš imeti, da lahko več let sodeluješ v takem projektu. Ni zanemarljivo niti to, da je bil internetni video še v povojih in še nismo bili zasičeni z videovsebinami podobnih šovov z vsega sveta. Vse skupaj pa je začinil finančni in organizacijski vložek Pro plusa in založbe Menart, ki sta dobro vodila projekt. Občutek, ko greš po ulici, je bil grozen. Od popolne anonimnosti do vseslovenske prepoznavnosti je minilo mesec dni in to je bil zame tak šok, da prvo leto enostavno, razen po nastopih in obveznostih s skupino, nisem hodil nikamor. Sčasoma se navadiš in se lahko distanciraš od tega, da zadeve ne jemlješ več tako osebno, in je lažje."

Ana: "Tudi sami smo takrat težko dojemali vse skupaj, je pa res, da morda na srečo, morda pa tudi ne, se je vse skupaj zelo hitro odvijalo. Vendar mislim, da je k uspehu skupine zagotovo prispevala tudi naša iskrenost. Do vsega. In to so ljudje začutili. Hja, majice, zvezki ... vsega je bilo polno. Če povem po pravici, nimam niti enega zvezka ali majice. Imam pa še vedno ogromno plišastih igračk, ki sem jih dobila od oboževalcev. Od prvega do zadnjega so shranjeni na podstrešju, poleg fotografij, posnetkov in revij, ki mi jih je nekoč podarila ena naša velika oboževalka."

Tinkara: "Mogoče se v tistem času niti nismo zavedali, da gre dejansko za evforijo. Vse je bilo tako na hitro, kjer koli smo se pojavili, nas je pričakala množica oboževalcev. Bili smo pristni, mladi, rahlo naivni, predvsem pa preprosti, zato so nas ljudje še bolj sprejeli za svoje. Za naš uspeh se gre v prvi vrsti zahvaliti dobri ekipi menedžerjev in PR-ja, ki so nas vodili skozi to obdobje, predvsem pa smo mi tisti, ki so nas ljudje radi poslušali, nas radi spremljali in spodbujali. Bili smo prvi, ki smo nastali prek avdicij, zato smo bili za ljudi še toliko bolj zanimivi. Ljudje nas še vedno prepoznajo na ulici, se tudi ozirajo za nami, ampak jaz s tem nisem imela nikoli problema. Tudi v času največje evforije, takrat sem še delala v trgovini enega od ponudnikov mobilnih storitev, so sicer prišli ljudje po podpis in se fotografirali z menoj, kar pa sem vedno z veseljem vsakemu ustregla. Kupovali so naše majice, zvezke, zbirali so sličice za v albume, tako kot sedaj moja hči zbira sličice Safari in Smrkce. Vse izrezke iz časopisov še vedno hranim, saj se mi zdijo prelep spomin na obdobje, ki je v mojem življenju pustil velik pečat. Ponosna sem na to obdobje. Fino nam je bilo."

Kmalu po izidu albuma in le pet dni po nastopu na Miss Slovenije 2002 je svet preplavila novica o smrti Nejca Erazma. Vsak si lahko samo misli, da je bil to za vas zagotovo nepopisen udarec. Kaj je pretehtalo vašo odločitev, da nadaljujete kariero?

Tinkara: "Velik pritisk in velika izkušnja sta bila smrt našega najmlajšega člana Nejca, ki se je ponesrečil že čisto na začetku našega delovanja. To je bil velik šok in takrat resnično nismo vedeli, kako naprej. Še vedno spoštujem odločitev naših »šefov«, ki so nam takrat dali proste roke in pustili, da se sami odločimo, kako naprej. V čast našemu prijatelju smo se odločili nadaljevati in speljati zadevo do konca, vendar pod pogojem, da ostanemo sami štirje. Novi član ni bil nikoli možnost. V tem težkem obdobju smo se še bolj povezali, postali smo pravi prijatelji, zavezniki in zelo sem vesela, da smo še vedno v stiku, tudi sedaj, ko imamo vsak svoje obveznosti z družinami in v službi."

Alenka: "Še danes zelo težko govorim o tej temi ... Nejc je zmeraj bil in zmeraj bo v naših srcih."

Simon: "Najbolj nas je zaznamovala Nejčeva nesreča, po kateri smo se še bolj povezali."

Ali si še kdaj zavrtite kakšno od vaših uspešnic in zapojete zraven? Katera je vaša najljubša?

Tinkara: "Moja najljubša je še vedno Odpelji me in seveda prvi singel Moje sonce. Z veseljem si jih zavrtim oz. si videospot zavrti moja hči, ki ji je smešno, da je mamica nekoč nastopala in pela. V božičnem času, ob krašenju jelke, si zelo rada predvajam našo božično zgoščenko, ki mi je tudi zelo pri srcu. Pesem Ni še čas ima zame eno najlepših besedil, prav tako Prava pot in Brez tebe. Te pesmi sicer nikoli nismo izdali kot singel, ki bi se vrtel na radiu, so mi pa izredno lepe in še vedno trdim, da je naš Simon izreden pisec rim."

Alenka: "Vse pesmi so mi ljube. V času praznikov si še danes na veliko vrtimo naš božični album, če pa že moram izbrati, sta to pesmi Moje sonce ter Bodi zvezda."

Simon: "Včasih, če me kaj spomni na kakšen trenutek, si zavrtim kakšen spot, da se malo spomnim, kako je bilo. Najljubša pesem mi je Ni še čas."

Ana: "Moram priznati, da si zelo redko zavrtim kakšno našo pesem. Zdaj me zanima čisto drugačna glasba. Rada jo raziskujem, odkrivam kaj novega, hodim na "nenavadne" koncerte in se polnim z glasbeno raznovrstnostjo. Je pa res, da vsak božič doma med večerjo poslušamo božično zgoščenko Bepop."
 
Ali je kakšna stvar, ki se vam je zgodila (prijetna ali neprijetna) in ste jo v vseh teh letih uspeli zamolčali pred javnostjo?

Tinkara: "Sploh ne. Sicer sem v svojem življenju doživela že marsikaj, tudi padce, vendar v prihodnost vedno zrem z optimizmom in vem, da se večina stvari zgodi z razlogom. Če je bila kakšna takšna stvar, se je ne spomnim. Sem zelo odprta oseba, z veseljem vedno iskreno odgovorim na vsako vprašanje, sem pa krvava pod kožo kot vsi drugi ljudje. Učim se iz lastnih napak, trudim se po najboljših močeh in v zadnjem času mi to celo zelo dobro uspeva."

Simon: "Ogromno je bilo prijetnih stvari, sam pa sem najbolj užival v našem skupnem druženju zunaj odrov, pa tudi nastopi so mi dali včasih veliko energije, ker smo otrokom in najstnikom dajali nek pozitiven zgled."

Ana: "Niti ne. Bolj kot ne se je vse vedelo o nas. Sicer pa nikoli nismo bili znani po tem, da bi šokirali s kakšno pretresljivo  novico. (smeh)"

Ste imeli kdaj kakšne nevšečnosti z oboževalci ali s paparaci? Ali ste imeli kakšnega oboževalca, ki ni zamudil niti enega vašega koncerta?

Alenka: "Nikoli ni bilo nevšečnosti oziroma se ne spomnim, da so bile. Mogoče edino prevelike gneče okoli nas ter posredovanje varnostnikov (vendar nič kaj pretresljivega). Baza oboževalcev je bila ogromna, veliko jih je bilo, ki so nas konstantno spremljali na nastopih."

Tinkara: "Ja, kar nekaj oboževalcev je bilo takšnih, ki smo jih videli na več koncertih. Vsi so bili prijazni, nevsiljivi in resnično nimam slabe izkušnje … Vsaj spomnim se je ne."

Simon: "Nekih pretiranih nevšečnosti ni bilo, oboževalci so bili super, nekaj problemov pa sem kot moški član skupine imel s prenapetimi vrstniki, sploh če sem šel ven zvečer, ko si vsi upajo nekoliko več. Vendar sem večinoma po nekaj izmenjanih besedah hitro našel skupni nivo in vse je bilo v redu. Še kakšna pijača je padla zastonj na ta račun (smeh). Oboževalcev, ki so hodili na vse koncerte v njihovi bližini, pa je bilo kar nekaj, tako da smo jih vedno prepoznali in pozdravili z odra."

Ana: "Uf, takšnih, ki niso zamudili koncerta, je bilo kar nekaj. S paparaci pa nimam izkušenj."

Tinkara: "Z mediji sem imela vedno korekten odnos, zato še vedno z veseljem pristanem na vsak intervju. V tistem obdobju, ko smo bili mi na sceni, se je dogajalo toliko zadev, da si dejansko ni bilo treba izmišljevati zgodb, saj se je že tako veliko dogajalo okoli nas. Obstajajo kakšni članki, ki so napisani brez naše vednosti, vendar so bili tudi ti vedno neškodljivi in prisrčni."

Simon: "Ne spomnim se kakšnih neresnic, če je pa kaj prikrojeno tako, da se novica bolje prodaja, pa mi je to povsem razumljivo."

Alenka: "Mislim da ne, če pa že, pa ni bilo nič pretresljivega oz. se ne spomnim več."

Ali po tolikih letih pristopi še kdo na ulici do vas in vas prosi za avtogram ali mogoče fotografijo?

Tinkara: "Za fotografijo ja, za avtogram pa resnično zelo redko oz. skoraj nikoli. Deležna sem pogledov (takšnih in drugačnih), kar pa se z leti navadiš in s tem živiš. Če si medijsko izpostavljen, ti mora biti to v redu, ker drugače zna biti zadeva moteča in utrujajoča."

Ana: "Se zgodi tu in tam. Vendar ne gre za fanatične oboževalce, ampak za ljudi, ki se jim zdi frajersko, da bi se fotografirali. Po navadi se to zgodi, ko grem žurat in so ljudje bolj pogumni, ko spijejo kako pivo. Takrat zavore in zadrega malo popustijo."

Alenka: "S skupino Sopranos kar veliko nastopam po Sloveniji, prav tako po tujini. V Sloveniji se velikokrat zgodi, da kdo pristopi in prosi za fotografijo, tudi prepoznajo me."

Simon: "Ravno pristopajo ne, tudi za avtogram ne prosijo več, me pa spoznajo in včasih kakšno rečemo o vremenu recimo."

Ali bi še znali odplesati plesne korake (koreografijo) na kakšno od vaših skladb?

Ana: "Hm ... Sem zdaj v glavi malo preletela korake. Posamičnega bi še izvedla kakšnega, ampak ... to je pa to. Koreografije pa ni 'šanse' ... pa tudi, če bi jo, bi me verjetno v križu usekalo. (smeh)"

Alenka: "Danes se iskreno povedano ne spomnim nobene več. Če pa bi pogledala kakšen star posnetek, sem skoraj prepričana, da bi se mi povrnil spomin (smeh)."

Simon: "Hm, kljub temu da nekaj smisla za ples imam, pa to ni veščina, v kateri bi prav užival, zato doma ne obnavljam koreografij. (smeh)"

Tinkara: "Seveda bi. Ne celotne, delno pa sigurno. (smeh)"

Letos je okrogla obletnica vašega nastanka. Skupina, ki je delovala v času vašega vzpona, je bila tudi Game Over, ki je pred dnevi napovedala vrnitev na sceno. Ali ste kdaj resno razmišljali, da bi se še vrnili na glasbene odre? Kakšna je dejanska možnost, da bi vas vse videli skupaj na odru? Pogrešate ta adrenalin?

Tinkara: "Ja, letos aprila mineva 10 let od našega nastanka. Skupina Game over se nam je pridružila na obeh Popstars tourih, veliko časa smo preživeli skupaj. Slišala sem za njihovo vrnitev na sceno in vesela sem za njih. Mi smo trenutno zelo vpeti vsak v svoje zasebno življenje, redne službe, trije že imamo družine, zato je sedaj še težje usklajevati vse urnike. Vedno pa odgovorim, da se nikoli ne ve, kaj še lahko čas prinese. V šali rada poudarim, da se z dobrim tržnikom in PR-jem ter seveda dobrimi sponzorji lahko naredi dober projekt, saj  Bepop še vedno velja za dobro ime in je dobra blagovna znamka. Mogoče pa celo še kdaj kje zapojemo. Prepustimo se naključjem. Mi je pa zanimivo, da me skoraj vsak dan nekdo povpraša, ali se bomo še kdaj vrnili."

Ana: "Nismo resno razmišljali o tem. Smo se pogovarjali, kaj bi bilo, če bi ... ampak smo zdaj vsi pri svojih osebnih projektih, ki jih poskušamo izpeljati, in mislim, da nam gredo kar dobro od rok. Če bi pa na mizo padla kakšna dobra ponudba, bi pa morda lahko resno razmislili o tem. Da bi vsi skupaj zopet stali na odru? Verjetnost je zelo majhna, kar se pa adrenalina tiče, pa mi ga ne primanjkuje. Se ukvarjam s kar adrenalinskimi športi, ki mi poženejo kri po žilah."

Simon: "Resno nikoli, za hec pa smo že kdaj kakšno rekli o tem, vendar smo vsi tako vpeti v razne službene in družinske obveznosti, da kakšne realne možnosti ni, razen morda ob res dobro zastavljenem projektu, ki bi nam dal ponovno motivacijo."

Alenka: "Adrenalina je načeloma dovolj, ker imamo skoraj vsi družine oz. polno zapolnjene urnike. O resnih vrnitvah se nismo nikoli pogovarjali, ker iskreno čas ne dopušča – bi se pa spustili v kakšen projekt, če bi bil seveda zanimiv in bi se seveda vsi strinjali."

Tinkara, zelo dobro se spominjamo dne, ko so te na začetku pevske kariere vprašali, ali bi se slekla za znano moško revijo. Takrat si odločno dejala, da ne, kar so tudi posnele televizijske kamere. Čez nekaj let pa se je zgodilo ravno obratno. Kaj te je prepričalo, da si spremenila mnenje? Kakšna je bila izkušnja?

"Tako je, vprašanje je bilo, ali bi se slekla za moško revijo, in moj odgovor je še vedno ne. Leta 2010 sem sprejela povabilo priznanega fotografa Aleša Bravničarja, ki nas je fotografiral že z Bepopi in moje fotografije so bile na začetnih straneh te revije, kjer se pojavljajo medijsko prepoznavne osebnosti. Moj pogoj je bil, da se ne vidi oprsja in intimnih predelov, kar je Aleš z veseljem upošteval. Meni so fotografije prelepe in zelo estetske."

Tinkara, kakor vemo, si ustanovila plesno šolo, ali še deluje?

"Moja plesna šola bodiPOP je delovala do leta 2008, nato pa enostavno ni bilo več časa, da bi lahko uskladila vse obveznosti z redno službo in obveznostmi z družino. Poleg tega sem šla v tistem letu skozi težko obdobje v svojem zasebnem življenju, s Tajinim atijem sva se razšla, morala sem razčistiti sama s seboj, se soočiti s svojimi napakami in priti nazaj na pravo pot in notranje ravnovesje. Ni bilo lahko, vendar še vedno pravim, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Sedaj je vse tako, kot mora biti, in vesela sem, da imam svoj notranji mir. Življenje je lepo."

Večina izmed vas si je že ustvarila družino … Kaj počnete danes, s čim se ukvarjate? Ali je petje še prisotno v vašem življenju?
 
Tinkara: "Imam pridno 6-letno prvošolko Tajo. Trenutno končujem magisterij, še vedno sem zaposlena na Telekomu Slovenije, kjer trenutno delam na poslovnem trgu kot svetovalka za ključne stranke. Uživam družinsko življenje s hčerko in partnerjem Petrom, v tem letu je naš načrt, da se preselimo v hišo na obrobju Celja. Večino popoldnevov preživimo z usklajevanjem hčerkinih popoldanskih obveznosti (ples in drsanje). Imam srečo, da se s Tajinim atijem še vedno dobro razumeva in oba dajeva vse od sebe pri njeni vzgoji. Srečna sem, živim dobro in mirno življenje, veselim se prihodnosti, za katero imam ogromno želja in še ne doseženih ciljev. Moja velika želja je tudi, da bi Taja nekoč dobila še kakšno sestrico ali bratca."

Ana: "Delam na radiu kot producentka jutranjega programa, snemam radijske in televizijske oglase, posojam svoj glas za razne sinhronizacije in podobno. Glasbeno sem še aktivna. Ustvarjam in pojem v skupini House Movement ... (funk, disco, house), sodelujem pa tudi s skupino The SwingTones (swing)."

Alenka: "Hči Alina je decembra dopolnila 2 leti, drugače se ukvarjam s turizmom, zaposlena sem v turistični agenciji, kjer se ukvarjamo predvsem s kongresnim ter incoming turizmom; drugače pa pojem v zasedbi Sopranos."

Simon: "Pojem rad, predvsem doma s hčerko. Sicer delam polovico časa v družinskem fotostudiu Travnik, kjer se ukvarjam z obdelavo fotografij in videa, pa tudi s snemanjem in montiranjem porok in drugih prireditev. Drugo polovico mi vzame delo na Šport TV, kjer skrbim za razvoj in vzdrževanje notranjega informacijskega sistema. Kar ostane časa, pa ga posvetim družini."

Spremljajte 24ur.com na Facebooku in Twitterju!