Darja in Blaž kot nenavaden par v zapletenem razmerju

51-letna Darja Reichman in 34-letni Blaž Setnikar sta svoji igralski karieri začela v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, zdaj pa sta – Darja že od leta 1995 – stalna člana igralskega ansambla Prešernovega gledališča Kranj. Darja ima za seboj že več kot 90 vlog, Blaž pa 40 vlog s področja gledališča, filma in televizije. Igralca sta prvič skupaj nastopila v predstavi Žalujoča družina (11-članska igralska zasedba), igrata pa tudi v Stenici (10 igralcev). Vedno sta bila na odru obkrožena s soigralci, vse do dne, ko je v njuni življenji prišel projekt Helverjeva noč.

Helverjeva noč je drama o nenavadnem paru, umsko zaostalem mladeniču Helverju (Blaž Setnikar) in njegovi resignirani rejnici Karli (Darja Reichman), ki živita v majhnem prostoru, v mraku, revščini, osamljenosti, obkrožena s fanatičnim nacizmom, ki z ulic vdira tudi v njun dom. Ideologija zla, ki z vso brutalnostjo vdre v intimni svet in zapleteni odnos med Helverjem in Karlo.

Omenjena predstava je bila za oba velik izziv, saj v predstavi nastopata sama, kar posledično pomeni, da ni prostora za napake, saj sta ves čas oba v središču pozornosti. Oba lahko spremljamo tudi na TV zaslonih, Darjo kot Violeto v Usodnem vinu, Blaža pa kot Matica v seriji Takle mamo.

Strast do igre izžarevata tako na odru kot izven njega, pri deljenju komplimentov pa sta bolj zadržana.

V predstavi Helverjeva noč igrata sama. Ali je to prednost ali slabost?

Darja: Večkrat je prednost, če sta na odru samo dva igralca. To pomeni, da sta to z obeh strani, tako z moje kot z Blaževe, zelo vsebinsko razvita lika. Velikokrat igraš v kakšni predstavi, kjer si del večje igralske zasedbe in potem tvoja vloga mogoče ni toliko pomembna za razvoj zgodbe. Mislim, da vsak igralec teži k temu, da ima večjo vlogo kot manjšo. Prav ta vloga in odnos, ki ga z Blažem razvijava v predstavi, ti da na koncu neko neverjetno katarzo.

Blaž: Ena ura in dvajset minut, kolikor je predstava dolga, sicer ni veliko, ker so predstave običajno daljše. Ampak če sta na odru samo dva igralca, je ta časovni okvir za vsakega od njiju velik. To pa je naporno, saj je ta predstava zelo intenzivna. Psihično sicer bolj kot fizično. Fizično se že privadiš na vlogo, saj z vsako ponovitvijo ''smučaš'' približno po isti progi. Čustveno pa je težje, ker izhajaš iz nekih občutkov, ki ti niso vsakdanji in so težki za podoživljanje.

Kako sta se ujela?

Blaž: Super ekipa. Tudi to, da je predstava na malem odru in da gre bolj za intimo zgodbo. Na vajah smo delali brez odmorov, saj smo do te mere padli noter, da smo pozabili na čas. Res je, da smo bili po treh urah intenzivnih vaj že pošteno utrujeni, ampak ta trud je bil na koncu poplačan.

Darja: Pri tem projektu se je vse odlično poklopilo. Tako z Blažem kot z režiserjem Alenom Jelenom sem se odlično ujela in gre za res lepo sodelovanje. Čeprav je težka tematika, smo delali neverjetno lepo. Če ima igralec v življenju 100 vlog, jih je le pet do deset tistih, pri katerih rečeš, da je bilo vse popolno. In tukaj se je vse poklopilo: tekst, liki, midva kot igralca in kolega, režiser in celotna ekipa.

Ali je vloga v Helverjevi noči zahtevala poseben napor?

Darja: Fizično je bilo zame težko, ampak je vsak najin gib zelo naštudiran. Malo pred koncem je prišla na vajo umetniška vodja in nama je rekla: ''To mora biti zares, še bolj prepričljivo.'' Midva z Blažem sva se spogledala in rekla: ''Ali ni?'' Ampak to naju je spodbudilo, da sva potem igrala tako, da je bilo videti še bolj prepričljivo. Najhuje mi je bilo, ko mi je mama, ki je na premieri sedela v prvi vrsti, rekla, da ji je bila predstava zelo všeč, ampak da ji je bilo na trenutke grozno gledati zaradi nekaterih prizorov, kjer Blaž v vlogi Helverjeva zelo grdo ravna z menoj (nasmeh).

Blaž: Ko je igralec že čisto na koncu z močmi, ponavadi še najbolje odigra prizor, ker iztisne iz sebe zadnje atome svoje moči. Ne ukvarja se z ničimer drugim kot samo s tem, da dela stvari po vrsti in da zvozi progo do konca. Seveda pa je vse to odvisno tudi od žanra predstave.

Darja: Ona je njegova skrbnica, on odrasel moški in v njem se sprožajo neke seksualne zadeve. Ljudstvo obsodi, da dva takšna človeka živita skupaj in se držita bolj zase. Ne gre samo za opozarjanje nacizma in kar se je dogajalo na kristalno noč v napadih 9. in 10. novembra leta 1938, ampak gre tudi za odnos do drugačnosti.

Blaž: Tematika, ki je dandanes še vedno aktulana. Pomembna v zgodbi je tudi Helverjeva želja po pripadnosti, nekaj, kar danes čuti vsak, še posebej pa mladi, ki se vključujejo v družbo.

Ali je res, da je igralcem težje igrati, če je dvorana napol prazna oziroma napol polna?

Blaž: Včasih se celo zgodi, da je takrat tudi predstava najboljša oziroma ima vsaj igralec občutek, da je in si reče: ''Škoda, da danes ni več ljudi (nasmeh).''

Darja: Pred kratkim sem sanjala, da sem ravno pred predstavo nekje in da nisem vedela, katera predstava točno je, kaj šele besedilo, kdaj pridem na oder, katera iztočnica je. Ampak ne gre za določeno predstavo, ampak kar eno imaginarno, za katero sploh ne vem, katera je (smeh). Res je, da je težko igrati pred prazno dvorano, še posebej, če gre za komedijo, ker rabiš odziv ljudi. Tudi kadar je v dvorani malo sedežev zasedenih, si vedno rečem, da se moram še toliko bolj potruditi za to peščico ljudi, ki si je prišla ogledat predstavo.

Imata kakšnega igralskega vzornika?

Darja: V Sloveniji imamo zelo veliko odličnih igralcev in dobrih predstav, zelo rada pa si pogledam tudi tujo produkcijo, če mi le čas dopušča. Ogledala sem si že predstave v Londonu, Stockholmu, Dunaju, Münchnu … Prednost, da si v ansamblu, je zagotovo ta, da se dobro poznaš, si uigran ... Lahko pa je tudi slabost, če si ves čas z istimi. Ker neka nova energija bo zagotovo iz mene privabila nekaj drugega kot nekdo, ki ga že dolgo poznam.

Blaž: Moja generacija je v veliki meri odraščala pod vplivom hollywoodske filmske produkcije. Ko sem bil otrok, sem se navduševal nad nekaterimi igralci, ki sem jih spremljal, predvsem nad tem, kako se znajo popolnoma transformirati v določen lik in to je tisto, kar je v meni vnelo neko željo, da bi postal igralec.

Katera vloga je bila za vaju največji izziv?

Darja: Kar vloga Karle v Helverjevi noči. Upam, da v življenju ne bom nikoli v takšni situaciji, kot je Karla in da ne bom nikoli prisiljena narediti tega, kar je ona. Seveda ne smem razkriti, kako se zgodba konča (nasmeh). V vsakem človeku se skriva nekaj negativnega, pa če tudi v tisočinki odstotka, ampak vsaj z mislijo zaideš v vse sfere lahko kot človek. Kot igralec pa samo to izbrskaš in pustiš, da se to naseli vate. V resnici so vse stvari, ki jih igramo, na nek način zelo nevsakdanje. Na primer, kolikokrat se ti v življenju zgodi, da si na kakšnem pogrebu in da žara pade na tla in se iz nje usuje pokojnikov pepel, kar je v bistvu prizor iz predstave Žalujoča družina.

Blaž: Tudi zame je bila vloga Helverja v predstavi Helverjeva noč izziv. Igralec seveda izhaja iz svojih izkušenj. Vsi imamo za seboj lepe in težke trenutke in potem poskušaš te nekako povezati z vsebino zgodbe in to uprizoriti. Včasih ti nekdo, ki te gleda na odru, zatem reče: ''Jaz pa tega ne bi mogel igrati.'' Če bi bil igralec, bi lahko (smeh).

Kaj občudujeta drug pri drugem?

Blaž: Res je lepo, ko imaš priložnost delati z nekom, za katerega čutiš, da si mu dolžan znotraj predstave nekaj dati. Občudujem njen odnos do dela, njene igralske sposobnosti. Posvečena je gledališču in zelo jo spoštujem kot igralko.

Darja: Z Blažem sva si v nekaterih stvareh zelo podobna, imava tudi podoben pogled na svet. V nekem trenutku sem ugotovila, da se odlično ujameva na odru in dobro razumeva. Ljudje se ob določenih skupnih projektih skupaj najdejo, potem pa se spet tudi razidejo. Mislim, da je pri nama z Blažem podobno (nasmeh). Ko ne bova več toliko delala skupaj, se bova najbrž oddaljila (nasmeh). Vsaka generacija prinese nekaj drugega. Kar imajo dandanes mladi, je drugače, kot takrat, ko smo mi začeli.

Kaj vama je prinesel nastop v televizijski seriji?

Darja: To, da sem bila del igralske ekipe v seriji Usodno vino, je bila zame super izkušnja. Zelo sem hvaležna za to priložnost. Odlično je bilo sodelovati s takšno produkcijo in profesionalno ekipo, v tem času smo postali ena velika družina. Na zadnji snemalni dan sem se od lika Violete poslovila čustveno in se tudi malo obdarila. Kupila sem si hortenzijo, ker dolgo uspeva. Kar se tiče prepoznavnosti nisem imela nobenih težav in je dobrodošla. Celoten proces dela je bil zame zelo zanimiv in ena neverjetno lepa izkušnja. Violeta mi je na nek način tudi nekaj dala, saj je to izjemno kompleksen lik: na začetku je bila zelo pasivna, zapostavljena, v nadaljevanju pa pokaže svojo ranljivo plat, razkrije svojo težko preteklost in zaživi kot samozavestna ljubeča ženska, partnerica, mama in babica.

Blaž: Zadnje leto je pri meni v znamenju dobrih soigralk (nasmeh). V seriji Takle mamo igram v 95 % prizorov samo z eno soigralko, in to je Tina Potočnik. Pomembno je, da imaš ob sebi soigralko, s katero ne tekmuješ, ampak z njo sodeluješ in se dobro ujameš. In tukaj bi res pohvalil Tino, njen odnos do vloge, absolutno zadetek v polno. S Tino sva se veliko pogovarjala, kako izoblikovati ta zaljubljeni par, Niko in Matica. Na prvi pogled se včasih zdi, da sta se ta dva mlada zaljubljenca skupaj vselila bolj slučajno. Kaj je v njunem odnosu tako dobrega, da Nika Matica že enkrat ne vrže ven iz stanovanja, ker jaz bi ga (smeh). No, sklepala sva, da se morata verjetno zelo dobro ujeti v postelji (smeh). Kar pa imam sam z Maticem skupnega, je to, da se oba ukvarjava z glasbo, jaz sicer bolj ''rekreativno''. Mogoče imava skupno še to, da sva včasih precej negotova.

Gledališko leto se izteka. Kaj je prva stvar, ki si jo bosta privoščila, ko bo konec predstav?

Darja: Čaka me še nekaj gostovanj v tujini, začenjam pa tudi že z vajami za novo gledališko sezono. Takoj ko odigram še zadnjo predstavo, pa si bom privoščila masažo (nasmeh). Poleti načrtujem daljše potovanje v Peru. V bistvu to je še tisto potovanje, ki sem ga že načrtovala pred dvema letoma, ampak sem ga morala prestaviti, saj smo takrat začeli že snemati Usodno vino. To, kar pa res rabim, je pa morje, saj se takrat lahko umirim. Daljša potovanja so super, ampak so tudi naporna. Če samo pomislim, da bom morala na letalo, me je groza (nasmeh).

Blaž: Tudi jaz si bom že takoj naslednji dan privoščil masažo (nasmeh). Načrtov za poletni oddih še nimam, v bistvu polagam upe v prijatelje, čeprav imajo nekateri že družine in zato skupaj preživimo manj časa, kot smo ga nekoč. Ampak včasih nam uspe iti vsaj za dva dni na obalo, s šotorom ali pa kaj takega. Nekoč sem naredil tudi izpit za motorna plovila do 23 metrov, ampak potem skoraj nikoli nisem poprijel za krmilo (nasmeh).

Kako gledata na goloto na odru?

Blaž: Pri moških in pri ženskah je razlika. Ženska se verjetno zaveda, da jo bodo na odru gledali dosti bolj kritično. Jaz z njo nimam težav. V gledališču sem se z goloto prvič srečal že v tretjem letniku študija na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT).

Darja: Nič nimam proti goloti. Z goloto lahko veliko poveš, ampak mora biti v kontekstu. Golota je zame nekaj presunljivega, mene mora presuniti. Če je golota na odru in me ne presune, potem rečem, da ni potrebe po njej. Ko pride do golote, mora biti povezano z likom, da je prikazan v največji krhkosti. V gledališču sem se z goloto prvič srečala pri 27 letih leta 1993 v predstavi Luigija Pirandella Kot me ti hočeš, kjer sem igrala eno največjih vlog v svoji karieri.

Na kaj sta najbolj ponosna v svoji karieri?

Darja: Najbolj sem ponosna na to, da pri sebi vsakič znova uspem še vedno najti najbolj osnovni žar in zanimanje za vsako novo vlogo. Ta zagon z leti ni nič usahnil, ampak se je samo še poglobil. Ne gre za to, da bi bolj z lahkoto delala, ampak da lahko v še večje globine igre bolj z lahkoto prodiram. Nikoli, niti v snu, ne pomislim, da hodim v gledališče v službo.

Blaž: Ponosen sem na premajhen odstotek svojega dela, to pa zato, ker sem kar samokritičen. Ponosen sem predvsem na trenutke v ustvarjalnem procesu, ko si v bistvu brez skrbi in ne razmišljaš, kako bo kaj izgledalo in preprosto samo delaš.