Dnevnik s turneje Elvis Jackson

2. 3. 09 – priprave na pot, nalaganje opreme

Celotna ekipa ELVIS JACKSON se v poznih popoldanskih urah, dan pred pričetkom turneje, dobi pred našim brlogom (bunkerjem). Ponovno pripravimo in pregledamo opremo in prtljago, ki jo nameravamo vzeti s seboj na turnejo. Ob pogledu na opremo, ki jo prinesemo na parkirišče pred avtobusom, imamo sicer pomisleke ali bomo vse, kar naj bi vzeli na turnejo, sploh lahko naložili v prtljažnik avtobusa. Večletne izkušnje trpanja raznorazne krame in opreme po kombijih različnih velikosti pridejo pri tem opravilu še kako prav. Opravi se še skupinsko fotografiranje, intervju za medije in pripravljeni smo na začetek turneje. Razidemo se, za odhod v Zagreb smo dogovorjeni naslednji dan ob 12:00.

3. 3. 09 – pot v Zagreb, Kset

Vožnja v Zagreb poteka mirno in v znamenju spoznavanja notranjosti dvonadstropnega avtobusa in vsega udobja in klavstrofobije, ki jo lahko ta, ljubkovalno rečeno črna mrcina, ponudi. Nekateri v bendu so mu rekli kar 'Knight liner'. Opravijo se popravki naslovnega intervjuja za revijo RSQ, naše partnerje pri izdaji albuma 'Against The Gravity' in izmenjajo pričakovanja glede pravkar pričete koncertne turneje. V Zagreb prispemo kmalu po 16.uri, ampak zaradi višine 'tour busa' (4 m) in podvozov, ki so nižji od avtobusa, smo že začeli s kaosom, ko smo v podvozu nasedli!? Tako se je naš odličen voznik izkazal v centru Zagreba z vzvratno vožnjo v nasprotni smeri. Dostop do kluba KSET je veliko bolj kompliciran, kot smo pričakovali. Izkušnje voznika so odločilne, da smo pred klubom ob 17.uri. KSET je klub, ki sprejme kakšnih 300 ljudi, Elvisi smo tam nastopili že pred vsaj 7 leti in od takrat se notranjost ni kaj bistveno spremenila. Klub je v lasti elektrotehnične fakultete, za program in delovanje pa skrbijo študentje. Dobra stran je, da je klub že vrsto let na dobrem glasu in da ponuja kvalitetno ozvočenje, dovolj velik oder, 'backstage' pa je bolj improvizirane variante. Naši gostitelji so prijazni, ampak malo nerodni, kljub temu se ujamemo in Elvisi v tako rekoč razprodanem klubu odigramo energičen in nepozaben nastop. Publika nas od prvega komada dalje sprejme z navdušenjem in ozračje v klubu se samo stopnjuje. Na trenutke je navdušenje publike že na meji norosti, ne manjka 'stage divinga', 'poga' in vsakovrstnih vragolij, Elvisi na odru pa smo v vseh elementih kos situaciji. Natanko ob polnoči Elvisi sklenemo nastop z našo prepoznavno 'himno', a navdušenje novih in starih fanov, ki bi se želeli srečati s člani skupine ne pojenja. Prodamo tudi nekaj novega, posebej za turnejo narejenega 'merchandisa' in CDjev, opravi se intervju za portal Mikrofonija, sledi seveda nalaganje opreme v 'tour bus' in odhod proti Madžarski. Nočni počitek nam prekrižajo cariniki na hrvaško-madžarski meji. Najavijo celo pregled celotne opreme in se lotijo konkretnejšega pregleda enega od naših članov. Seveda so kmalu ugotovili, da smo čisti in nenevarni in se nekako omehčali, pod pogojem, da damo za vsakega carinika novo ploščo Against The Gravity. Tako so nas izpustili in smo v spanju, razen voznikov, odrinili proti Budimpešti. Končno, ura je kmalu 04:00 ...

4. 3. 09 – Madžarska, na ladji A38 dogaja

Zbudimo se v deževno jutro, na naši desni strani se nam ponuja pogled na enega od najboljših klubov v Evropi. A38 je v bistvu klub na ladji, ki je zasidrana na Donavi, sprejme pa cca 700-800 ljudi. Brez dvoma je to najboljši klub, kar jih bomo spoznali in v njih nastopali na tej turneji. Poleg kluba, ki premore velik oder, 'backstage' v velikosti malega kluba z lastnim šankom, so na ladji nad klubom luksuzna restavracija, pisarne, garderobe s tuši, manjši bar in še bi lahko naštevali ... Organizacija je brezhibna in gostitelji nadvse pozorni na najmanjše detajle. Koncertni večer se bo pričel z lokalnimi heroji surf glasbe Fit Fat, za njimi bodo klub v 'rockabilly' vzdušje ponesli ravno tako domačini The Yellow Spots. Vrhunec večera pa bo seveda pripadel Elvis Jackson, naš nastop bodo tokrat posneli tudi za madžarsko nacionalno TV postajo ... napetost se stopnjuje ... oder je pripravljen, v tour busu se v pričakovanju večerje igra playstation, štiri v vrsto, posluša glasbo, zbija norčije, z mislimi pa smo vsi že pri nastopu ...
Ura napove nastop. Buda in Berto se raztegujeta, Slavc razteguje bas, Soki pa se druži s simpatičnima Madžarkama, kjer jima bojda predstavlja band in lepote naše domovine .
Prva dva benda, eden bolj bizaren od drugega, odigrata svoj set in v dvorani se za sredo zvečer, pojavi kar zavidljivih 200 in še nekaj ljudi. Mojster Buda tudi tokrat spravi v ples in skakanje sicer statične Madžare. Koncert odigramo ob podpori vrhunske svetlobne scenografije in zvoka, ki ga premore ter ponuja A38. Navsezadnje je klub znan po nastopih velikih svetovnih imen. Da pa si bomo mi, kot publika, nastop še dodatno zapomnili, se Budi dogodi, da dvakrat zapored zaželi dober večer Bukarešti. Sprva smo sicer mislili, da je hec, ampak v navalu smeha se je vse dobro izteklo. Se zgodi. Po koncertu se družimo z navdušenimi poslušalci, podpišemo nekaj cd-jev in se v dobri luči in pozitivnem vzdušju razidemo z ekipo A38. V spomin nam prijazna ekipa izroči majice A38.
Naložimo črno mrcino, ko se pojavi vinjena Madžarka, ki našega šoferja Matjaža označi za 'Manu Chauja'. Odrinemo na celonočno pot proti Beogradu.

5. 3. 09 – Srbija, in mi spet na ladji

Na meji s Srbijo nas cariniki dobro sprejmejo, pade tudi nekaj smešnih opazk in že nas spustijo v noč. Zjutraj se prebudimo ob stičišču Save in Donave, kjer nas čaka stara tovorna ladja, v notranjosti katere sedaj domuje klub. Sprva smo se, čeprav je Povetarac zadnja leta edini splav v Beogradu z alternativno glasbeno vsebino, malce prestrašili, saj je v sivem dnevu izgledal kot zapuščena barka, kjer se prav nič ne dogaja. Prav nasprotno. Naložimo inštrumente in se odpravimo na intervjuje in ostale obveznosti. Srečamo se z našo PR-ko Majo in nekaj ljudmi iz organizacije. Skupaj z Majo se namenimo na nacionalno radio postajo (Radio Beograd), na TV Metropolis, kjer smo deležni premiere spota Not Here To Pray, in B92. Mogoče, kot zanimivost, smo tokrat našega menedžerja Sandija postavili v vlogo glavnega spremljevalca Bude na intervjujih. Stemnilo se je, v mestu se opazi vzdušje pred pomembno košarkaško tekmo Partizana in rahlo utrujeni od obveznosti, se s taksijem napotimo do prizorišča. Seveda smo na hitro v fotografski objektiv ujeli zanimive ulice Beograda, njegov utrip in vsesplošni kaos te balkanske prestolnice.
Povetarac nas pričaka za tonsko vajo, takoj zatem se ob 22h odpravimo še na krajši počitek. Klub je bil takrat že sicer odprt, vendar je zaenkrat še sameval, kar nas je sprva tudi zaskrbelo.
Kmalu pa se je slika popolnoma spremenila. Iz pripovedi Sokija: Spim v zgornjem štuku avtobusa na sedežni, ko me nežna roka menedžerja Sandija prebudi. Naprej sem mislil, da sanjam mamo, a zaslišim: "Soki, zbudi se. Požuri, gremo na oder, na ladji se tere ljudi, najbrž smo razprodali koncert. Nemudoma vstanem in se odpravimo na ladjo, kjer je bilo zares težko priti do odra."
V dobrem vzdušju nam glasna publika naredi topel sprejem in koncert se začne. Srbija je padla. Koncert je bil nepozaben, publika pa nas je ponesla. Na prizorišču se žal tokrat nismo mogli veliko zadrževati, saj nas je čakala 15-urna vožnja proti Bukarešti. S pomočjo pozornega organizatorja in njegove fantastične ekipe naložimo in spakiramo vso robo in brez zadržkov odrinemo proti meji. Na avtobusu opazimo, da so nas počastili z gajbo piva, s katero nam menedžer napolni prej izpraznjen hladilnik. Čakajo pa nas tudi dodatni sendviči. In kot ponavadi se podamo novim dogodivščinam naproti. Ampak tokrat prijetnim. Na avtobusu nas pozdravi simpatična visoka postavna črnolasa carinica. Wau ... Vsi smo se ponudili, da jo spremljamo v zgornje nadstropje avtobusa na ogled. Prijazno nas pregleda in nas brez problema spusti naprej. Po dobri uri, zaradi urejanja papirologije, lahko končno odrinemo na dolgo pot.

6. 3. 09 – Romunija, Bukarešta, ognjeni klub

Na avtobusu vse mirno. Počasi pa se začnemo prebujati zaradi tresenja in nagibanja avtobusa. Le kaj bi to lahko bilo? Seveda. Romunske ceste. Bilo je sončno jutro in vse do večera smo po lokalnih cestah vozili do Bukarešte. Opazovali smo zapuščena in zanemarjena domovanja, neurejeno okolico in zanimiv, drugačen utrip življenja okrog nas. Končno prispemo na kratek odsek avtoceste in kmalu tudi na dvopasovnico, ki je vodila v center mesta. Na dogovorjenem mestu nas je pričakal organizator, pomembna faca v Romuniji, saj je organiziral koncerte za NoFx, Marky Ramona in še bi lahko naštevali, kjer nas je naročeni kombi zapeljal do kluba, saj z 'Knight Linerom' tega zaradi zaprtega starega mestnega jedra in ozkih uličic ne bi zmogli. Organizator nas okara zaradi urne zamude, nakar ugotovimo, da je tu ena ura naprej in se seveda temu nasmejimo, saj smo bili pa ja točni.
Prispemo v Fire klub. Wau, oko se hočeš nočeš hitro ustavi na brezhibnih postavah lepih punc. Vse je že pripravljeno za nas in se tokrat res na brzino lotimo tonske vaje. Klub je sam po sebi zanimiv. Ima rokerski značaj in se lahko pohvali s številnimi referencami. Odigra prvi bend, ko se v klubu začne zgrinjati na stotine ljudi. Prihod Elvis Jackson. Evforija v prvih desetih minutah. Zasliši se skladba Against The Gravity in Buda prileti z napihnjeno žogo in ljudje so v trenutku navdušeni. Tudi Romunija je naša. Dlje smo igrali, bolj divje je postajalo. Tokrat so nam dodelili samo eno uro časa, tako da je naš nastop minil, kot bi trenil. Seveda, vse dobro je sladko in kratko! Za nami je nadaljeval lokalni, pri Romunih zelo popularen bend. Prepoteni smo pospravili robo in v zaodrju so nas že čakali novi navdušenci Elvis Jackson. Podpisali smo nekaj CD-jev in se nastavili bliskavicam novih prijateljev. Sedaj že vidno utrujeni organizator navdušeno poskrbi še za 'final stuf' in počasi odrinemo z robo proti avtobusu nazaj. Pokazalo se je veliko zanimanje, da se Elvis Jackson vrnemo na poletne festivale v Romunijo, o čemer pa se bomo še dogovarjali. Čakajoč, da odbije ura za odhod, se ohladimo in odrinemo na 400km dolgo pot do Plovdiva (Bolgarija).

7. 3. 09 – Bolgarija, Plovdiv, na polno

Najhitrejši prehod meje doslej. Bila je sedma zjutraj, peljali smo se preko dolgega kovinskega mostu iz 1952, kjer so nas opeharili za kar 25 evrov. Po upanju na boljše ceste smo se odpravili proti drugemu največjemu mestu Plovdivu. Bil je lep sončen dan, ko se je utrgal oblak in deževalo je kljub soncu, nekateri pa so spali kar do prihoda v mesto. Ko prispemo z našo mrcino pred klub, se srečamo z organizatorjem, ki nas popelje v klub. Ostanemo brez besed, saj smo se v bistvu znašli v manjšem, a lepo urejenem klubu za 100 ljudi. V isti sapi nas organizator pomiri in nam razloži, da imajo v tem mestu dejansko samo tri klube podobne velikosti in da žal pri njih domuje večinoma turbo folk scena. Damo si »fajfke« in se na to ne oziramo, itak vemo, da bomo šli do konca. Pred tonsko vajo, ko nosimo inštrumente iz avtobusa, nenadoma zagledamo, kako bingljajo noge našega šoferja izpod njega. Kaj za vraga?! Pokvarila se je sklopka! Vendar okvaro do koncerta na srečo odpravi naš mojster Matjaž. Obenem velja omeniti prijaznost bolgarskih policistov, ki so nam odstopili svoj parkirni prostor. Naredimo tonsko vajo na majhnem odru, kjer je Buda skakal po eni nogi in kmalu zatem nas v želji po točnosti (večerja je napovedana ob 20. uri, tonska pa traja pol ure dlje) pogostijo z dobro hladno večerjo, ki bi naj bila topla. Ponudijo, da nam večerjo lahko pogrejejo v mikrovalovki. A je kaj takega pri nas možno?
23.30 po njihovi uri se odpravimo na oder. Pričakajo nas začudeni bolgarski pogledi. Najprej pride na oder Soki, ki začne razbijat, nato še Slavc in Berto, pritegnemo pozornost. Na koncu se pridruži še Buda s plavalnim obročkom okrog vratu. Minilo je nekaj taktov in klub je bil na nogah. Na koncu je publika neverjetno ponorela, še za odtenek bolj kot v Romuniji. Organizator oz. naš buker za Bolgarijo je moral med koncertom rešiti par tehničnih aparatov, da jih ne bi poškodovali. Med tem pa je tudi opravil klic v Sofijo in pripravil naslednjega organizatorja na Elvis Jackson. Po koncertu zadovoljstvo na obeh straneh. Sledi žurka, do četrte ure zjutraj, ko lahko šoferja Dano in Matjaž končno poženeta 'Knight linera'. Tokrat sta prvič na turneji sploh prvič pogledala koncert EJ v živo. Zadovoljno sta spoznala, katere živali vozita na svojem busu. Matjaž alias Manu (Chao) je na tonski vaji celo pokazal talent igranja kitare.

8. 3. 09 – Bolgarija, Sofija, day off

Zbudimo se v bližini gradbišča nekaj kilometrov iz centra mesta. Pot iz Plovdiva je bila tokrat kratka in tudi manj naporna kot sicer, pozna pa se, da smo na sredini turneje in da smo ta prost dan resnično potrebovali. Namestimo se, da preživimo čudovito burjasto sončno nedeljo v blatu in smeteh. Zasidrani smo nekje v študentskih naseljih, kjer se skupaj z našim organizatorjem (promoterjem tudi velikih koncertov kot so npr. Soulfly..) in 'bookerjem' v Bolgariji, družimo v njegovem zanimivem rock klubu Stroeja, kjer spijemo pijačo in naredimo dnevni plan. Čutiti je že, da smo od nastopov precej utrujeni, zato se kmalu, tokrat izjemoma (na parkirišču za avtobus nam organizator, čeprav se je preko svojih vez trudil na vse možne načine, tokrat ni uspel omogočiti nujnega priklopa na električno napeljavo za naše prevozno in bivalno sredstvo na turneji: črno oz. sedaj že prašno mrcino), odpravimo v sobe, ki spominjajo na Rusijo pred vojno, da se spočijemo. Izjema je bil Buda, ki si je privoščil savno in masažo. Dan v bistvu ni bil nič posebnega, saj je v glavnem potekal v znamenju počitka in fast fooda, z izjemo dobre tradicionalne, bolj mediteranske večerje. Resnično šokirani in začudeni smo, v kakšni svinjariji in neredu ljudje tu živijo, čeprav so prijazni in velikodušni. Smeti in blato so resnično vsepovsod. V šali se razvije slogan: Bolgarija, dežela novih priložnosti.
Po večerji so nekateri šli na pivo, nekateri pa v sobe počivat. Sandi in Soki sta se odpravila pisat dnevnik v prej omenjeni rock klub, kjer so ju zabavali čudaki. Videti je bilo, da tukaj dajo veliko na osmi marec in dogaja se marsikaj. Najbolj simpatičen je bil dedek, ki je celoten večer ob enem pivu preplesal in poskrbel za pravo vzdušje. V pričakovanju novega dne in nastopa v Sofiji se počasi prepustimo zasluženemu nočnemu počitku.